F. Koncilija: Velika lakota (holodomor) v Ukrajini

12

STALIN - DRUGIČNa področju mednarodnih odnosov je dandanes relativno veliko in pomembnih konfliktov, ki lahko v trenutku prerastejo v vojno širših, ali celo svetovnih razsežnosti… Naj omenim samo najpomembnejše; Ukrajina, Severna Koreja, spori Kitajske z Japonsko in Rusije z Japonsko, da nekaj letno revolucionarno vrenje v islamskih državah na severu Afrike, niti ne omenjam.

O trenutnih političnih, gospodarskih, med-etičnih in vojaških razmerah v Ukrajini, mediji izčrpno poročajo, o tem, kako so Ukrajinci pod Stalinom trpeli lakoto, pa politični analitiki ne poročajo veliko. V spomin na ukrajinsko veliko lakoto ali »holodomor« je evropski parlament že 23. oktobra 2008 sprejel resolucijo o lakoti v Ukrajini v letih 1932 – 1933.

Josip Visarijonovič Džugašvili Stalin (1878 – 1953)

Generalisim J. V. Stalin je bil ruski boljševiški revolucionar in drugi voditelj Sovjetske zveze, gruzijskega rodu, ki je vladal celih 25 let. Odgovoren je bil za smrt okoli 60 milijonov ljudi, še najbolj krvoločen pa je bil pri likvidacijah svojih partijskih nasprotnikov (Trocki, Kirov, Zinovljev, Kamenjev in tisoči drugi ) in šolanih oficirjev, pri ustanavljanju koncentracijskih delovnih taborišč v Sibiriji (gulakov), za veliko lakoto v Ukrajini, ter za ustrelitev poljskih oficirjev v Katinskem gozdu leta 1941. Samo Tita mu v času Informbiroja (1948 – 1953) ni uspelo odstraniti iz političnega prizorišča. Bojda je Tito v dogovoru s Stalinom izvajal podobne čistke v predvojni Jugoslaviji pa tudi v času bivanja v Moskvi… Stalin, kar pomeni »jekleni mož je v bistvu sledil Leninu in z njegovo pomočjo je že leta 1922 postal generalni sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze! Potem si je svojo pot v stalni borbi za oblast in absolutno politično moč, utrjeval samo še z likvidacijami svojih nasprotnikov – starih revolucionarjev! Tako je Stalin do leta 1930 pobil vse boljševike iz revoluvionarnega leta 1917…! Čistke je izvajala tajna policija NKVD pod vodstvom zloglasnega Lavrentija Berija, katerega so po II. svetovni vojni ubili privrženci Hruščova, ko sta se oba potegovala za oblast v Sovjetski zvezi.

Zloraba dialektičnega materializma (Diamata)

Zadnji trije evropski totalitarizmi – komunizem, nacizem in fašizem, ki so bili običajno materializirane ideologije, so v zgodovini človeštva povzročili veliko gorja. Takšne so bile tudi vulgarne razlike marksizma Leonova in Rozentala. Ena izmed njih je bila tudi njuna psevdo – dialektična trditev, da je praksa kriterij resnice! V resnici pa ta trditev nima nič skupnega z dialektiko, ampak je navaden sofizem vulgarnega materializma. Na tem zelo poenostavljenem ideološkem kopitu je temeljila celotna boljševiška revolucija v Rusiji. Revolucionarji so med drugim namreč trdili, da je pravo zgolj razrednega porekla, usedlina mistificirane buržoaznosti, ki v revolucionarnem pravu ne more imeti veljave! Ta model je kopirala tudi komunistična oblast v Sloveniji (1941 – 1945) in še tudi kasneje in po boljševiškem zgledu pobijala slovenske domoljube – vse v imenu ljudstva in kulta osebnosti, ki se je najbolj perverzno uveljavil v stalinizmu in titoizmu. V tej svoji ideološki demagogiji so šli tako daleč, da so celo najbolj elementarni človeški (fiziološki) pojav – strah pred smrtjo razglašali za tipično buržoazni pojav, ker je zanje ta strah temeljil samo v ločitvi človeka od privatne lastnine. Zato je bil strah pred smrtjo za komuniste kontrarevolucionaren!

