F. Adam: Antinomije visokošolskega financiranja in plačnega sistema

5
328

V zvezi s stavkovnim valom v javnem sektorju se pojavljajo kritike, da je naše visoko šolstvo podhranjeno. Kot smo že navajeni, se te kritike naslanjajo na včasih vprašljive podatke ali pa se podajajo enostranske razlage teh podatkov. Tipičen primer je zapis v Mladini (2. februar) z naslovom Podhranjena intelektualna elita, avtorice Urše Marn. Takole pravi: »Naša država za visokošolski sektor, kamor spadajo tudi raziskovalni inštituti, letno nameni le še okoli 42 evrov na prebivalca«. Povprečje EU naj bi bilo 135 evrov. Tu ne gre le za vprašljive podatke, ampak za popolno nerazumevanje podatkov. V ozadju pa je mešanje financiranje terciarnega izobraževanja in raziskovalnega dela. Namreč podatek o 42 evrih se nanaša na raziskovalno delo, ne pa na študente, programe ali plače predavateljev.

Razvidno je tudi novinarka nima prave predstave o organiziranosti visokega šolstva, še manj o organizaciji raziskovalno-razvojnih enot znotraj visokega šolstva, kot tudi zunaj tega prostora. Podatek o 42 evrih (dejansko gre v 2016 za 44 evrov) se izračuna iz zneska 88 milijonov evrov, ki so po podatkih SURS na voljo za visokošolsko (univerzitetno) raziskovalno delo. Če upoštevamo le sredstva iz proračuna (62 milijonov), pa je financiranje še manjše od omenjenih 42 evrov.

V kolikor postavimo v ospredje financiranje pedagoškega dela, je situacija čisto drugačna. Namreč, izdatki za terciarno izobraževanje dosegajo v l. 2016 nekaj manj kot 1 odstotek BDP (380 milijonov evrov). To pa pomeni 190 evrov na prebivalca. Primerjalno gledano je to več kot dajejo nekatere podobno ali bolj razvite države (Portugalska, Češka, Španija, Irska …). Ne govorim pa, da je to optimalno financiranje. V letu 2016 so institucije terciarnega izobraževanja dobile nekaj več kot leto poprej, vendar pa se je delež v BDP zmanjšal (zaradi visoke gospodarske rasti).

Gotovo pa lahko govorimo o podoptimalnem financiranje raziskovalnega dela na univerzah. Tu pa nastopi še en dejavnik, ki ga novinarka ne omeni. Gre za raziskovalne inštitute izven univerz, tako imenovane javno raziskovalne organizacije (JRO). Večina razvitih držav financira te institucije v dosti manjšem obsegu (kar pomeni, da univerze dobijo več za raziskovalno delo).  Res se je tudi njim (JRO) zmanjšalo financiranje, vendar še vedno dobijo od države več denarja kot univerzitetni inštituti. Poleg državnega vira se univerzitetni inštituti (tudi JRO) financirajo z denarjem iz tujine ter na osnovi pogodb z gospodarstvom.

Če pa – upoštevajoč citirano izjavo Marnove – k denarju za izvajanje študijskih programov prištejemo še denar za raziskave (tako iz proračuna kot iz tujih virov ter gospodarstva), dobimo znesek okrog pol milijarde evrov. Vendar to ni vse. Fakultete dobijo sredstva tudi na »trgu«. V članku je omenjen primer Ekonomske fakultete, ki naj bi imela »presežek« v višini 280 tisoč evrov. Kaj ta presežek računovodsko pomeni? Dobičkov javni zavodi ne bi smeli izkazovati. Tudi FF služi iz tega naslova, verjetno gredo v denar razni jezikovni tečaji. Potem so tu še evropska (kohezijska) sredstva. Precej fakultet zasluži s šolninami, uradno so le na doktorskem študiju. Ta pa znaša na eno leto tudi do 15 tisoč evrov (Fakulteta za management v Kopru), pod 5 tisoč pa se verjetno nikjer ne da delati doktorata.

Javna skrivnost je, da je glavni razlog za zelo ohlapno strukturo univerze v tem, da fakultete nočejo večje integracije, ker bi rade obdržale intaktne svoje računice in notranje delitve. To je tudi razlog, da izven univerze vztrajajo JRO. Vsak kandidat za rektorja, ki je pokazal nagnjenje k večji integraciji univerze, je pogorel že na začetku. Zato so rektorji ali cinični (kot Mencinger) ali pasivni kot Svetlik (ki je neke svoje pobude obelodanil šele na koncu mandata) ali anonimni, kot je sedanji. Večinoma so bili dosedanji rektorji tudi politično eksponirani.

Na univerzah imajo precej večje plače kot je povprečje v javnem sektorju. Vendar so nekatere kategorije na slabšem. Potem je tu strošek administracije (režije). Vprašanje je, v koliko sedanja namerna razdrobljenost univerze prispeva k večjim stroškom poslovanja. Verjetno precej. Kot je znano, morajo raziskovalni centri na fakultetah prispevati nekje od 20-30 % od prihodkov k vzdrževanju administracije in stroškom, ki so povezani s stavbo. Tu bi omenili nove stavbe dveh fakultet, Kemijske in Fakultete za računalništvo na Brdu. Ta kompleks bi marsikaterega tujca zavedel k misli, da je to kakšna nova univerze (ne pa samo dve fakulteti.).

