Fabrice Hadjadj, francoski filozof, dramaturg in esejist, se je rodil leta 1971 staršem skrajno levičarskih nazorov. Odrasel je v ateističnem duhu, kot študent filozofije pa je gojil nihilistično misel. Leta 1998 se je spreobrnil v krščanstvo. Profesor filozofije »judovskega izvora, arabskega imena in katoliškega prepričanja«, kot se označi sam, je kolumnist več revij, izdal pa je tudi nad petnajst knjig, v katerih se dotika obširne palete vsebin – tudi smrti, ki ji je posvetil knjigo Kako do uspešne smrti. Slovenski prevod, ki bo izšel pri založbi Družina, je tik pred izidom, iz njega pa smo izbrali odlomek, ki ima v središču razmislek o ta čas aktualni slovenski temi – evtanaziji. Razpravo, ki jo je sprožil sum kaznivega (ali »provokatorskega«) dejanja v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru, nekateri razumejo kot odprta vrata za zakonodajne spremembe, ki bi Slovenijo postavile ob bok državam, kjer je evtanazija dovoljena, pri tem pa se sklicujejo na sočutje do trpečih bolnikov. Kakšen je Hadjadjov pogled na takšno usmiljenje?
Stari stric Baudouin je na strani osmrtnic že skoraj tri mesece. Rak počasi najeda njegove celice. On, ki je opravljal toliko poslov, ki je razširjal industrijo, zaposloval delavce vseh ras, jezikov in barv, ki je potoval v Moskvo, Bangkok, Chicago, zdaj prebija ure med posodo za uriniranje in dozami morfija. Njegova tajnica ga hodi obiskovat, a ne more več podpisati dokumentov. Prosi, da bi umrl. V Belgiji je zaradi skupine Multipharma dovolj, da zdravnik v lekarni kupi komplet z imenom Paradis blanc (Beli raj) za petinštirideset evrov. Ta strup se imenuje zdravilo. Njegovo vbrizganje pa zdravniški poseg.
Družina pokaže vse razumevanje za njegovo prošnjo. Polna je sočutja, predvsem dediči. Odslej stric Baudouin ne bo več trpel in lahko bodo v miru opravljali svoje posle; ne bo jim treba na primer zamuditi nadaljevanke Naša mala klinika, ker bi jih klicali iz bolnišnice, češ da ne bo več dolgo. Stari Baudouin je trpežen, nekdanji prvak v plavanju v Knokke-le-Zoute! Kaj naj rečemo o neznosni napetosti, v kateri drži svoje bližnje? Živijo kot na robu strehe. Baudouin je kakor človek, ki hoče skočiti z vrha stolpnice, množica spodaj se trese in ne prenese več njegovega omahovanja. Naj se končno že nekaj zgodi! Človek bi si zaželel, da bi ga nekdo porinil in da bi bila stvar že urejena. Poleg tega so se pogledi na bolnega Baudouina lesketali od pomilovanja in mu tako dajali čutiti, da je ničla, da je le stara krama, mrtva teža, orodje, ki ničemur več ne služi. Da bi bolje razumel, so pogledom dodali še: »Ubogi, ubogi, ubogi Baudouin!« Kar pomeni: »Samo še za odpad si. Kdaj te bomo pometli z obličja zemlje?«
Tako je ta dan pred svojo prikupno tajnico izrekel prošnjo. Dejal si je: »Čemu to trpljenje? Čemu to nekoristno razdobje? Kakšen je smisel takega obstoja?« Prvikrat si je jasno postavil tovrstna vprašanja. Modrec bi mu znal razložiti, da še nikoli ni bil tako živ kakor v tej uri, ko ga skušajo vprašanja življenja in smrti. Kakor bi se s slabljenjem telesa duh prebujal k metafizičnemu in veri. Za družino je bila to samo potrditev njegovega stanja, vrednega pomilovanja. Ta prazna vprašanja je treba zatreti v kali. Saj le še podaljšujejo trpljenje. Zato iz ljubezni, dobrote in pokorščine pokličejo zdravnika, da mu da dozo belega raja. Smrtonosni koktajl je edina pijača, s katero ne moremo nazdraviti. Precej žalostno. Žena in otroci jočejo. Kupili bodo zelo drag nagrobni spomenik z zlatimi črkami in napisom »neutolažljivi«.
Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
