Zadnja leta, posebej še po uveljavitvi Svetlikove socialne zakonodaje in poskusih spreminjanja družinske zakonodaje, imam občutek, da imamo tudi v socialnem delu vse bolj opraviti z uvajanjem nepreverjenih hipotez in teorij v življenje družbe in pomanjkanjem njihovega raziskovanja v praksi. Do tega prihaja, ker se je vplivni del akademske stroke izneveril osnovnemu poslanstvu in raziskovanje podredil načrtom LGBTQ lobija, ki želi s tiho «tretjo revolucijo« uničiti družino in ukiniti spol ter s tem spremeniti družbeno podobo sveta.
Uradni predstavniki stroke razglašajo, da je potrebno o pomembnih vprašanjih razmišljati enako, kljub temu, da imamo o mnogih vprašanjih strokovnjaki zelo različna mnenja in rešitve niso dorečene. Najbrž se vsi strinjamo z Galileovo ugotovitvijo, da je Zemlja okrogla in ne ploščata. Toda ali hočemo, da imamo vsi enake predpostavke pri preučevanju spola, odnosov, neenakosti ali evolucije? Ali je raziskovanje na ideološko uniformnih fakultetah, kot so FDV, FF in FSD največ, kar lahko ponudimo bodočim strokovnjakom v socialnem varstvu? Bežen pogled v zgodovino nas pouči, da znanost napreduje takrat, ko imajo raziskovalci različno predznanje, vrednote, tudi politična prepričanja. Nestrinjanje z objavljenimi odkritji se je posebej v razsvetljenstvu pokazalo kot gonilo razvoja znanosti, oporečniki so opravljali drugačne raziskave, prišli do nasprotnih rezultatov in stroka je postopoma izluščila resnico. Danes pa se zdi, da nas ideološke fakultete pomagajo vračati v čase, ko ni bilo dovoljeno misliti drugače.
V stroki socialnega dela nas je veliko, ki pogrešamo akademsko odprtost in njeno naravnanost v skupno dobro. Posebej v primerih, ko se postavi pod vprašaj konkretno ravnanje stroke socialnega dela, kot se je zgodilo v primeru odvzema vnukov babici in dedku. V velenjskem primeru se je razkril ideološki obraz vpletenih, tudi profesoric socialnega dela. Njihovo pojavljanje v medijih je služilo za opravičevanje spornih ravnanj odgovornih za odvzem, in tako ponovno omajalo zaupanje v stroko, ki je svojo dvoličnost pokazala že v kampanji pred družinskim referendumom. Poleg tega je prišlo tudi do kršitve temeljnega načela socialnega dela, načela zaupnosti. Ob tem naj omenim le nepooblaščen vpogled v občutljive osebne podatke s strani Gabi Čačinovič Vogrinčič, ki še ni dobilo epiloga.
Sedanjo fakulteto, kjer se vzgajajo nove generacije socialnih delavk (socialnih delavcev je le za vzorec), so profesorice naredile za jedro protisocialnega dela in grobih socialnih eksperimentov, študente, ki se s tem ne strinjajo pa šikanirajo. Tudi iz tega razloga se vedno bolj izrazito kaže potreba po novi Fakulteti za socialno delo.
Ob napovedani reorganizaciji CSD, me kličejo mnoge socialne delavke in delavci, predvsem iz enot za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Strah jih je napovedane reorganizacije, s katero jim namerava ministrstvo z uvedbo informativnih izračunov, ki spadajo na Finančno upravo RS, naložiti dodatno delo. Poročajo o zasičenosti z upravnimi postopki, pogosto o nevzdržnih pogojih dela, mnoge že leta nimajo supervizije, izobraževanja so okrnjena, pogosto le predpisana, ni sredstev za poglobljena izobraževanja, ki bi izpolnjevala kriterij strokovnega in osebnostnega napredovanja, itd.
Kadrovska podhranjenost in ideološka okužba stroke, vodita v mnogih primerih v nekvalitetne storitve, odtujenost od ljudi in izgubo sočutja. To je treba spremeniti, in dati ljudem, ki potrebujejo pomoč, možnost izbire socialno varstvenih storitev pri strokovnjakih s koncesijo, česar zdaj ni. Na seji Komisije za peticije in človekove pravice o delu centrov za socialno delo smo se strinjali, da so spremembe potrebne, tako za delavce centrov kot uporabnike storitev. A ne kakršnekoli spremembe.
Z množico nepotrebnih in škodljivih predlogov v zadnjih letih, je ministrstvo Anje Kopač Mrak dokazalo, da ne razume svojega poslanstva. Družinam in posameznikom so poslabšali materialni položaj, strokovnim delavcem pa ob nenehnih spremembah zakonodaje zmanjka časa in volje, da bi poglobljeno razmišljali o izzivih stroke. Namesto tega se večino časa trudimo izpolnjevati naložene zahteve, če ne, je ogroženo naše delovno mesto in s tem preživetje. Delavci CSD imamo v prvi vrsti pravico biti socialno čuteči ljudje, zato v strokovni in laični javnosti pogumno izražajmo svoja mnenja.
Z zanimanjem bom sledil predlogom MDDSZEM za reorganizaciji CSD. Ob že videnem načinu razmišljanja in delovanja Anje Kopač Mrak, se nam obeta še en projekt, na katerem se bodo izdatno pasli zajedalci proračuna, v praksi bomo pa socialne delavke in delavci spet potegnili kratko.
Dokler bomo dovolili, da nam od ljudi in stroke odtujene elite zapovedujejo, kako naj mislimo, govorimo (ali bolje:molčimo) in delamo, ne bo vrnitve na pot normalnosti. Tiste normalnosti, ki izhaja iz zdrave pameti in tradicionalnega, preizkušenega načina življenja naše družbe. Tudi strokovni delavci na področju socialnega varstva smo po naravi svojega dela poklicani k zavzemanju za skupno dobro.
V času študija smo spoznavali tudi orodja demokracije, s katerimi se smemo in moramo odzivati na vse, kar se z nami in okrog nas dogaja. Naslednje volitve bodo nova velika priložnost za vzpostavitev bolj pravične družbe in hkrati preizkusni kamen, ali smo tudi socialni delavci kot posamezniki in pomembna družbena skupina za spoznanje bolj zreli.
Franci Donko, socialni delavec
