F. Petrič, Družina: Veliki Slovenec in svetovljan

2

Vera nas navdihuje za velike stvari

Začetek oktobra je na slovenskem knjižnem trgu zaznamoval izid znanstvenokritične izdaje dnevnika ljubljanskega škofa Antona Bonaventura Jegliča, ki je 32 let vodil ljubljansko škofijo. Škof Jeglič je začel pisati dnevnik 19. januarja 1899, dobrega pol leta po nastopu škofovske službe v Ljubljani, ter to delo redno in vestno opravljal vse do svojega odstopa in umika v Gornji Grad leta 1930. Dnevnik obsega trinajst zvezkov, skupno 2.388 rokopisnih strani, in ga danes hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani v zapuščini škofa Jegliča, so povedali na predstavitvi izdajateljice celjske Mohorjeve družbe. Na 1152 straneh knjige stopa pred nas lik škofa, ki je znal v prelomnih časih ohranjati trdno vero in zvestobo Cerkvi. Njegovo narodnostno delo zaznamujeta prva slovenska gimnazija v celoti v slovenskem jeziku in podpora odločitvi za državo Slovencev, Hrvatov in Srbov ob razpadu Avstro-Ogrske. Bolj kot ti dve veliki dejanji pa nas v Dnevniku nagovarjajo njegova vera in predanost Cerkvi, goreča skrb za rast božjega kraljestva v slovenskem narodu, kakor večkrat zapiše, pa tudi zavest lastne šibkosti in krhkosti: »Jeglič v dnevniku ni le natančen in obširen kronist dogodkov, temveč piše tudi o svojih razmišljanjih, načrtih, dilemah, stiskah, strahovih in celo osebnih ‘dušnih skušnjavah’.« Ob tem velikem možu naše preteklosti se sprašujemo, kaj zaznamuje današnjega kristjana in Slovenca. Ali lahko govorimo o ljudeh, ki so prav tako preroki v našem času in prostoru, morda celo čez meje našega narodnega ozemlja?

Če se ozremo v slovensko javnost, moramo priznati, da v njej besede o veri in Cerkvi, o moralnih, etičnih in družinskih vrednotah nimajo omembe vrednega mesta. V civilnih medijih se znajdejo le takrat, ko so povezane z aferami ali neumnostmi, ki o veri in Cerkvi ne povedo veliko. Če bi presojali po tovrstnih zapisih, bi menili, da slovensko javnost pretresajo le afere, ideološki spori, korupcija, zapravljanje denarja, velike plače in podobno. Verni seveda vemo, da ni tako. Tudi pri nas je veliko zamolčanih junakov, ki iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto požrtvovalno skrbijo za blagor bližnjega, za blagor naroda (ta oznaka je za nekatere naše levičarje bogokletna), za dobro države. Tudi v Sloveniji, ki je edina v Evropi brez verskega pouka v šoli in brez prave domovinske vzgoje, so ljudje, ki jih navdihujeta vera in domoljubje, da delajo velike stvari ne za lasten žep, ampak za dobro nas vseh, za čast slovenstva in krščanstva, kakor je bilo to pri Jegliču.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Škof jeglič je bil tisti modrijan, ki je vedel. da bi morali po razpadu Avstroogrske Slovenci ustanoviti samostojno državo in tako 4,5 milijona tedanjih Slovencev omogočiti normalno svobodno sonaravno življenje.

    na ta način bi se izognili komunizmu in medvojnemu in povojnemu slovenskemu genocidu.

Comments are closed.