Hrvaško kulturno združenje v Novem mestu je v sodelovanju s Hrvaškim katoliškim misijonom v Sloveniji, ki ga v Novem mestu vodi župnik Ivan Matijević, v četrtek, 08. maja 2014 popoldne v prostorih stolne župnije Sv. Nikolaja, pripravilo tribuno ob prvi obletnici pontifikata papeža Frančiška. Več kot tridesetim udeležencem je spregovoril salezijanec don Damir Stojić, študentski kaplan za mesto Zagreb, kjer pastoralno deluje v okviru Hrvaške škofovske konference in salezijanske province.
Nastavki za papeževanje so bili že v Braziliji
Predavatelj je najprej na zanimiv način predstavil pomen pontifikatov papeža Janeza Pavla II. in papeža Benedikta XVI. Nakazal je njuno medsebojno duhovno povezanost s papežem Frančiškom, ki je bil v nadaljevanju središčna osebnost predavanja. Pred šestimi leti se je še kot takratni argentinski kardinal Jorge Mario Bergoglio na škofovski sinodi v Braziliji, vneto zavzemal za odrekanje starih, za sodobni svet preživelih krščanskih pobožnosti, v smislu dojemanja katolištva in vere kot nek priljubljeni ljudski običaj ali celo kot rutino… Že pred tem, ko se je pogumno in odkrito odrekel pojavu teologije osvoboditve, so ga zato liberalni Južno ameriški duhovniki marginalizirali. Ne glede na to, je na sinodi podal novo vizijo krščanstva, ki je temeljila na osebno poglobljenem spreobrnjenju in na srečanju vernikov z živim Jezusom Kristusom. Prepričan je bil, da izkustvo živega Kristusa mnogi kristjani sploh ne doživijo. Podobni so učencema na poti v Emavs, ki sta bila o vseh dogodkih velikega tedna sicer natančno seznanjena, vendar sta šla v nasprotno smer in živega Jezusa nista spoznala, še manj doživela, dokler se z njim nista osebno srečala… Papež Frančišek ima vsak dan sicer kratke, vendar čudovite pridige, ki se zelo dotaknejo ljudi. Velikokrat govori o odsotnosti misijonskega žara pri slehernem verniku, ki bi iz moči zakramentov sv. krsta in sv. birme moral neprestano oznanjati evangelij.
Sodoben način pastoracije in evangelizacije
Papež Frančišek skuša iz papeške službe in poslanstva odstraniti kult osebnosti, ki mu ga lepijo ljudje zlasti znotraj rimske kurije. Papež hoče, da vsi ljudje evangelizirajo okoli sebe in ne samo papež. Zato se je odrekel tudi številnim simbolom, ki utrjujejo kult papeža, kot so bili na primer: rdeči čevlji, sam nosi aktovko, po Rimu se vozi z mestnim avtobusom, nosi železen križ, sam kliče in telefonira in pri tem zahteva, da ga tikajo, osebno odgovarja na pisma, izredno močno je zmanjšal vpliv in vlogo njegovega osebnega tajnika, rad je med navadnimi ljudmi itd…Proti pričakovanjem je internacionaliziral personalno sestavo kurije in uvedel celo nov sekretariat za ekonomijo, nekakšnega gospodarskega ministra v osebi priljubljenega avstralskega kardinala Georga Pell –a! Skratka, zdi se, da Frančišek bolj uvaja model Cerkve po apostolu Pavlu, ki se je v apostolskih časih zavzemal za sistem koncentričnih krogov, kot pa za preizkušen in stoletja dolgo uveljavljen Petrov, to je piramidalni model vodenja vesoljne Cerkve.
Papež Frančišek utrjuje znano koncilsko maksimo: edinost v različnosti!
Okrog sebe zato želi imeti kardinale – pastoraliste in ne kardinale birokrate! Zato lahko upravičeno pričakujemo, da bo papež ta model uporabil tudi pri imenovanju dveh novih škofov na Hrvaškem in pri dve novih slovenskih nadškofij za ljubljansko in mariborsko nadškofijo.Papež Frančišek ima tudi izreden in globok smisel za empatijo do vseh, ki trpijo zaradi njihovega načina življenja in si ne morejo pomagati. Prepričan je, da oni najbolj potrebujejo božje usmiljenje in božjo milost, katere jim kristjani morajo prinašati. Odločno je tudi proti idolatriji sodobnega sveta, ki se kaže v agresivnem sekularizmu, ki je krut do človeka, ki se počuti marginaliziran na vseh ravneh, še posebej pa so prizadeti mladi, ki se jih loteva kultura razmetavanja. Pri tem, ko govori, govori z nasmeškom, saj se zaveda zmage Jezusa Kristusa nad svetom in smrtjo. Papež je prepričan, da katoliki lahko navdušijo ljudi za Kristusa tako, da spojijo resnico in usmiljenje. Gre za edinstven prenos resnice v ljubezen, kjer je bistveno povedati resnico v ljubezni!
Štiri laži o papežu Frančišku
Predavatelj je v nadaljevanju predstavitve »pastoralnega delovanja« papeža Frančiška opozoril, da kljub dejstvu, da ga mediji zelo hvalijo, o njem krožijo štiri (4) velike laži – miti.
Papež Frančišek je prekinil z duhovno in teološko kontinuiteto z njegovima predhodnikoma, s papežem Janezom Pavlom II. in s papežem Benediktom XVI. Ubira povsem svojo in novo pot. Ta trditev je zavajajoča! Papež Frančišek je namreč ravno z dopolnitvijo Benediktove apostolske spodbude Evagelii Gaudium (Veselje evangelija), dejansko nadaljeval z njuno začrtano potjo s posebnim poudarkom na novi evangelizaciji!
Papež Frančišek je liberalec, levičar! Ta trditev je diktatura liberalizma in je do papeža zelo diskriminatorna in krivična! Mediji so pač popolnoma napačno razumeli njegovo trditev, ko je v smislu argentinskega pojmovanja desničarstva, nekje rekel, da ni desničar!
Papež Frančišek je proti sodobni liberalizaciji gospodarstva! Preveč se zavzema za socialno državo… To ni res, res pa je, da nasprotuje ekstremni socialni državi. Po njegovem se mora vsak posameznik truditi za svoje ekonomsko stanje in mesto v družbi. Ko pa naleti na hude težave, tedaj država mora pomagati ljudem v prizadevanju za človeka vredno preživetje.
Papež Frančišek je glede moralnih vprašanj preveč mil, popustljiv – laksen! Tem kritikom papež odgovarja, da kadar Cerkev nekaj prepoveduje, kadar reče NE, tedaj pravi, oziroma to pomeni, da za vsako besedo NE, ne obstoji DA! To je princip njegove kateheze iz moralke…
Papež Frančišek si zelo želi, da kristjani ponovno odkrijejo pomen mesijanskega poslanstva (Mt 10, 1 – 16) in veselje oznanjevanja evangelija! Zato jih poziva, da najprej sebe vidijo kot misijonarje in prinašalce evangelija vsem ljudem dobre volje!
