F. Koncilija: D. Stojić in laži o papežu Frančišku

7
Damir Stojić, foto: Franci Koncilija
Damir Stojić, foto: Franci Koncilija

Hrvaško kulturno združenje v Novem mestu je v sodelovanju s Hrvaškim katoliškim misijonom v Sloveniji, ki ga v Novem mestu vodi župnik Ivan Matijević, v četrtek, 08. maja 2014 popoldne v prostorih stolne župnije Sv. Nikolaja, pripravilo tribuno ob prvi obletnici pontifikata papeža Frančiška. Več kot tridesetim udeležencem je spregovoril salezijanec don Damir Stojić, študentski kaplan za mesto Zagreb, kjer pastoralno deluje v okviru Hrvaške škofovske konference in salezijanske province.

Nastavki za papeževanje so bili že v Braziliji

Predavatelj je najprej na zanimiv način predstavil pomen pontifikatov papeža Janeza Pavla II. in papeža Benedikta XVI. Nakazal je njuno medsebojno duhovno povezanost s papežem Frančiškom, ki je bil v nadaljevanju središčna osebnost predavanja. Pred šestimi leti se je še kot takratni argentinski kardinal Jorge Mario Bergoglio na škofovski sinodi v Braziliji, vneto zavzemal za odrekanje starih, za sodobni svet preživelih krščanskih pobožnosti, v smislu dojemanja katolištva in vere kot nek priljubljeni ljudski običaj ali celo kot rutino… Že pred tem, ko se je pogumno in odkrito odrekel pojavu teologije osvoboditve, so ga zato liberalni Južno ameriški duhovniki marginalizirali. Ne glede na to, je na sinodi podal novo vizijo krščanstva, ki je temeljila na osebno poglobljenem spreobrnjenju in na srečanju vernikov z živim Jezusom Kristusom. Prepričan je bil, da izkustvo živega Kristusa mnogi kristjani sploh ne doživijo. Podobni so učencema na poti v Emavs, ki sta bila o vseh dogodkih velikega tedna sicer natančno seznanjena, vendar sta šla v nasprotno smer in živega Jezusa nista spoznala, še manj doživela, dokler se z njim nista osebno srečala… Papež Frančišek ima vsak dan sicer kratke, vendar čudovite pridige, ki se zelo dotaknejo ljudi. Velikokrat govori o odsotnosti misijonskega žara pri slehernem verniku, ki bi iz moči zakramentov sv. krsta in sv. birme moral neprestano oznanjati evangelij.

Sodoben način pastoracije in evangelizacije

Papež Frančišek skuša iz papeške službe in poslanstva odstraniti kult osebnosti, ki mu ga lepijo ljudje zlasti znotraj rimske kurije. Papež hoče, da vsi ljudje evangelizirajo okoli sebe in ne samo papež. Zato se je odrekel tudi številnim simbolom, ki utrjujejo kult papeža, kot so bili na primer: rdeči čevlji, sam nosi aktovko, po Rimu se vozi z mestnim avtobusom, nosi železen križ, sam kliče in telefonira in pri tem zahteva, da ga tikajo, osebno odgovarja na pisma, izredno močno je zmanjšal vpliv in vlogo njegovega osebnega tajnika, rad je med navadnimi ljudmi itd…Proti pričakovanjem je internacionaliziral personalno sestavo kurije in uvedel celo nov sekretariat za ekonomijo, nekakšnega gospodarskega ministra v osebi priljubljenega avstralskega kardinala Georga Pell –a! Skratka, zdi se, da Frančišek bolj uvaja model Cerkve po apostolu Pavlu, ki se je v apostolskih časih zavzemal za sistem koncentričnih krogov, kot pa za preizkušen in stoletja dolgo uveljavljen Petrov, to je piramidalni model vodenja vesoljne Cerkve.
Papež Frančišek utrjuje znano koncilsko maksimo: edinost v različnosti!

Okrog sebe zato želi imeti kardinale – pastoraliste in ne kardinale birokrate! Zato lahko upravičeno pričakujemo, da bo papež ta model uporabil tudi pri imenovanju dveh novih škofov na Hrvaškem in pri dve novih slovenskih nadškofij za ljubljansko in mariborsko nadškofijo.Papež Frančišek ima tudi izreden in globok smisel za empatijo do vseh, ki trpijo zaradi njihovega načina življenja in si ne morejo pomagati. Prepričan je, da oni najbolj potrebujejo božje usmiljenje in božjo milost, katere jim kristjani morajo prinašati. Odločno je tudi proti idolatriji sodobnega sveta, ki se kaže v agresivnem sekularizmu, ki je krut do človeka, ki se počuti marginaliziran na vseh ravneh, še posebej pa so prizadeti mladi, ki se jih loteva kultura razmetavanja. Pri tem, ko govori, govori z nasmeškom, saj se zaveda zmage Jezusa Kristusa nad svetom in smrtjo. Papež je prepričan, da katoliki lahko navdušijo ljudi za Kristusa tako, da spojijo resnico in usmiljenje. Gre za edinstven prenos resnice v ljubezen, kjer je bistveno povedati resnico v ljubezni!

Štiri laži o papežu Frančišku

Predavatelj je v nadaljevanju predstavitve »pastoralnega delovanja« papeža Frančiška opozoril, da kljub dejstvu, da ga mediji zelo hvalijo, o njem krožijo štiri (4) velike laži – miti.

Papež Frančišek je prekinil z duhovno in teološko kontinuiteto z njegovima predhodnikoma, s papežem Janezom Pavlom II. in s papežem Benediktom XVI. Ubira povsem svojo in novo pot. Ta trditev je zavajajoča! Papež Frančišek je namreč ravno z dopolnitvijo Benediktove apostolske spodbude Evagelii Gaudium (Veselje evangelija), dejansko nadaljeval z njuno začrtano potjo s posebnim poudarkom na novi evangelizaciji!

Papež Frančišek je liberalec, levičar! Ta trditev je diktatura liberalizma in je do papeža zelo diskriminatorna in krivična! Mediji so pač popolnoma napačno razumeli njegovo trditev, ko je v smislu argentinskega pojmovanja desničarstva, nekje rekel, da ni desničar!

Papež Frančišek je proti sodobni liberalizaciji gospodarstva! Preveč se zavzema za socialno državo… To ni res, res pa je, da nasprotuje ekstremni socialni državi. Po njegovem se mora vsak posameznik truditi za svoje ekonomsko stanje in mesto v družbi. Ko pa naleti na hude težave, tedaj država mora pomagati ljudem v prizadevanju za človeka vredno preživetje.

Papež Frančišek je glede moralnih vprašanj preveč mil, popustljiv – laksen! Tem kritikom papež odgovarja, da kadar Cerkev nekaj prepoveduje, kadar reče NE, tedaj pravi, oziroma to pomeni, da za vsako besedo NE, ne obstoji DA! To je princip njegove kateheze iz moralke…

Papež Frančišek si zelo želi, da kristjani ponovno odkrijejo pomen mesijanskega poslanstva (Mt 10, 1 – 16) in veselje oznanjevanja evangelija! Zato jih poziva, da najprej sebe vidijo kot misijonarje in prinašalce evangelija vsem ljudem dobre volje!


7 KOMENTARJI

  1. Tudi v tem članku je nekaj “laži” sam bi raje rekel netočnosti. Npr. tista, da se Papež vozi po Rimu z mestnim avtobusom. To vsi radi ponavljajo a ni res. Res pa je, da ko je bil izvoljen za papeža se v dom sv. Marte ni vrnil s posebno limuzino temveč skupaj z drugimi kardinali – z avtobusom. Sicer je pa znano, da je kot kardinal v Buenos Airesu redno uporabljal javni prevoz.
    Frančišek je “dopolnil” Benediktovo apostolsko spodbudo Lumen Fidei (luč vere) in jo podpisal, dočim pa je Evangelij Gaudium (veselje evangelija) povsem njegovo delo.
    Kar se papeže laksnosti tiče pa tole: sam ves čas poudarja, da je Bog usmiljen, da mora Cerkev človeku ponuditi roko, da je Cerkev dom ne pa carinarnica… Nekateri to razumejo kot demontaža moralnega nauka Cerkve čeprav sam menim, da je nauk še vedno isti, le poudarek je drugačen kot doslej.

    • Spoštovani gospod Marko,

      najlepše se Vam zahvaljujem za korektne pripombe, ki povsem držijo. Prav imate, to niso laži ampak moje ne točne navedbe….
      Nobenega opravičila ni “za mojo naglico” pri pisanju povzetka predavatelja. To bo “šola” za kdaj drugič.
      Veseli me, da ste dober in natančen poznavalec življenja in dela papeža Frančiška.
      Lepo nedeljo Vam želim.

      Franci Koncilija

  2. Papežovih izpadov v socializem pa še vedno ni dobro razložil, na srečo pa imamo v Sloveniji klasičnega liberalca, ki je naklonjen katoliški veri, ne pa katoliškim socialistom:

    mag. BB: “Papež Frančišek ponovno z zagovorom distributivnega socializma. Dobrodelnost je moralni in ne politični imperativ.” o papeževem govorjenju, kako bi prerazdeljevali ustvarjeno bogastvo ( to je tipična lastnost socialista!!!)
    http://time.com/#94264/pope-francis-redistribute-wealth/

    vir
    https://twitter.com/BernardBrscic

    • Jaz v papeževih besedah ne vidim nič spornega. Kolikor razumem članek v Time-u, papež globalnim voditeljem pravi, da naj prenesejo nekaj dobrin od bogatih k revnim. Poleg tega se izrekuje proti ekonomiji izključevanja, je proti vsem oblikam nepravičnosti, proti kulturi metanja stran in proti kulturi smrti.

      Kakorkoli obrneš, globalni voditelji so zastopniki ogromnega kapitala. Vsekakor delujejo v skladu z lastniki tega kapitala. Ne vem zakaj jim papež ne bi smel “trkati na srce”.

      Sicer pa parole Bernarda Bršiča ne razumem preveč. Niti mu kaj dosti ne zaupam.