Intrigantno in kontraverzno zveni pogovor novinarke z g. Marinčičem iz Filozofske fakultete, ki je tudi predsednik enega od vsaj treh visokošolskih sindikatov. Pravi, da je njegova neto plača več kot 2.500 evrov. Se strinjam, da ni bajna za univerzitetnega profesorja, posebej če je edini njegov prihodek, vendar tudi ni razlog za štrajk, kot bi rad povedal Marinčič. Problem ni v netu temveč v brutu znesku oz. strošku delodajalca. Ta v primeru Marinčiča znaša blizu 5 tisoč evrov! Večkrat se vprašam ali sindikalni voditelji poznajo te zneske. Upoštevati pa velja, da imajo nekateri starejši redni profesorji na FF večjo plačo, tja do 3 tisoč evrov neto. To pa pomeni, da mora imeti fakulteta 6 tisoč (oz. malo več), da izplača ta neto znesek. Tu nastopi še en moment: na univerzah (zlasti to velja za UL) imamo opravka z obrnjeno piramido. Namesto, da bi bilo največ asistentov in docentov, je največ (ali zelo dosti) rednih profesorjev. Eno je, da niso poceni, drugo pa, da pri njihovi promociji niso upoštevani meritokratski kriteriji.

NA FF o tem nimajo dosti pojma, kar izhaja tudi iz pogovora novinarke z dekanom, sicer bi od države zahtevali, da zniža davke na plačo (dohodnino), ne pa da v imenu novih programov, ki jih je ogromno in čez vsako mero, zahtevajo dodaten denar. Ne pomislijo pa skupaj s drugimi fakultetami na podatek o brezposelnih diplomantih, ki ga je pred kratkim objavilo Delo. Teh je registriranih 13 tisoč, med njimi jetri tisoč je diplomantov naravoslovno-tehničnih smeri. Koliko je še neregistriranih in zlasti takih (res pretežno v družboslovju in humanistiki), ki so zaposleni, vendar na mestih, ki nimajo zveze z njihovo izobrazbo (neujemajoče zaposlitve).

Novinarji Mladine za »delavski razred« nimajo zanimanja, čeprav so nekateri blizu marksizma. Imajo pa razumevanje za »elito«, kot se je izrazila Marnova. Tu bi se lahko celo strinjali, če bi imela novinarka v mislih meritokratski tip elite, nisem pa gotov, ali je temu res tako. Bolj se mi zdi verjetno, da gre za ideološko-interesno razumevanje elit. Izbira sogovornikov in zlasti izbira (napačnih) podatkov in njihovo vehementno tolmačenje govorita v prid tej domnevi.

O problematiki visokošolskega študija in raziskovanja je treba razmišljati celovito. To pa ne pomeni, da lahko zanemarimo dejstvo o relativno majhnih raziskovalnih vlaganjih države. Tu pa so fakultete res prisiljene, da »lovijo razne krivine« in «optimirajo« svoje proračune. Vlaganja so se najbolj znižala ravno pod sedanjo Cerarjevo uradniško-univerzitetno vlado. Kot pa vidimo obstaja še cela vrsta drugih virov, ki pa ostajajo v domeni poslovnih skrivnosti fakultet in te skrivnosti niso poznane – tako sklepam iz prejšnjih afer – niti rektoratu. Povejmo, da pri nas univerz pravzaprav nimamo. Gotovo to velja za UL in UM. Zanimivo, da smo v tem podobni drugim bivšim jugoslovanskim okoljem, zlasti zagrebški in beograjski univerzi.

5 KOMENTARJI

  1. Ja, (pre)velika obdavčitev dela je značilnost naše države in ne samo fakultetnega kadra. Da se bodo leve vlade davke zmanjšale kar same od sebe, je naivno pričakovati. Saj tega ni storil tudi desni gospod Janez Janša.

    Prav zanimivo je, da nihče od komentarjev noče videti povoda stavke učiteljev. Ko je bila recesija, se vsem od davkoplačevalcem plačanih vzeli nekaj od plače s pojasnilom, da varčujemo. Potem so pa skoraj vsem vrnili, skoraj vsem, izpadli so nekateri poklici. Mislim, da poleg učiteljev in vojakov ni nikogar, da ne bi dobil vzeto nazaj. Ta povod bi lahko vsaj gospod Tonin izkoristil za volilno propagando, če se že gospod Janez čuti delno krviga in je raje tiho

  2. Tudi za raziskovanje in nasploh šolstvo, bi moral veljati spodbujevalni sistem plač na podlagi vnaprej določenih objektivnih kriterijev.

    Potem ne bi bilo prekomernega zaposlovanja in nesmiselnega stavkanja.

  3. Prav gotovo bi se v Evropi našli pozitivni zgledi nagrajevanja, ki so vezani na ustvarjalnost in učinkovitost.

  4. Sedanji hajduški balkanski sistem, ko zna probleme “reševati” le na silo, stavko, je povsem zgrešen in nerazvojno naravnana.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite