Metka Klevišar: Strah pred smrtjo in trpljenjem je normalen

Pri vprašanju evtanazije gre tudi za občutek zapuščenosti in osamljenostiV nedeljskem intervjuju tokrat gostimo zdravnico Metko Klevišar, ki s svojim delom in življenjsko zgodbo ter zgledom odgovarja na najtežje dileme, ki  zadevajo vsakega človeka – bolezen in smrt.

Že kot študentka medicine se je soočila z lastno boleznijo, ki jo je naposled prikovala na invalidski voziček. A to ji ni vzelo volje do življenja. Nasprotno, bolezen je sprejela, se ji prilagodila in vzpostavila kvalitetno življenje na drugi ravni. Občutek sreče, ali bolje zadovoljstva, kot pravi gospa Klevišar ni v zdravju ali bolezni ampak v lastni odločitvi, ki pa je sad  zavestnega prizadevanja. Ugotavlja, da ljudje počnemo tudi nemogoče stvari, da bi bili zdravi, pozabljamo pa na odnose, ki so vezivo življenja. In prav v dobre odnose s soljudmi moramo po njenem vlagati več prizadevanj.

Leta 1995 je ustanovila Hospic, ki je bila prva ustanova v Sloveniji, ki se je posvetila spremljanju umirajočih. V tem pogledu je Metka Klevišar v slovenskem prostoru prva in unikatna. V intervjuju nam predstavi lastne izkušnje in izkušnje svojcev, ki so spremljali umirajoče. Čas slovesa, poslavljanja, ki je širši javnosti manj znan oz. se o tem ne govori, oriše kot svet oz. blagoslovljen čas saj prihaja do zbližanj na najbolj intimni ravni. Izredno pomembno je za osebno rast in dozorevanje.  Ljudi, ki se poslavljajo najbolj zaposluje vprašanje ali je izpolnil svoje poslanstvo pa tudi »kaj je po tem«? Gostja se je dotaknila tudi vprašanja »ali je smrt moč premagati oz. kaj je močnejše od smrti«? Sama meni, da smrt premaga tisto, »kar pride po tem« vendar je zemeljskemu človeku odmaknjeno. Gospa Klevišar verjame v posmrtno življenje in tudi v svetost življenja od rojstva do smrti.

Poseben pomen za svojce in skupnost je slovo od pokojnika, pogrebni obred in dejstvo, da ima umrli svoj grob. Prav zato je velika rana v slovenskem narodu dejstvo, da so tisoči žrtev povojnega komunističnega nasilja nepokopani in brez grobov. Svojci tako niso imeli možnosti žalovati in travme se na ta način selijo v prihodnost.

Pri vprašanju evtanazije gre tudi za občutek zapuščenosti in osamljenosti

Človek svojega življenja po njenem nima v absolutni posesti pravi Metka Klevišar in dodaja: »Mislim, da sta rojstvo in smrt dve tako veliki stvari, da jih mi ne moremo mi v svoje roke vzet.« Zato nasprotuje evtanaziji. Strah pred smrtjo in trpljenjem je normalen, a tako enemu kot drugemu se po prepričanju Metke Klevišar preprosto ne moremo izogniti. Pri vprašanju evtanazije gre tudi za občutek zapuščenosti in osamljenosti, kar je ena od ran sodobne družbe.

Metka Klevišar je medijsko zelo aktivna kot predavateljica, publicistka in kolumnistka. Redno piše svoj blog, objavlja članke v Družini in nastopa na radiu. V intervjuju se je dotaknila težkih tem o končnih stvareh,  ki pa so še kako življenjske in zadevajo vsakega od nas.