S Francijem Donkom smo se pogovarjali o aferi v zvezi s koroškima dečkoma, o potrebni reorganizaciji centrov za socialno delo in spremembi socialne zakonodaje pa tudi o odgovornosti do domovine Slovenije in migrantski krizi, ki pretresa Evropo.
Ste teolog, socialni delavec in psihoterapevt. Bili ste tudi podpornik referenduma, ki je ovrgel zadnji zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Kakšna so bila vaša stališča?
V dneh, ko je javnost izvedela, da je ustavno sodišče dovolilo referendum o spremembah ZZZDR, sem bil na strokovnem izobraževanju. V krogu strokovnjakov smo bili socialni delavci, družinski sodniki in učitelji. Med odmorom je nekdo omenil tudi novico o referendumu. Čeprav smo imeli različne poglede na posamezne rešitve, pa se večina ni strinjala s posvojitvami in z uvajanjem ideologije spola v šolski prostor. Strinjali smo se, da bi bilo dobro, da se sliši tudi zamolčana stran stroke, ki v medijih sploh ni prišla do besede. Ker me v strokovnih krogih pozanjo po nekaterih odmevnih primerih, sem se jim zdel primeren kandidat. Sprejel sem izziv.
Povezal sem se s Koalicijo Za otroke gre! in kmalu sem se znašel v medijski skupini, kjer sem videl, da gre zares. Udeleževal sem se okroglih miz, nagovorov, shodov. Na enem od srečanj, v rojstnem kraju ministrice Kopač Mrak, sem rekel, da sem ponosen, da sem edini socialni delavec, ki se upa izpostaviti in sem ji prišel v njen rojstni kraj sporočit, da zakonska zveza in otrok nista človekova pravica. Prav tam sem doživel najbolj glasen aplavz in podporo.
Sočasno s pojavljanjem v medijih so se pa začela opozorila, naj se ne izpostavljam, naj bom previden. Imel sem namreč službo za določen čas, bil sem tudi pred napredovanjem. Kot nižji državni uradnik sem imel soliden položaj, postal sem samostojni svetovalec, član komisije za strokovne izpite pri socialni zbornici, član regijske interventne skupine za nujno strokovno posredovanje z asistenco policije ipd.
Nekatere kolegice so me kmalu opozorile na to, da za nadaljevanje mojega dela to ne bo preveč dobro. Po televizijskem soočenju 10. 12. 2015 so me v službi doletele pravcate izredne razmere. Odslovili so me iz interventne službe, nekatere kolegice so z menoj prekinile komunikacijo, zadeva pa se je končala tako, da sem zadnjega marca izgubil službo oziroma mi niso podaljšali pogodbe za določen čas, bil sem namreč na projektu in moja prijava ni bila več konkurenčna. Lobi LGBT je v socialni stroki izjemno močan, vodstveni sistem pa trd in avtoritaren. To sem spoznal že nekaj let prej.
Ko sem bil na predlog direktorja kot svetovalec informator povabljen k projektu seznanjanja ljudi z novo socialno zakonodajo, sem videl, da je t. i. Svetlikov zakon hudo zarezal v socialno sliko revnejšega dela populacije. Nemočno sem opazoval stiske ljudi, videl, da gredo stvari zelo narobe, da moramo v praksi gasiti požare, ki se ustvarjajo na višjih nivojih.
Kmalu sem ugotovil, da je razlog neustrezna socialna politika ministrstva, in ker sem bil precej glasen, se je moja zaposlitev za nedoločen čas vedno prestavljala. Tu bi rad sporočil svojim kolegicam na CSD Maribor, da je osebna in poklicna svoboda zelo dragocen dar, nekaj, česar si ne pustim vzeti, niti za ceno službe ne.
Podprli ste stare starše Otorepec Škratek v njihovih prizadevanjih, da bi dobili vnuka nazaj. Zakaj ste se odločili postati njihov zagovornik?
Bilo je naključno. Z gospo Katarino Pokrivač Goričan sem bil v oddaji na televiziji NOVA24TV in potem me je ob tej zgodbi poklicala in vprašala, ali bi lahko kot strokovnjak in socialni delavec pogledal ozadje. Rekel sem zakaj ne, pogledam lahko, morda pa lahko kako pomagamo. Kmalu sem dobil vtis, da se jim res dela krivica, zato sem se z gospo udeležil srečanja pri dedku in babici doma in potem se je počasi začela razgrinjati ta zgodba, ki mislim, da nima povsem čistih ozadij, v njej je preveč napačnih odločitev kolegic, ki so vodile postopke.