Holodomor (1932 – 1933) – najstrašnejši genocid 

Velika lakota v Ukrajini, ki je trajala približno eno leto, velja za enega najhujših komunističnih zločinov! Ocenjujejo, da je zaradi te strašne lakote umrlo okoli osem milijonov Ukrajincev! Spet drugi viri pa navajajo, da je od lakote umrlo celo 14 milijonov ljudi. Odgovoren za ta pokol nedolžnih ljudi je bil Stalin, ki je zaradi kolektivizacije Ukrajincem ukradel pšenico in jo prodal na Zahod. Denar od prodaje zaplenjene pšenice pa so namenili za industrializacijo Sovjetske zveze. Kaj se je pravzaprav dogajalo? Sovjetska zveza je bila takrat pretežno zaostala agrarna država, Ukrajina pa je bila žitnica Evrope, zaradi zelo rodovitne zemlje, ki so jo imenovali »černozjom«. Celotno kmetijstvo je temeljilo na kulakih. Že leta 1927 je partijski kongres odločil, da je potrebno zaostriti kampanjo proti premožnim kulakom, ki so bili velika ovira pri uresničevanju kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze. Stalin je bil prepričan, da je prehod iz agrarne v industrijsko deželo možen samo tako, da zatrejo kulake (veleposestnike), na tisoče majhnih posestev pa je potrebno kolektivizirati v večje in donosnejše kolhoze…

Tako se je jeseni leta 1932 v Ukrajini začel najstrašnejši genocid v zgodovini človeštva! Upor ukrajinskih kulakov in malih kmetov proti kolektivizaciji je bil tudi ideološke narave. Ukrajinski narod je bil izrazito vezan na ortodoksno (pravoslavno) Cerkev, na individualnost, ki je temeljila na zasebni lastnini in na ljubezni do zemlje, od katere je živel! Konflikt je bil neizbežen. Stalin ni okleval, takoj je začel z lakoto neusmiljeno izčrpavati Ukrajince. Lakota je trajala okoli 17 mesecev, vrhunec pa je dosegla spomladi leta 1933, ko je v Ukrajini vsako minuto umrlo sedemnajst (17) ljudi, več kot tisoč (1000) ljudi je umrlo vsako uro in okoli 25.000 ljudi je umrlo vsak dan! Lakota pa ni bila samo v Ukrajini, ampak tudi v Kubanu, severnem Kavkazu in ob dolnjem toku Volge – povsod in samo tam, kjer so živeli Ukrajinci!

Z lakoto je Stalin moril Ukrajince, katerim ni jemal samo žito, ampak tudi vse druge prehrambene artikle, nujno potrebne za preživetje… Splošno lakoto je Stalin nadgradil še z represijo nad maloštevilnimi intelektualci ter s prevzgojo preživelih sestradanih otrok po sirotišnicah. Tako je genocid nad Ukrajinskim narodom postal zaključena celota. V bivši SSSR o holodomoru v Ukrajini, ni bilo dovoljeno govoriti, kaj šele pisati, saj je šlo za uničenje ukrajinskih kmetov, inteligence, jezika, zgodovine in vere! Nekoliko bolj svobodno so o lakoti lahko govorili ljudje šele po razpadu Sovjetske zveze, ko je oblast za kratek čas prevzel Jelcin. Rusija, kot pravna naslednica SSSR-ja pa še do dandanes ni prevzela odgovornosti in obžalovanje za ta gnusen genocid. Lani (2013), na 80-letnico strašne lakote v Ukrajini, so predstavniki Društva Ukrajincev v Sloveniji v spomin žrtvamholodomora pred veleposlaništvom posadili mlada drevesa koline, kot simbole Ukrajine, ljubezni, nedolžnosti in smrti…

Vir: Wikipedija in Deutscher Isac, Stalin, Globus Zagreb, 1967.


