Ko te dni spet doživljamo vladno krizo, ki bo privedla do predčasnih parlamentarnih volitev, dinamiko volitev za EU parlament in priprave na lokalne volitve, poleg vsega tega pa še prerekanje kdaj bo prepotrebni referendum o arhivih, sem pomislil na zloglasne prve »svobodne in demokratične volitve« v bivši novi, komunistični Jugoslaviji, ki so bile na Martinovo leta 1945 in so nekako takole potekale …
Zapletena in diskriminatorna volilna kombinatorika
Že med II. svetovno vojno so na II. zasedanju Avnoja v Jajcu leta 1943 med drugim sklenili, da se kralj Peter Karađorđević po koncu vojne ne sme vrniti v Jugoslavijo, o vprašanju povojne ureditve »nove Jugoslavije« pa bo odločilo ljudstvo! Na ta sklep Avnoja je kasneje močno vplival tudi sklenjen sporazum med Titom in Šubašićem leta 1944, kjer je pisalo, da bo ustavodajna skupščina sprejela ustavo, s katero bo določena državna ureditev. Volitve, ki so bile 11. novembra 1945 so posredno dajale odgovor na vprašanje, ali bo Jugoslavija republika ali kraljevina. Na zasedanju III. Avnoja, avgusta 1945 v Beogradu so sprejeli nove zakone, med drugimi zakon o volilnih imenikih, zakon o ustavodajni skupščini in zakon o volitvah narodnih poslancev. Starostna meja volilnih upravičencev se je tako prvič spustila iz 21 na 18 let, za vojake in borce pa ni bilo nobenih omejitev. Določeno je bilo, da bodo volivci glasovali tako, da bodo železne kroglice metali v lesene volilne skrinjice.
Ker se je opozicija odločila, da na volitvah ne bo sodelovala, so z dopolnilnim zakonom na voliščih uvedli še dodatno skrinjico brez liste, tako imenovano črno skrinjico, ki je simbolizirala kralja, oziroma nasprotnike režima! S to alternativno potezo je partija želela volitve prikazati kot legitimne, sočasno pa vplivati tudi na abstinenco, ki na »najsvobodnejših« parlamentarnih volitvah v zgodovini delavstva, ni smela biti prevelika. V primeru morebitnega presenečenja glede volilnih rezultatov, pa je partija v volilni sistem vnesla še dodatni varnostni element : glasovi (kroglice), ki bi bili oddani v črne skrinjice, se preprosto niso smeli upoštevati ! Nezaslišano manipulacijo pa je komunistična partija uveljavila prav na področju volilnih imenikov, na katerih domnevnih političnih nasprotnikov sploh niso uvrstili! Na ta način so nasprotnikom komunističnega režima popolnoma onemogočili kakršne koli volilne aktivnosti! Tako je bil novi zakon o volilnih imenikih novo močno orožje v boju za odstranitev ljudskih sovražnikov iz javnega življenja…
To pa še ni vse. Poleg zakonov so obstajala še posebna in natančna partijska navodila vsem aktivistom po terenu za sestavljanje volilnih imenikov, ki so jih poslali vsem Okrajnim komitejem Komunistične partije po vsej Jugoslaviji. Navodila so bila kratka in jasna; volilne komisije so morale biti sestavljene iz zanesljivih in spretnih tovarišev in tovarišic, torej iz »naših« preverjenih kadrov. S tem je bila zagotovljena čistost volilnih imenikov. Glede sestave volilnih imenikov so poteptali tudi splošno amnestijo z dne, 09. avgusta 1945, ki je »skesancem« omogočala samo možnost vključevanja v novo socialistično stvarnost, volilne pravice pa amnestirani ljudje niso imeli! Tako je med partijskimi aktivisti prevladalo prepričanje, da bo temeljita čistka sovražnih elementov, prispevala k popolnejši zmagi prave ljudske demokracije!
Partijska farsa s političnimi strankami
Tedanja komunistična oblast je dobro vedela, da brez političnih strank ni pravih volitev. Zato so to »nujno zlo« nekako sprejeli, vendar tako, da stranke v nobenem primeru niso mogle ogrožati pozicijo ljudske fronte, to je partijo. Nezaslišano bi bilo, da bi partija na volitvah morebiti izgubila! Partija si je torej zaradi mednarodne legitimnosti, na volitvah želela tudi udeležbo opozicije,vendar samo pod njeno budno kontrolo. Tako so nekako bili zagotovljeni formalni pogoji za »navidezno« delovanje sledečih političnih strank: Demokratska stranka, Republikanska stranka, Socialistična partija Jugoslavije itd… Programi so temeljili na njihovih predvojnih programih, ki so bili med seboj zelo različni. Nekatere stranke so zagovarjale centralizem in ustavno monarhijo, spet druge pa so bile vnete za republiko po volji ljudstva. Omenjal se je tudi federalizem in celo konfederalizem. Skratka ena sama zmešnjava…Pri tem je partija spet izrabila taktično prednost in ljudem zagotavljala »iger in kruha«, kar je šlo sestradanim narodom dobro v ušesa. Odločili so se za dvodomno novo skupščino, sestavljeno iz Zvezne skupščine, ki bi je imela 348 poslancev in Skupščine narodov, ki bi imela 25 poslancev. Ta sistem se ni obdržal zaradi obstrukcije volitev vseh opozicijskih strank. Partija je kot plan »B« takoj uvedla volilni sistem s črnimi skrinjicami, ki je partiji omogočil volilno zmago tudi v tistih primerih, ko je bilo v črnih skrinjicah več kroglic kot pa v partijskih skrinjicah! Povsod so bili izvoljeni kandidati Ljudske fronte, katere nosilec je bil kdo drug kot Tito!
Fantastični partijski volilni rezultati
Kot že rečeno, so prve volitve v novi Jugoslaviji izvedli 11. novembra 1945 leta. Poleg partijskih navodil, kako sestaviti volilne imenike, so aktivisti prejeli konkretna navodila tudi za izvedbo volitev samih…Organizirati so morali okrašene vozove, po vaseh in po mestih pa je na vsaki hiši morala viseti zastava. Tam, kjer dogodki niso potekali po pričakovanjih, so poslali intervencijske agitatorske ekipe, ki so ljudi »prisilile«, da so odšli na volišča. Rezultat volitev je bil fantastičen, saj se je volitev udeležilo kar 92% vseh volilnih upravičencev. Za Ljudsko fronto, to je Titovo partijo pa je glasovalo 85% volivcev. Kaj takšnega do takrat še niso zabeležili, je pa pred časom še boljši rezultat dosegel Severno –korejski voditelj Kim Džong Un. No, brez prirejanja volilnih rezultatov seveda ni šlo. Marsikje so kroglice iz črnih skrinjic stresli v skrinjice Ljudske fronte. Kljub temu je v Sloveniji opozicija uradno zmagala samo v Radgoni in Dolenji Lendavi, povsod drugod pa je Ljudska fronta slavila prepričljivo zmago.
V primeru, da tudi ta volilna geometrija s skrinjicami ne bi zadoščala za popolni uspeh, je takratna relativnost samega volilnega sistema in postopka izbiranja predstavnikov ljudstva, jamčila zmago. Sistem je bil namreč zelo zapleten in pred vsem ne-transparenten in ravno to je zagotavljalo številne možnosti manipulacij z volivci, še posebej iz opozicije!
(Vir: Zgodovinski časopis št. 1 / 1997, L-51)