Zakaj menite, da je bilo v postopku odvzema narejenih več strokovnih napak? Kako bi lahko CSD Velenje in CSD Slovenj Gradec ravnala drugače?
Kot strokovnjak na tem področju nikoli ne bi mogel sprejeti odločitve, da je treba otroka nujno umakniti iz okolja, v katerem sta se dobro počutila. Tukaj se začne in konča vsa strokovnost. Otroka sta pri babici in dedku znova vzpostavljala izkušnjo varne navezanosti. Doživela sta hudo travmo z izgubo matere, ki jo je povzročil prav njun oče – zdaj pa si predstavljajte, kako bi vam bilo, če ste stari tri ali pet let in nekega dne v vrtec pridejo neznani ljudje in vas odpeljejo neznano kam. Zame je to nepredstavljiva travma in tega nikakor ne morem prepoznati kot nujno strokovno odločitev. Gre za surovo, nepremišljeno in nepotrebno dejanje.
Ste imeli kot strokovnjak možnost pogledati vso dokumentacijo?
Ne, seveda ne vse dokumentacije. Vpogled imam v dokumentacijo, ki sta mi jo zaupala dedek in babica. Seveda pa je zame v nasprotju s socialno inšpekcijo zelo pomembno tudi to, kaj pravita onadva, kako se počutita, kako doživljata odnos stroke do njune stiske in kako opisujeta svoj odnos z vnukoma.
Hkrati me je tudi zanimalo, kako doživlja trud starih staršev lokalna skupnost. Vemo, da je Slovenija majhna, da se ljudje v nekem okolju vsi poznamo med sabo, in verjamem, da če bi res bilo karkoli takega, kar naj bi ministrstvo nekako prikrivalo za varovanjem osebnih podatkov, bi se to do sedaj že pokazalo in prišlo na dan.
O posledicah odvzema otrok na tako drastičen način je bilo že veliko govora. Ali zakonodaja res dopušča, da lahko tako vzamejo otroke, ali pa gre za pravne luknje?
Zakonodaja postavlja pravni okvir in različnim vsebinam strokovnega dela nalaga ustrezne postopke. Socialni delavci smo poklicani, da kot strokovnjaki rešujemo najbolj kompleksne družinske situacije, tudi tiste z elementi skrajnega nasilja. V takih primerih je seveda povsem upravičeno umakniti otroka iz okolja, ki je zanje ogrožajoče. Tudi jaz sem bil član interventne skupine, ki s sodelovanjem policije izvaja takšne posege. Nikakor pa ne morem sprejeti razlage ministrstva, skupnosti CSD in socialne inšpekcije, da je šlo v tem primeru za pravilno strokovno odločitev in je treba otroka na tak način umakniti. Tukaj so kolegice CSD Velenje uporabile zvijačo. Babici in dedku so pohvalno govorile o njuni skrbi za vnuka, le nekaj dni za tem pa so otroka iztrgale iz znanega okolja in ju namestile v neznano rejniško družino.
Naj nadaljujem: otroka sta že od malega pogosto prespala pri dedku in babici in ju torej dobro poznala. Nanju sta bila navezana, med njimi je obstajala ljubeča povezanost, ki je temelj za dobro počutje, zdravo rast in razvoj otrok, posebej glede na okoliščino, da jima je umanjkala primarna družina, ko sta naenkrat ostala brez mame in tudi očeta, ki je zaprt. Eden mojih prvih pomislekov v zvezi z delom stanovskih kolegic CSD Velenje je bil prav v tem, da bi morale nemudoma dati predlog sodišču za odvzem starševske skrbi očetu, in šele ko bi izvedenec v ustreznem postopku ugotovil, da je oče spet sposoben izvajati kvalitetno starševsko skrb, bi mu jo lahko vrnili. Do takrat pa oče v navezi s CSD zelo očitno izkorišča starševsko skrb, ki jo še vedno ima kot oče, za neke vrste maščevanje družini nekdanje partnerice, ki jo je na tak krut način prikrajšal za življenje.
Pogovarjala se je Lucija Kavčič. Več lahko preberete na demokracija.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
