F. Mlinarič, siol.net: Slovenija, d. d., in talci na Gregorčičevi

5

Čeprav se kažejo šele prvi poganjki okrevanja po krizi, si interesne skupine javnega sektorja že delijo pogačo, ki si je na trgu še nismo zaslužili.

Pogajalskega cirkusa s sindikati javnega sektorja ne spremljam, ker je scenarij tega boja za prisvojitev deleža nacionalne pogače vsakič enak. Na eni strani imamo vladne predstavnike (ne glede na barvo dozdajšnjih vlad), ki v skrbi za svojo ponovno izvolitev in bruseljske sankcije dajejo občutek, da se trdo pogajajo.

Na drugi strani imamo sindikalne “freeriderje”, ki lahko tudi s skrajnimi zahtevami samo pridobijo status dosmrtnega vodje sindikata (skupaj z vsemi privilegiji).

“Uspešen” konec pogajanj z eno skupino (npr. šolniki) pa je kvečjemu uvertura za pogajanja naslednjo skupino (npr. policisti).

Talci na Gregorčičevi

V okoliščinah, ko volivci na političnem trgu ne nagrajujejo vizionarskih političnih idej za trajno krepitev konkurenčne sposobnosti delovnih mest (gospodarstva) in storitev javnega sektorja (države), je nepošteno, da bi odgovornost za stabilne javne finance prevalili na vlado. V takšnih okoliščinah je vlada kvečjemu talec, ki poskuša preživeti.

Posledično ne pričakujmo korenitih reform na nobenem od kritičnih področij, ampak le vzdrževanje razmer na robu dopustnega, saj je do naslednjih lokalnih ali pa državnih volitev običajno le leto ali dve.
Slovenija, d. d.

“Nedolžnost” naših vlad bom ponazoril s preprostim primerom. Predpostavimo, da imamo opravka z veliko družbo z imenom Slovenija, d. d., z letnim prihodkom 37,3 milijarde evrov (BDP) in davčnim plenom 15,5 milijarde evrov (podatki 2014). Slovenija, d. d., ima močno razpršeno lastništvo (vsak volivec ima en glas).

Demokratična tradicija veleva, da si morajo vsakokratni aspiranti za člane uprave (vlada RS) s predvolilnimi obljubami (program stranke) zagotoviti ustrezno večino, da bodo lahko uresničili svoje ambicije. Kandidati za člane uprave dobro poznajo zahteve ključnih interesnih skupin, ki praviloma obiskujejo skupščino lastnikov (volitve), zato temu primerno pripravijo svojo zmagovalno strategijo.

Skupščina lastnikov se praviloma zbere vsaka štiri leta, ko večina prisotnih izbere takšno upravo (vlado RS), ki jim zagotovi kratkoročno iztiskanje koristi iz Slovenija, d. d. (tudi na račun zadolževanja v breme otrok, vnukov, pravnukov …). Vse to pa se dogaja v imenu nacionalnega interesa, socialne države in nedotakljivih pravic.

Zmagovalci in poraženci boja za državni denar

Svoje pomanjkanje optimizma za vzdržno delovanje poslovnega modela Slovenije, d. d., lahko ponazorim z nekaj ključnimi podatki Biltena javnih financ in statističnega urada:

• Delež odhodkov konsolidiranega javnega sektorja je v 2009 poskočil s 40,7 odstotka BDP na 45 odstotkov BDP (zaradi padca BDP in zaradi dodatne 0,9 milijarde evrov odhodkov).

• Rast običajnih izdatkov države in izjemnih transferjev (banke, izbrisani …) je bila skoraj v celoti financirana z novimi dolgovi, kar je od leta 2009 povzročilo za 17,97 milijarde evrov neto zadolžitve oz. dodalo 51,8 odstotne točke dodatne zadolžitve javnega sektorja v BDP. To nas je privedlo do skupne zadolžitve države na ravni 81 odstotkov BDP (do konca 2014) oz. 84 odstotkov BDP do konca 2015.

• Od leta 2014 za domače in tuje obresti porabimo celo milijardo evrov (tri odstotke BDP) oz. trikrat več kot leta 2007.

• V boju za državno pogačo so gotovo zmagali bankirji, ki so v dobrih časih privatizirali dobičke, rezultate svojih zmot pa “socializirali” v višini najmanj 4,3 milijarde evrov (izjemni transfer).

• Zmagale so tudi pokojnine, ki so ves čas krize pridobivale delež v BDP. Delež leta 2014 je znašal 11,5 odstotka, 1,95 odstotne točke več kot leta 2007 oz. slabo milijardo evrov.

• Izbruh svetovne gospodarsko-finančne krize je očitno koristil tudi zaposlenim v javnem sektorju, saj so si v najhujših časih (2009) zagotovili dodatnih 635 milijonov evrov in s tem povečali svoj delež v BDP na 10,8 odstotka. Interventni zakon jih je pozneje sicer prisilil v prepolovitev izplena, ki ga očitno želijo zdaj nadoknaditi.

• Obseg prihodkov se ni bistveno zmanjšal dobaviteljem blaga in storitev, ki predstavljajo okoli šest odstotkov BDP.

• Okoli 12 milijonov evrov so izgubili prejemniki družinskih prejemkov.

• Največji poraženci krize so štipendisti, ki so po začetnem vzponu na 121 milijonov evrov leta 2011 leta 2014 dobili le še 47,5 milijona evrov oz. 60 odstotkov manj.

Če državna statistika drži, smo rekorderji v šprintu javnega zadolževanja. S tem smo praktično izkoristili vso zmogljivost zadolževanja Slovenije, d. d., od pridobljenih tujih virov pa smo za investicijske odhodke in investicijske transferje namenili le do 1,5 milijarde evrov letno (do 2014).

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Sindikalisti, slovenskih fantov grob:

    Semolič
    Petrović
    Utroša
    Urošević
    Lukić
    Jerkić
    Jajić
    Trifunović
    Ščernjavić
    Miščević
    Vukadinović

  2. Napaka je bila storjena že v preteklosti, ko se je javnim požrešnežem in izsiljevalcem obljubljalo “usklajevanje” (beri: zviševanje) plač ob pogoju gospodarske rasti več kot 2,5%.
    Poleg tega pogoja bi moral obstojati tudi drugi pogoji, npr.:
    Uravnotežen proračun čez več kot 5 let (za drugo leto je napovedan skoraj 800 milijonski manjko)
    in zmanjšanje javnega dolga na npr. manj kot 30% BDP.

    Na tak način pa država samo drsi v bankrot, ta vlada ga samo prelaga na ramena neke druge vlade v (dokaj bližnji) bodočnosti.

Comments are closed.