Evropsko poročilo o vladavini prava: boljše kot si ga želijo resnični zagovorniki vladavine prava

10
Evropska komisija je aktualno slovensko vlado spravila v zadrego: poročilo Komisije o vladavini prava je pravzaprav zelo ugodno.

Evropska komisija je oblikovala nov mehanizem EU za spremljanje vladavine prava v državah članicah EU, katerega bistveni del je letno poročilo Komisije. Ta mehanizem je treba ločevati od sodnih postopkov, ki jih Evropska komisija lahko sproži zoper države kršiteljice po sedmem členu Pogodbe. Prav tako je ta mehanizem treba ločiti od najnovejšega julijskega predloga Evropskega sveta o tem, da bi črpanje finančnih sredstev Unije pogojevali s stanjem vladavine prava – nemško predsedstvo je v zvezi s tem podalo kompromis, da bi v tem okviru preverjali le spoštovanje prava Unije, vezano ozko na črpanje pomoči, ne bi pa upoštevali širših razsežnosti.

Evropska komisija je aktualno slovensko vlado spravila v zadrego: poročilo Komisije o vladavini prava je pravzaprav zelo ugodno 

Je lepše, kot bi si ga sploh lahko želeli, če nanj pogledamo z vidika očitkov srednjeevropskim državam članicam, posebej Madžarski in Poljski, ki ju Komisija obtožuje zelo resnih posegov v neodvisnost pravosodja in medijev. Torej Slovenija ne sodi v to kategorijo niti pod Janševo vlado, bi lahko rekli cinično. Naša levica pa bo seveda s prstom kazala na tistih nekaj mest, ki bi jih med vrsticami lahko razumeli kot kritiko aktualne vlade.

Poročilo pa je hkrati tudi boljše, kot si je vlada želela, saj Evropska komisija ni prisluhnila niti komentarjem, ki jih je vlada poslala na prvi osnutek in v katerih je argumentirano predstavila, zakaj je slika slovenskega pravosodja manj rožnata, kot jo vidi Evropska komisija.

Poročilo Komisije o vladavini prava: kratek povzetek vsebine

Prvo letno poročilo Komisije o vladavini prava v Sloveniji se osredotoča na štiri teme: pravosodni sistem, boj proti korupciji, pluralizem medijev in institucionalni dejavniki za ravnovesje vej oblasti.

V poglavju o pravosodju poročilo za Slovenijo ugotavlja povečano učinkovitost tožilstva, čeprav je kritično do dolžine postopkov v primeru pranja denarja. Razloge za nizko zaupanje v sodstvo poročilo vidi v vmešavanju politikov in vlade ter v nepoznavanju pravosodnega sistema. Kot glavni razlog za težave je navedeno pomanjkanje virov.

Pomanjkanje denarja naj bi bilo tudi glavna težava pri obvladovanju korupcije, čeprav poročilo izraža skrb nad dejstvom, da je bilo (s strani prejšnje vlade) odloženo dopolnjevanje pomanjkljive zakonodaje. Poročilo priznava, da je po mnenju anketirancev problem korupcije v Sloveniji zelo prisoten. Sicer navaja visoko stopnjo zaupanja v policijo, vendar hkrati ugotavlja, da se je NPU v preteklosti večkrat odločil, da ne bo sprožil pregona v nekaterih zahtevnih oz. odmevnih primerih ali pa so ti zastarali.

V zvezi z mediji poročilo Komisije ugotavlja, da je neodvisnost Agencije za komunikacijska omrežja in storitve omejena s pomanjkanjem človeških virov in varoval proti političnemu vmešavanju. Pomembna je zlasti ugotovitev, da sedanji sistem prijavljanja lastništva medijev ne omogoča vpogleda v informacijo o končnih lastnikih. Navaja oceno mednarodnega Monitorja medijske pluralnosti, ki je v letu 2020 prav lastništvo medijev ocenil kot srednjeročno veliko tveganje za pluralnost medijev. Pripombe letijo na neurejenost oglaševanja države v medijih in na odsotnost pravil, ki bi urejala konflikt interesov v medijskem prostoru. Položaj novinarjev se je, tako ocenjuje poročilo Komisije, letos poslabšal in v tej zvezi navaja spletno platformo Sveta Evrope.