12 KOMENTARJI

  1. Iz črne knjige komunizma:

    Šest milijonov žrtev lakote v enem samem letu (komunisti proti kmetom – domnevnim sovražnikom komunizma)

    Ena od » belih lis« v sovjetski zgodovini je bila dolgo velika lakota v letih 1932-1933, ki je sodeč po danes neizpodbitnih virih terjala šest milijonov žrtev. Toda ta katastrofa ni bila lakota kakor vse druge v nizu lakot, ki jih je v rednih presledkih doživljala caristična Rusija. Bila je neposredna posledica novega sistema »vojaško-fevdalnega izkoriščanja« kmetov – kakor se je izrazil boljševiški antistalinistični voditelj Nikolaj Buharin – uresničenega s prisilno kolektivizacijo, in je hkrati tragična podoba orjaškega družbenega nazadovanja, ki je konec dvajsetih let spremljalo naskok sovjetske oblasti na podeželje.

    V nasprotju z lakoto v letih 1921-1922, ki jo je sovjetska oblast priznala in je na splošno pozvala k mednarodni pomoči, je režim lakoto v letih 1932-1933 zmeraj zanikaval in s svojo propagando dušil redke glasove, ki so v tujini opozarjali na to tragedijo. To propagando so v veliki meri podpirala naprošena »pričevanja<<, kot je bilo pričevanje francoskega poslanca in voditelja radikalne stranke Edouarda Herriota, ki je poleti 1933 popotoval po Ukrajini in trobental, da so povsod samo » zelenjavni vrtovi na kolhozih, ki so čudovito namakani in obdelani<< in »res občudovanja vredni pridelki<<, preden je nepreklicno izjavil: »Prepotoval sem Ukrajino. No! Zatrjujem vam, da sem jo videl kot vrt, ki bogato rodi.« Ta zaslepljenost je bila predvsem posledica velikanske uprizoritve GPU za tuje goste, katerih pot je bila posejana s kolhozi in vzornimi otroškimi vrtci. Toda to zaslepljenost so očitno poglabljali tudi politični razlogi, zlasti kar zadeva francoske voditelje, ki so bili takrat na oblasti in so pazili, da ne bi prekinili zasnovanega procesa zbliževanja s Sovjetsko zvezo zaradi Nemčije, ki je postala nevarnejša po nedavnem prihodu Adolfa Hitlerja na oblast./… …/

    Prva poročila o nevarnosti » kritičnega položaja v prehrani« pozimi 1932-1933 so začela prihajati v Moskvo že poleti 1932. Avgusta 1932 je Molotov poročal politbiroju, da obstaja »resnična nevarnost lakote celo v okrožjih, kjer je bil pridelek nadvse dober«. Kljub temu je predlagal, da je treba za vsako ceno izpolniti načrt obveznih oddaj. Prav tisti mesec, to je avgusta, je predsednik sveta ljudskih komisarjev Kazahstana obvestil Stalina o razsežnosti lakote v tej republiki, v kateri je kolektivizacija na temelju stalne nastanjenosti popolnoma spodkopala tradicionalno nomadsko gospodarstvo. Celo okoreli stalinisti, kot sta bila Stanislav Kosior, prvi sekretar komunistične partije Ukrajine, ali Mihail Hatajevič, prvi sekretar partije na območju Dnjepropetrovska, sta pozvala Stalina in Molotova, naj skrčita načrt obvezne oddaje. » Da bi se prihodnja proizvodnja lahko povečevala v skladu s potrebami proletarske države,« je pisal Hatajevič Molotovu novembra 1932,

    » moramo upoštevati najnujnejše potrebe kolhoznikov, sicer ne bo več nikogar, ki bi sejal in zagotavljal pridelek.«

    »Vaše stališče,« mu je odgovoril Molotov, » je globoko nepravilno, neboljševiško. Mi drugi, boljševiki, ne moremo postavljati potreb države – potreb, ki so jih natančno opredelile partijske resolucije – na deseto, a niti ne na drugo mesto.«

    Nekaj dni pozneje je politbiro poslal krajevnim oblastem okrožnico z ukazom, da je treba kolhozom, ki še niso izpolnili svojega načrta oddaje, nemudoma odvzeti »vse žito, ki ga imajo, tako imenovane rezerve za setev«!