    • Zanimivo je meni opazovati kako so nekateri vplivni krogi papeža Frančiška sprejeli na nož. Pri tem prednjači določen krog ameriških liberalnih ekonomistov in g. BB (opozoril bi, da to niti slučajno ni Brigit Bardot ;)) nekritično povzema njihove poglede. Drugi ekonomisti istega miselnega kroga, npr. Alex Chafuen (Atlas foundation, Cato institute, ipd.) imajo povsem nasprotna stališča glede papeževih besed. Torej ni vse ali-ali.
      Sveto pismo večkrat opozarja, da je dolžnost tistih, ki imajo več, pomagati tistim, ki imajo manj. Torej nič novega. Nihče, tudi papež ne, ne govori distributivnem socializmu. Papež nikjer ne določa kako bi bilo treba to uresničevati, saj ni ekonomist in tudi politik ne. Je pa vnebovpijoče, da v svetu, kjer je dovolj hrane, ljudi umirajo od lakote, da se razlike med revnimi in bogatimi veča. Danes manj ljudi, kopiči veliko več kot pred časom. In papež na to pač opozarja.
      Verjamem pa, da se nekateri čutijo razgaljeni in, tipično, napadajo nazaj z floskulami o socialističnem papežu s čimer želijo odvzeti kredibilnost papeževim besedam.
      Pa poglejmo stvari iz drugega zornega kota:
      – če bi papež zamolčal razlik med bogatimi in revnimi bi bil v redu?
      – če bi te razlike ignoriral bi bil ok?
      – bi moral hvaliti “pridnost” bogatih in grajati “lenobo” revnih?

      Brščič je čisto fajn poba. V marsičem mu dam prav. Zanimivo pa, da nikoli ne odgovarja na tvite, če postavljaš pod vprašaj njegovo trditev. Izpostavi svojo misel, ne dopušča pa nobene debate, nobenega dvoma v njegovo “resnico.” Ta poteza pa ni ravno demokratična ampak diši po čem drugem…
      Seveda ima pravico neodziva in mu jo ne odrekam. Ampak, če sledim njegovemu načinu, da drugim prisoja namene, ki jih nimajo, bi prav tako jaz lahko vehementno trdil: BB ima totalitaren odnos do bralcev.
      In to verjamem, da je čista bedarija. Prav tako, kot če trdiš, da je papež socialist.

  3. Škoda, ker sem ta dogodek nekako "preskočil". Damirja Stojića sem pred leti poslušal na Festivalu mladih v Medžugorju in je bil odličen. Vabili smo ga v Slovenijo, vendar ni imel nobenega časa, niti za kratek obisk ne.
    Kar se tiče papeža, najpogosteje slišim norčevanje, češ ta je pa marksist, kaj boste pa zdaj, vi katoliški antikomunisti? Z druge strani, namreč nekaterih zelo poduhovljenih vernikov pa dobivam signale, da je antikrist. Tu gre za taktiko hudiča, kako narediti razdor znotraj Cerkve – če so prejšnjemu papežu očitali, da je preveč konservativen, sedanjemu podtikajo, da je preveč "napreden". Hudič ob tem uporablja taktiko polresnic, vrže ven nekaj, kar je sicer res, pa ob tem marsikaj zamolči in doda kakšno drobno laž, da vso podobo dobro popači in jo spremeni… Z darom razločevanja pa je mogoče te trike hitro razkrinkati.
    Pomoč ubogim ne pomeni, da moramo sedaj nahraniti tudi vse brezdelneže. Daleč od tega. Pomeni bolj to, da tudi tistim, ki si sami ne morejo pomagati, dajemo podporo, da se postavijo na noge. In da prejmejo tudi duhovni blagoslov v svojem življenju. Ko se navdušujem za (nekatere) ideje klasičnega liberalizma, to še ne pomeni, da podpiram pravilo "kapital pred človekom", kot nekateri podtikajo in ponavljajo floskulo o "neoliberalizmu". Prepričan sem, da če bi naša država imela manj birokracije in javne porabe (koliko denarja stresamo v črne luknje!) ter manj pritiskala z davki, bi bilo tudi več delovnih mest, večja produktinost in s tem tudi manj revščine! Škoda, da razni sindikalni jastrebi tega ne vidijo.

  4. Specifically, this involves challenging all forms of injustices and resisting the economy of exclusion, …
    ===================
    Tako papež o redistribuciji bogatstva od bogatih k revnim. Kaj je tu socialističnega? Nič!
    Pri nas je tipično, da če pokažeš kanček poslovne miselnosti, te bo šef na daleč odj*, da nikoli ne boš prišel do priložnosti česa ustvarit. Ker je on, komunistični šef, in nihče drug ne more biti konstruktiven razen njega. Vsaka najmanjša ideja je grožnja njegovi eksistenci. To je ekonomija izključevanja, recimo v Sloveniji. Kje drugje se kaže drugače. Ampak nikakor ne gre tu za prerazporejanje bogatstva preko davkov recimo, kot bi radi socialisti in vidijo v tem, da jim papež pritrjuje ko govori o “redistribution of wealth”. Nočejo pa prebrati naslednjega stavka.

Comments are closed.