Poročilo Komisije ni podprto s statističnimi podatki

Poročilo Komisije torej vendarle ni tako zelo rožnato, kot bi ga radi prikazali naše pravosodje in mediji. Osredotoča se predvsem na navajanje potreb po dodatnih materialnih in človeških virih, a pri tem ne upošteva dejstva, da ima RS po podatkih EU Justice Scoreboard 2020 celo največje število sodnikov na prebivalca v EU in četrti najvišji delež BDP za kritje izdatkov sodišč. Prav tako statistični podatki Eurostata ne podpirajo navedb o povečani učinkovitosti Državnega tožilstva. Tudi navedbe o sodnih zaostankih niso podprte s statističnimi podatki, saj je RS na samem vrhu držav z izgubljenimi tožbami zaradi kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah, kar se tiče dolžine sodnih postopkov oz. kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva. Poročilo ne omenja neuresničenih sodb Ustavnega sodišča.

Predvsem pa je pomanjkljivost poročila ta, da razloge za nizko stopnjo zaupanja v neodvisnost sodstva vidi v vmešavanju politike oz. vlade ter specifičnih interesov ali celo v nepoznavanju pravosodnega sistema, nikakršne pozornosti pa ne namenja vprašanju zagotavljanja neodvisnosti sodnikov s strani njih samih oz. vprašanju, kako ustrezno motivirati sodstvo in sodnike, da se spopadejo z nizko stopnjo zaupanja.

Prav tako poročilo ne omenja nekaterih odmevnih sodnih primerov, v katerih je bila očitana kršitev načela nepristranskosti sodišča. In kar je bistveno, poročilo ne zazna ključnega vprašanja, kako v posttranzicijskih družbah zagotoviti osnove za neodvisnost pravosodja, glede na retencijske vplive iz obdobja pred demokratizacijo.

Tudi pri medijih poročilo prezre ključno vprašanje, kako zagotoviti enakopravne osnove za medijsko pluralnost, tako z vidika možnosti lastništva medijev kakor z vidika nazorske pluralnosti novinarjev in novinarskih vsebin.

Zakaj takšen pogled Evropske komisije?

Temeljni problem Evropske komisije je v percepciji: Evropska komisija načeloma (glede na standarde v ustaljenih demokracijah) pristopa s pozicije, da nevarnost za neodvisnost pravosodja in svobodo medijev prihaja od najmočnejših akterjev: izvršne oblasti, natančneje njenega političnega vodstva; kjer so namreč običajno finančni viri, velik aparat poslušnih uradnikov, vzvodi fizične prisile in zakonodajni instrumenti.

To vsaj v določeni meri res velja za Poljsko in Madžarsko, nikakor pa ne za Slovenijo. SDS ima sicer predsednika vlade, a niti z NSi nima večine v parlamentu. To se je lepo pokazalo prav pri razpravi o osnutku poročila na vladi: ministrica za pravosodje komentarjem sicer ni želela odkrito nasprotovati, toda hkrati se je od njih v medijih dokaj spretno ogradila. Koalicijska partnerica se torej Janši postavi po robu, če gre predaleč. Iz tega razloga verjetno Janša tudi ni niti nakazal nobene namere za pravosodno reformo.

Skromen poskus spremembe je Janša sprožil na področju financiranja medijev, saj zadevni resor vodi minister iz vrst SDS. A še za ta poskus, ki je z vidika Orbanovih dosežkov otroški korak, nima potrebne večine.

V Sloveniji namreč potencialna pretnja neodvisnosti sodstva in svobodi medijev ne prihaja od državnih institucij, ki so še vedno tudi šibke, ampak veliko bolj od neformalnih povezav in tudi od dela civilne družbe, ki pač pri nas ni zrasla od spodaj, ampak je bila dirigirana od zgoraj, kar je za zahodna ušesa nezaslišano.

Evropska komisija ni prepoznala ali ni hotela prepoznati pretenj pravosodju in medijem z leve

Drugi problem Evropske komisije je, da ni prepoznala pretenj pravosodju in medijem, ki prihajajo od znotraj: pravosodje se mora izogibati ne le zunanjim pritiskom, ampak mora paziti, da tudi samo ne podleže lastnim osebnim političnim ali ideološkim preferencam. Podobno velja za profesionalno novinarstvo. O tem se sodniki in novinarji pri nas ne sprašujejo in jih je tudi bogokletno spraševati.