    Potem ko so na milijone kmetom z najbogatejših kmetijskih območij Sovjetske zveze z grožnjo, to je z mučenjem, pobrali vse njihove bedne rezerve in ker ti niso mogli ničesar kupiti, jim ni preostalo drugega, kot da so se odpravili proti mestom. Toda vlada je 27. decembra 1932 uvedla notranji potni list in obvezno registracijo državljanov, da bi »likvidirala družbeno parazitstvo« in »se bojevala proti premikanju kulaških elementov v mesta« . Spričo tega bega kmetov, ki so hoteli preživeti, je 22. januarja 1933 izdala okrožnico v obliki odloka, s katerim je obsodila na programirano smrt na milijone sestradanih ljudi. Odlok, ki sta ga podpisala Stalin in Molotov, je veleval krajevnim oblastem in zlasti GPU, da morajo » z vsemi sredstvi izvajati prepoved množičnih odhodov kmetov iz Ukrajine in severnega Kavkaza v mesta. Po aretaciji kontrarevolucionarnih elementov bodo druge ubežnike pripeljali nazaj v kraj njihovega bivališča.« Okrožnica je takole pojasnjevala položaj:

    » Centralni komite in vlada imata dokaze, da so ta množični eksodus organizirali sovražniki sovjetske oblasti, kontrarevolucionarji in poljski agenti z namenom, da bi vodili propagando zlasti proti kolhoznemu sistemu in proti sovjetski oblasti na splošno.«

    Na vseh področjih, ki jih je prizadela lakota, so takoj prekinili prodajo železniških vozovnic. Posebne enote GPU so postavile zapore, da bi preprečile kmetom odhode iz njihovih okrožij. V začetku marca 1933 je v policijskem poročilu pisalo, da so v mesecu dni v okviru operacij, ki naj bi omejile eksodus sestradanih kmetov v mesta, prestregli 219.460 oseb, da so jih 186.588 »pripeljali nazaj v njihovo okrožje«, druge pa aretirali in jim sodili. Toda poročilo je molčalo o tem, kaj se je zgodilo z ljudmi, ki so jih izgnali iz mest.

    O tem imamo pričevanje italijanskega konzula iz Harkova, v osrčju ene od gubernij, ki jih je lakota najbolj prizadela:

    »Pred tednom dni so organizirali službo, ki zbira zapuščene otroke. V resnici je med kmeti, ki se zgrinjajo proti mestu, ker nimajo več nobenega upanja, da bi preživeli na podeželju, več otrok, ki so jih semkaj pripeljali starši in jih potem zapustili, preden so se vrnili na vas, da bi tam umrli. Ti starši upajo, da se bo kdo pobrigal za njihovo potomstvo. […] Pred tednom dni so mobilizirali dvornike (hišnike) v belih bluzah, da patruljirajo po mestu in vodijo otroke na najbližje policijske postaje. […] Proti polnoči jih začnejo s tovornjaki voziti na tovorno postajo Severo Donec. Tam zbirajo tudi otroke, ki so jih našli na železniških postajah in v vlakih, kmečke družine, starejše osamljene ljudi, ki so jih pobrali čez dan v mestu. Sodeluje tudi zdravstveno osebje […], ki opravlja 'selekcijo'. Tiste, ki še niso nabrekli in imajo možnost za preživetje, usmerjajo v barake na Holodnaji gori, kjer se v lopah na slami bori s smrtjo kakih 8000 duš, v glavnem otrok. […] Tiste, ki so že nabrekli, odpeljejo s tovornimi vagoni na podeželje in jih zapustijo petdeset do šestdeset kilometrov od mesta, da tam umrejo, ne da bi jih kdo videl. […] Ko pridejo na mesta izkrcanja, izkopljejo velike jarke in vanje zmečejo vse mrtvece iz vagonov.«

    Na podeželju je umrljivost dosegla vrhunce kakor spomladi 1933. Lakoti se je pridružil tifus. V trgih z več tisoč prebivalci je ostalo živih samo nekaj desetin ljudi. O primerih kanibalizma govorijo poročila GPU prav tako kot poročila italijanskih diplomatov v Harkovu:

    V Harkovu vsako noč poberejo kakih 250 trupel ljudi, ki so umrli od lakote ali za tifusom. Opazili so, da dosti mrtvecev nima več jeter: videti je, da so jih jemali iz mrtvecev skozi široke vreze. Policija je končno polovila nekaj teh 'amputatorjev'; priznali so, da so iz tega mesa pekli navidezne pirožke (mesne pogačice) in jih potem prodajali na trgu.«

    Aprila 1933 je pisatelj Mihail Šolohov, ki je potoval skozi neko mestece v Kubanu, napisal dve pismi Stalinu, v katerih je podrobno opisal, kako so krajevne oblasti z mučenjem iztrgale vse rezerve kolhoznikom in jih tako obsodile na stradež. Prosil je prvega sekretarja, naj pošlje pomoč v živežu. V odgovoru pisatelju je Stalin brez ovinkov razkril svoje stališče: kmetje so bili po pravici kaznovani, » ker so stavkali in sabotirali in spodkopavali sovjetsko oblast v vojni proti njej, v vojni na smrt«. In medtem ko je leta 1933 na milijone kmetov umiralo od lakote, je sovjetska vlada v tujino še naprej izvažala pšenico in jo je tisto leto prodala osemnajst milijonov stotov za » potrebe industrializacije«.

  2. Demografski arhivi in ljudski štetji leta 1937 in 1939, katerih rezultati so bili prav do zadnjih let še tajni, nam omogočajo oceniti, kako razsežna je bila lakota leta 1933. V zemljepisnem pogledu je »cona lakote« obsegala vso Ukrajino, del površin črne zemlje, žitorodne ravnine Dona, Kubana in severnega Kavkaza ter velik del Kazahstana. Kakih štirideset milijonov ljudi je bilo prizadetih zaradi lakote ali pomanjkanja. Na najbolj prizadetih območjih, kakor je bilo podeželje okrog Harkova, je bila v obdobju od januarja do junija 1933 umrljivost desetkrat večja od povprečja: 100.000 mrtvih junija 1933 na območju Harkova, medtem ko jih je bilo 9000 junija 1932. Treba pa je pripomniti, da številnih smrtnih primerov niso registrirali. Podeželje je bilo brez dvoma huje prizadeto kakor mesta, toda tudi mestom ni bilo prizaneseno. Harkov je v enem letu izgubil več kot 120.000 svojih prebivalcev, Krasnodar 40.000 in Stavropol 20.000 Tudi zunaj » cone lakote« niso bile zanemarljive demografske izgube delno zaradi pomanjkanja. Na kmečkih področjih moskovske regije se je umrljivost med januarjem in junijem 1933 povečala za 50 odstotkov. V mestu Ivanovo, ki je bilo prizorišče uporov lakote leta 1932, se je v prvi polovici leta 1933 umrljivost povečala za 35 odstotkov. Za leto 1933 in za vso državo ugotavljajo, da je presežno število smrti doseglo šest milijonov. Ker je bila ogromna večina tega presežka posledica lakote, lahko utemeljeno računamo, da je ta tragedija terjala približno šest milijonov človeških življenj. Ukrajinski kmetje so plačali najvišjo ceno vsaj s štirimi milijoni mrtvih. V Kazahstanu je zaradi lakote pomrlo približno milijon ljudi, zlasti zasebnih nomadov, potem ko je kolektivizacija zajela vso njihovo živino in so jih s silo prikovali na eno mesto. Na severnem Kavkazu in na območju črne zemlje – milijon mrtvih …

