Poljski duhovnik in mučenec, blaženi Jerzy Popieluszko
Te dni, letošnjega 19. oktobra bo minilo natanko trideset let, od kar je takratna poljska komunistična oblast na krut način ubila duhovnika in mučenca, blaženega Jerzyja Popieluszka. Pravijo, da je bistvo političnega umora v tem, da sproži pričakovane politične posledice, zato ni bilo nič nenavadno, da so njegovi ugrabitelji in morilci tako hitro priznali svoj zločin.
Umor z določenim namenom
Ta dogodek je bil za takratnega predsednika vlade in generala Wojciecha Jaruzeljskega(1923 – 2014), ki je uveljavil »vojno stanje«, precej ne prijeten. Jerzy Popieluszka (1947 – 1984), ki je brez strahu pred poljsko komunistično oblastjo s svojimi pridigami izredno močno vplival na množice ljudi, so ubili trije policisti. Jasno je bilo, da je bil namen tega umora priljubljenega poljskega duhovnika, poglobiti že tako slabe odnose med poljsko Cerkvijo, ki ji je načeloval kardinal Glemp in zadnjo poljsko komunistično oblastjo, ki je že pred časom uvedla izredne razmere. Politični protagonisti so pač močno nasprotovali procesu prilagajanja obeh preje omenjenih močnih družbenih subjektov na Poljskem. Zato so bila dovoljena vsa sredstva za razbijanje vsakršnega zametka tega novega političnega dialoga.
Priljubljeni duhovnik
Poznavalci poljske Cerkve so navajali, da je Jerzy Popieluszko sodil med tako imenovane militantne duhovnike, duhovnike aktiviste, ki so delovali pred vsem v delavskih okoljih. Cerkev sv. Stanislava Kostke, kjer so se zbirale množice delavcev, je stala prav v Žoliboržu, severnem predmestju Varšave, kjer je Gomulka po vojni zgradil velikanske jeklarne, delavci pa so prišli iz podeželja in so bili tradicionalno verni, brez utrjene delavske politične kulture. Tam je imel Popieluszko »maše za domovino«, ki so bile tako priljubljene in znane, da so nanje prihajale delavske delegacije iz vse Poljske. Popieluszko delavce ni nikoli hujskal proti oblasti, jih je pa spominjal na neizpolnjene obljube komunistične oblasti in prav to je razvnemalo množice, ki so se zbirale na teh njegovih »obredih upanja«, kot jih je sam imenoval…
Zameril se je državi in Cerkvi
Tako se je Popieluszko zameril oblasti generala Jaruzelskega in kardinala Glempa, saj je s svojimi domovinskimi govori motil spokojnost doseženega statusa »quo«, ki sta ga vzpostavila omenjena voditelja med cerkvijo in državo. Jerzy Popieluszko je tako preprosto postal moteč element, persona non grata, saj se je med drugim zavzemal tudi za obnavljanje svobode sindikalnega združevanja! Ta očitna podpora katoliškega duhovnika razvoju gibanja Solidarnost, ki se je prizadevalo za politično oblast, je zelo motilo tudi vodstvo poljske Cerkve. To pa še ni bilo vse. Razen popularnih maš se je Popieluszko redno srečeval in prirejal številne sestanke z delavci, ki so se večkrat spopadali s policijo. Tako so ga decembra leta 1983 zaprli za 48 ur, po izpustitvi pa je milica opravila v njegovem stanovanju preiskavo in obelodanila, da je našla bombo in pornografske revije… Poljski mediji na tako primitivno podtaknjeno zadevo niso nasedli. Kasnejše preveliko in nevarno navezovanje Cerkve s politično oblastjo generala Jaruzelskega je posledično povzročilo močno razslojevanje tudi v cerkvenih vrstah. Pri tem so posebej izstopali duhovniki, ki so delovali v delavskih okoljih in so cerkvenemu vrhu očitali, da stopa po poti spravaštva, da podpira vojaški režim in da izdaja svobodoljubne ideale Solidarnosti. Zadeve so se kasneje tako zaostrile, da je poljski kardinal in primas Glemb deskriditiral Jerzyja Popieluszka in sporočil javnosti, da Popieuluszko govori in nastopa v svojem imenu in ne v imenu poljske katoliške Cerkve. Družbene razmere so se razvnele do vrelišča…
General Jaruzelski začne ukrepati
General je kmalu uvidel, da tako raztrgano družbeno tkivo, ne more postati osnova za reševanje gospodarske, družbene in politične krize. Zato, da je lahko bil uspešen je moral razbijati Solidarnost in ampak tudi skrajno dogmatsko krilo v Poljski združeni delavski partiji. Takšen razvoj je generalu omogočil, da je z nekaterimi ukrepi omehčal splošni položaj, odpravil vojno stanje, izpustil politične zapornike in ponovno sklenil dialog s Cerkvijo. Zato se zdi, da so politični umor tempirali ljudje, ki niso kaj dosti presegali politično raven policijskega kapetana in dveh poročnikov. To pa seveda še ne pojasni, kdo so bili v resnici »strici v ozadju« tega preskoka politike v kriminalno dejanje in umor. Zato sta ugrabitev in umor Jerzyja Popieluszka nekaj povsem drugega, so nadgradnja v naprej pripravljenega političnega načrta, v katerega so bili vpleteni zelo močni centri takratne politične oblasti!
Na pogrebu pol milijona ljudi
V svojem zadnjem javnem nastopu pri večerni rožnovenski pobožnosti v mestu Bydgoszcz je vernike nagovoril takole: »Prosimo, da bi bili svobodni strahu in nasilja, pred vsem pa želje po maščevanju. Zlo moramo premagati z dobrim in ohraniti svoje človeško dostojanstvo, zato se ne smemo posluževati nasilja!« To je bilo 19. oktobra, ko se je vračal v Varšavo in so njegov avto ustavili trije agenti tajne policije in ga aretirali. Šoferju je uspelo pobegniti, Jerzyja pa so zgrabili, pretepali in mučili na razne načine. Nazadnje so ga strpali v vrečo, obteženo s kamenjem in ga še živega vrgli v reko Vislo. Na njegov pogreb, ki je bil 03. novembra 1984 je prišlo več kot pol milijona ljudi …
(Vir : Delo, 03. 10. 1984, Ognjišče št. 7/2010, Glas Koncila, 21. februarja 2010).
Pripis uredništva: Celotno zgodbo Jerzya Popieluszka najdete v knjigi Mučenec za svobodo, ki jo lahko naročite na povezavi.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