Prav nasprotno: pri nas je celo sprejemljivo, da novinarji nastopajo kot politični aktivisti, in to potem izzove neposrečene tvite visokih predstavnikov vlade.

Tretji problem, ki ga ima Komisija, je njena popolna neobčutljivost na vprašanja vplivanja repliciranih nekdanjih režimskih elit na pravosodje in medije. Pri nas največja grožnja pravosodju in medijem prihaja prav od eksponentov nekdanjega režima. Komisija poenostavljeno predpostavlja, da so srednjeevropske države članice že v procesu vstopanja v EU rešila ta vprašanja.

Morda se Komisija tudi boji, da bi dregnila v še ne povsem razčiščeno preteklost Avstrije, Italije in še koga. Predvsem pa je tudi sama objekt v Evropi prevladujoče politične korektnosti, ki je hipersenzibilna za odklone v skrajno desno, veliko bolj pa prizanesljiva do evropske komunistične dediščine. Tu torej EU čaka še veliko dela.

10 KOMENTARJI

  1. Sedejev clanek bolj poglobljeno, tocno in natancno ugotavlja stanje in probleme delovanja pravne drzave, neodvisnosti sodstva in medijev kot pa porocilo Evropske komisije. Ze to meni dovolj pove o vrednosti slednjega, ki je zame precejsnje razocaranje.

    Z drugimi besedami, nekega Hinka Jenulla bi z njegovimi hipotekami ob zdruzitvi demokraticna Nemcija pri prici odstranila iz pravosodnega sistema in sodisc ne v tozilski, ne v sodniski sluzbi do konca zivljenja ne bi vec ugledal. Ista in ostala zahodnoevropska politika je glede Poljske, Madzarske in Slovenije nasedla puhlici, da je takim ljudem v imenu vladavine prava v teh drzavah treba pustiti, da skupaj s svojimi vplivnimi zaledji delajo, kar hocejo.

    In simbolicno, v nasem primeru pa tudi osebno gledano, njim lojalnim generacijam sinov dati pravico, da brez sankcij krsijo vsa mozna epidemioloska pravila in da nasprotni politicni opciji javno grozijo, da jih bojo po komunisticnih vzorih, od Stalina in Tita do Madura ob spremembi parlamentarne vecine vse strpali v zapor. To je v petek dobesedno proti aktualni vladi krical Jasa Jenull.

    Zal na Zahodu nove politicne generacije pojma nimajo, s cim in s kom imajo v tranzicijski Evropi v pravosodju in medijih in na levi civilni sceni opravka. Kohl ali Mock sta se dobro vedela. Cudno pa, da ne ve Merkel, ki je iz tega izsla. Ali pa se ji fucka za druge, samo da ima sama Gysija in stasijevce na hladnem…

  2. Čudi me, da to ugodno evropsko poročilo ni bolj medijsko izkoristila aktualna vlada.

    Bojim se, da zato, ker nekateri menijo, da je dovolj, če se kdo oglasi preko tvita.

    Pomen medijev pa se zapostavlja.

    Manjka sistematičen, organiziran in dokazno argumentiran etično dostojanstven pristop k ozaveščanju javnosti o ciljih in delovanju vlade.

    Spet smo tam. Zakaj aktualna vlada in desnica znata premalo pritegniti in prepričati javnost, da so njeni cilji skladni z ustavo in koristni za slovensko skupno dobro?

    Zakaj nista medijsko bolj prisotna z jasno, prepričljivo in dokazljivo argumentacijo, ki bi razorožile nasprotnike oziroma jih postavila na laž?!

    • Je bolj eno figo ugodno. Ni tako napadalno in direktno ocitajoce kot dodo Orbana in Dude. Vecino problemov zaznava povrsno, nekatere celo ocitno zgreseno. Opisuje recimo kot da je slovensko pravosodje podhranjeno, ceprav imamo dalec nadpovprecno stevilo sodnikov in gre za pravosodje nadpovprecen delez BDPja. Vecji del tega porocila je bil spisan v levih krogih v Ljubljani, v Bruslju so ga verjetno le malo speglali.