    Pet let pred velikim terorjem, ki je v prvi vrsti prizadel inteligenco ter gospodarske in partijske kadre, je velika lakota v letih 1932-1933 kot vrhunec drugega dejanja vojne proti kmetom, ki jo je leta 1929 sprožila partijska država, delala vtis dogodka, s katerim se je oblikoval zatiralski sistem. Tega so sproti preizkušali in ga prilagajali trenutnim političnim možnostim, uperjen pa je bil proti eni ali drugi družbeni skupini. S svojim spremstvom nasilja, mučenja in pobijanja celih skupin prebivalstva je postala velika lakota izraz strahovitega nazadovanja, političnega in družbenega. Mali tirani in krajevni despoti, ki so bili pripravljeni na vse, da bi iztrgali kmetom zadnje zaloge živil, so se množili in barbarstvo se je krepilo. V vsakdanji praksi so povečevali dajatve, otroci so ostajali brez staršev in znova se je pojavil kanibalizem, skupaj z epidemijami in razbojništvom. Pojavljale so se » barake smrti«, kmetje so spoznali novo obliko tlačanstva pod bičem partijske države. Kakor je januarja leta 1934 Sergej Ordžonikidze jasnovidno pisal Sergeju Kirovu:

    » Naši kadri, ki so doživljali položaj v letih 1932-1933 in so vzdržali, so resnično prekaljeni kakor jeklo. Mislim, da bomo z njimi zgradili državo, kakršne zgodovina še ni poznala.«

    Naj jemljemo to lakoto, kakor trdijo neki ukrajinski publicisti in zgodovinarji, za »genocid nad ukrajinskim narodom«?2 Ni mogoče zanikati, da so bili ukrajinski kmetje glavne žrtve lakote v letih 1932-1933 in da je pred tem » naskokom« potekalo po letu 1929 več ofenziv proti ukrajinski inteligenci, ki so jo najprej obtoževali » nacionalističnega odklona«, začenši z letom 1932 pa proti delu ukrajinskih komunistov. Brez ugovora lahko govorimo o » Stalinovi ukrajinofobiji«, če uporabimo izraz Andreja Saharova. Vendar je prav tako pomembno povedati, da je zatiranje z lakoto sorazmerno prizadelo tudi kozaško ozemlje ob Kubanu in Donu ter Kazahstan. V tej zadnji republiki sta po letu 1930 kolektivizacija in prisilno stalno naseljevanje nomadov imeli katastrofalne posledice: v dveh letih je bilo zdesetkanih 80 odstotkov glav živine in drobnice. Ker so ostali brez imetja in so bili obsojeni na lakoto, je emigriralo dva milijona Kazahov, kakega pol milijona v Srednjo Azijo in poldrugi milijon na Kitajsko.
    V resnici se je, tako kot v več regijah, na primer v Ukrajini, tudi v kozaških gubernijah, pravzaprav v določenih okrožjih črne zemlje, lakota pojavila

    kot zadnja epizoda v spopadu, ki se je začel v letih 1918-1922 med boljševiško državo in kmeti.

    Dejansko lahko ugotovimo izredno ujemanje med področji močnega odpora proti rekvizicijam v letih 1918-1921 in kolektivizacijo v letih 1929-1930 ter gubernijami, ki jih je prizadela lakota.

    Izmed 14.000 kmečkih vstaj in uporov, ki jih je naštela GPU leta 1930, jih je bilo 85 odstotkov na območjih, ki jih je »kaznovala« lakota v letih 1932-1933.

    To so najbolj žitorodna in dinamična kmetijska območja, ki so lahko nudila državi največ, a so hkrati največ izgubila zaradi sistema izsiljevanja poljedelske proizvodnje, ki se je izoblikoval na koncu prisilne kolektivizacije. Ta območja so najbolj trpela zaradi velike lakote v letih 1932-1933.

  3. Izvlečki iz pisma, ki ga je 4. aprila 1933 poslal Stalinu Mihail Šolohov, pisec Tihega Dona.(Črna knjiga o komunizmu. Se nanaša na veliko lakoto iz let 1932-33, ki je opisana pod #84 in #85)

    Tovariš Stalin!

    Okrožje Vešenski, tako kot številna druga na severnem Kavkazu, ni izpolnilo načrta oddaje žita, toda ne zaradi kake kulaške sabotaže, temveč zaradi slabega partijskega vodenja …
    Lani decembra je regionalni partijski komite poslal » pooblaščenca« , tovariša Ovčinikova, da bi » pospešil« kampanjo oddaje pridelkov. Ta je ukazal naslednja ukrepa: 1) zaseči vse razpoložljivo žito, vštevši predujem«, ki ga je dala uprava kolhoza kolhoznikom za prihodnjo setev; 2) porazdeliti po družinah količino pridelka, ki ga vsak kolhoz dolguje državi. Kakšni so bili rezultati teh ukrepov? Ko so uvedli rekvizicije, so začeli kmetje skrivati in zakopavati žito. Zdaj pa nekaj besed o številčnih rezultatih teh zaplemb. » Najdeno« žito: 5930 stotov […]. In zdaj nekaj o metodah, ki so jih uporabljali, da bi dobili teh 593 ton, od katerih je bilo nekaj zakopanih […] od leta 1918!
    Metoda mraza […]. Kolhoznika slečejo in ga » postavijo na hladno«, popolnoma golega v skedenj. Pogosto so » postavljali na hladno« cele brigade kolhoznikov.
    Metoda vročine. Noge kolhoznikov in robove kril kolhoznic polijejo s petrolejem in jih zažgejo. Potem pogasijo plamen in začnejo znova […].
    V kolhozu Napolovski je neki Plotkin, » pooblaščenec« okrožnega komiteja, silil kolhoznike, ki so jih zasliševali, da so legali na razžarjeno peč, in jih je potem » hladil« tako, da jih je dal gole zapirati v skedenj […].
    V kolhozu Lebjaženski so postavili kolhoznike pred zid, kakor da jih nameravajo postreliti […].
    Lahko bi našteval v neskončnost take primere. To niso » zlorabe«, ne, to je sedanja metoda zbiranja žita […].
    Če se Vam zdi, da je moje pismo vredno pozornosti centralnega komiteja, pošljite vendar semkaj prave komuniste, ki bodo dovolj pogumni, da bodo razkrinkali vse, ki so v tem okrožju zadali smrtni udarec ustanavljanju kolhozov […].Vi ste naše edino upanje.
    Vaš Mihail Šolohov, (Predsedniški arhiv, 45/1/827/7-22)

    In Stalinov odgovor Mihailu Šolohovu 6. maja 1933.

    Dragi tovariš Šolohov,

    prejel sem Vaši pismi. Pomoč, za katero ste zaprosili, je zagotovIjena. Poslal sem tovariša Škirjatova, da bi uredil zadeve, o katerih mi govorite. Prosim vas, da mu pomagate. Tako torej. [/b]Toda[/b], tovariš Šolohov, to ni vse, kar sem Vam hotel povedati. V resnici Vaši pismi dajeta podobo, ki bi jo jaz označil za neobjektivno, in v tem smislu bi Vam rad napisal nekaj besed.
    Zahvalil sem se Vam za Vaši pismi, ki razkrivata majhno bolezen našega aparata, namreč da se nekateri naši partijski funkcionarji v dobri veri, da razorožujejo naše sovražnike, znašajo nad našimi prijatelji in lahko, odkrito povedano, postanejo sadistični. Toda te pripombe ne pomenijo, da se POPOLNOMA strinjam z Vami. Vi vidite ENO plat stvari in je ne vidite slabo. Toda to je samo ena plat stvari. Da se ne bi motili v politiki – in Vaši dve pismi nista literatura, ampak čista politika -,je treba znati videti DRUGO plat resničnosti. In druga plat je ta, da so spoštovani poljedelci Vašega okraja – in ne samo Vašega – stavkali, sabotirali in bili pripravljeni puščati delavce in Rdečo armado brez kruha! Dejstvo, da je bila ta sabotaža neslišna in na videz miroljubna (brez prelivanja krvi), nič ne spremeni zadeve, da so namreč spoštovani poljedelci z vojno spodkopavali sovjetsko oblast. Z vojno na smrt, dragi tovariš Šolohov!
    Te podrobnosti seveda ne upravičujejo zlorab, ki so jih po Vaših trditvah zagrešili naši funkcionarji. In krivci bodo morali odgovarjati za svoje ravnanje. Toda jasno kakor beli dan je, da naši spoštovani poljedelci niso nedolžne ovčice, kakor bi pomislil človek, ki bere Vaši pismi. Imejte se dobro. Stiskam Vam roko. Vaš J. Stalin.« (Predsedniški arhiv, 3/61/549/194)