  3. Lep primer je zakon o RTV. Toliko energije je že bilo vloženo v njegovo spremembo, pa nič od tega.

    Dovolj pa bi bilo, da bi se zahtevalo od RTV ustavno delovanje in zaradi tega dosledno uresničevanje 5. člena RTV, ki določa:

    5. člen

    Novinarke in novinarji (v nadaljnjem besedilu: novinarji), urednice in uredniki (v nadaljnjem besedilu: uredniki) RTV Slovenija in drugi, ki so neposredno udeleženi pri ustvarjanju ali pripravljanju RTV programov, morajo pri svojem delu še posebej:

    – spoštovati načelo resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij;

    – spoštovati človekovo osebnost in dostojanstvo;

    – spoštovati načelo politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma;

    – spoštovati načela ustavnosti in zakonitosti pri oblikovanju programov, vključno s prepovedjo spodbujanja kulturne, verske, spolne, rasne, narodne ali druge oblike nestrpnosti;

    – zagotavljati nepristransko in celovito obveščenost, tako da imajo državljani možnost svobodnega oblikovanja mnenj;

    – spoštovati načelo politične neodvisnosti in avtonomnosti novinarjev;

    – uveljavljati profesionalno etiko poročevalcev, dosledno razločevanje informacij in komentarjev v novinarskih prispevkih;

    – varovati otroke in mladino pred vsebinami, ki bi lahko škodljivo vplivale na njihov duševni in telesni razvoj, ter spoštovati obče človeške vrednote.

    Tiste, ki kršijo te zakonske določbe pa poklicati skladno z zakonom na odgovornost.

  4. Od ministra za kulturo pa bi pričakoval, da bi deloval bolj kulturno in manj politično, saj kar naprej poudarja, da je predvsem politik. Poleg tega bi moral delovati bolj dostopno in ljudsko, saj je kultura splošna dobrina slovenskega naroda.

    Zdaj je idealen čas, da se kulturno povzdignejo družine in njihovo petje in muziciranje, ki je sicer omejeno. Vendar je stroga tihota o tej pomembni vlogi družin. Za ministra za kulturo je to preveč konkretno.

  5. @Anton Tomažič, 13. oktobra 2020 ob 08:56: »Pripravljalci poročila očitno sploh ne poznajo (ali pa nočejo poznati) specifike tranzicijskega pravosodja: rezultatsko sojenje v povezavi z globoko državo! Dober primer tega je v primeru RTV SLO v. Vlada RS… Kar dokazujem tudi v temle odgovoru: https://issuu.com/antontomazic/docs/odgovor_na_iu_704-final«

    Navedeno mnenje je neutemeljeno.

    V mnenju podanem linku je javno objavljena vloga gospoda Tomažiča na Upravno sodišče Republike Slovenije »za zadevo I U 407/2020-61« z dne 27. 9. 2020.

    Prvič: V vlogi z dne 27. 9. 2020 se navaja, da zavod Radiotelevizija Slovenija ni stranka v postopku (»[…] zavoda RTV Slovenija ali njenega generalnega direktorja, ki nista stranki v postopku […]«), zato je navedba v gornjem mnenju, da gre za »primer RTV SLO v. Vlada RS«, konfuzno neutemeljena.

    Drugič: Iz vloge z dne 27. 9. 2020 ne izhaja to, kar se navaja v gornjem mnenju, da naj bi se v tej vlogi dokazovalo »[…] specifike tranzicijskega pravosodja: rezultatskega sojenja v povezavi z globoko državo! Dober primer tega je v primeru RTV SLO v. Vlada RS… […]«, zato je zgoraj navedeno mnenje neutemeljeno.

    Tretjič: Navedeno mnenje je po vsebini gornjega prispevka neutemeljeno tudi zato, ker se v vlogi z dne 27. 9. 2020 dejansko izrecno dokazuje svoje lastno neogrožanje stanja v RTV Slovenija celo z vidika predlogov nove medijske zakonodaje, tako da gospod Tomažič »[…] prav z ničemer ne ogrožam niti položaja, niti vloge, niti obsega, niti neodvisnosti ter nevtralnosti javnega zavoda (in s tem tudi javnega interesa), ampak ravno obratno – sem njegov velik zaveznik, celo z vidika predlogov nove medijske zakonodaje! […]«.