    • Me kar malo zanima, kako je bilo odtlej s Šolohovo kariero – po zapisanem sodeč je moral biti vsaj “sumljiv”, če ne celo nevaren “element”, ki napačno razume tisto, kar vidi …

      • Tega ne vem.

        Še ne dialog (pa ne iz te knjige, če se prav spomnim) med kulturnikom svetovnega slovesa in komunističnim voditeljem (prav tako svetovno znanim):

        Pesnik Maksim Gorki je 6. decembra 1919 (torej kmalu po revoluciji) napisal Leninu besno pismo (odlomek):

        “Po mojem prepričanju se bogastvo dežele in moč njenega ljudstva merita s številom in kakovostjo njenega umskega potenciala /… …/medtem ko si mi rešujemo kožo, režemo ljudem glave in si uničujemo možgane.”

        Lenin mu je odgovoril:

        “Motili bi se, če bi intelektualne sile ljudstva povezovali s silami meščanske inteligence, malih bednih intelektualcev lakajev kapitalizma. Dejansko ne gre za možgane ampak za drek.”

        (Opomba: Leninov starejši brat Aleksander Iljič je leta 1887 organiziral atentat na carja Aleksandra III, ki je spodletel, krivce so aretirali in Leninovega brata obesili. Od tod tudi sovraštvo Lenina do carskega režima. Lenin je osebno brez vednosti politbiroja ukazal pomor carske družine Romanovih leta 1918.)

  4. ..o tem se več kot dobro vedelo tudi pri nas in tudi na podeželju..saj je izšla drobna knjižica..Ukrajina joka..tako, da so ljudje dobro vedeli s kom imajo opravka, ko gre za komuniste..

  5. Prav lepo opisano samo škoda da naši komunajzerji to ne berejo.Sicer pa pol komunajzerjev z plagiati tako ne zna brati.

  6. Kaj se lahko danes iz tega naučimo?

    Da komunistom ni mar, če cel narod crkava od lakote, važno da so oni na oblasti, nič ne delajo in imajo hrano ( denar, kapital). Edini. Vse ostalo jokanje nad lačnimi jim je samo del cenene monopolne propagande.

    Dokler bodo komunisti na oblasti, bo vedno večja lakota v deželi, gospodarsko razsulo in brezposlenost. Zaposleni bodo edino podporniki komunistov – to so birokrati – zanje pa bodo še bolj visoko brutalni davki uvedeni.

    Čas je, da se normalni v politiki povežejo z normalnimi v civilni družbi in naredijo koalicijo in program ukrepov in določijo med seboj izvajalce. In zmagajo z večino. To je še edina šansa.

    Monopolizicacija političnega prostora, podtikanje izdajalstva tekmecem, mafijsko osvajanje državnega aparata in kolhozov, medijev, KGB vohunska ovaduška služba za diskreditacijo sposobnih tekmecev itd – to so komunistično-fašistične metode.

Comments are closed.