Evropsko poročilo o vladavini prava: boljše kot si ga želijo resnični zagovorniki vladavine prava

Evropska komisija je aktualno slovensko vlado spravila v zadrego: poročilo Komisije o vladavini prava je pravzaprav zelo ugodno.

Evropska komisija je oblikovala nov mehanizem EU za spremljanje vladavine prava v državah članicah EU, katerega bistveni del je letno poročilo Komisije. Ta mehanizem je treba ločevati od sodnih postopkov, ki jih Evropska komisija lahko sproži zoper države kršiteljice po sedmem členu Pogodbe. Prav tako je ta mehanizem treba ločiti od najnovejšega julijskega predloga Evropskega sveta o tem, da bi črpanje finančnih sredstev Unije pogojevali s stanjem vladavine prava – nemško predsedstvo je v zvezi s tem podalo kompromis, da bi v tem okviru preverjali le spoštovanje prava Unije, vezano ozko na črpanje pomoči, ne bi pa upoštevali širših razsežnosti.

Evropska komisija je aktualno slovensko vlado spravila v zadrego: poročilo Komisije o vladavini prava je pravzaprav zelo ugodno 

Je lepše, kot bi si ga sploh lahko želeli, če nanj pogledamo z vidika očitkov srednjeevropskim državam članicam, posebej Madžarski in Poljski, ki ju Komisija obtožuje zelo resnih posegov v neodvisnost pravosodja in medijev. Torej Slovenija ne sodi v to kategorijo niti pod Janševo vlado, bi lahko rekli cinično. Naša levica pa bo seveda s prstom kazala na tistih nekaj mest, ki bi jih med vrsticami lahko razumeli kot kritiko aktualne vlade.

Poročilo pa je hkrati tudi boljše, kot si je vlada želela, saj Evropska komisija ni prisluhnila niti komentarjem, ki jih je vlada poslala na prvi osnutek in v katerih je argumentirano predstavila, zakaj je slika slovenskega pravosodja manj rožnata, kot jo vidi Evropska komisija.

Poročilo Komisije o vladavini prava: kratek povzetek vsebine

Prvo letno poročilo Komisije o vladavini prava v Sloveniji se osredotoča na štiri teme: pravosodni sistem, boj proti korupciji, pluralizem medijev in institucionalni dejavniki za ravnovesje vej oblasti.

V poglavju o pravosodju poročilo za Slovenijo ugotavlja povečano učinkovitost tožilstva, čeprav je kritično do dolžine postopkov v primeru pranja denarja. Razloge za nizko zaupanje v sodstvo poročilo vidi v vmešavanju politikov in vlade ter v nepoznavanju pravosodnega sistema. Kot glavni razlog za težave je navedeno pomanjkanje virov.

Pomanjkanje denarja naj bi bilo tudi glavna težava pri obvladovanju korupcije, čeprav poročilo izraža skrb nad dejstvom, da je bilo (s strani prejšnje vlade) odloženo dopolnjevanje pomanjkljive zakonodaje. Poročilo priznava, da je po mnenju anketirancev problem korupcije v Sloveniji zelo prisoten. Sicer navaja visoko stopnjo zaupanja v policijo, vendar hkrati ugotavlja, da se je NPU v preteklosti večkrat odločil, da ne bo sprožil pregona v nekaterih zahtevnih oz. odmevnih primerih ali pa so ti zastarali.

V zvezi z mediji poročilo Komisije ugotavlja, da je neodvisnost Agencije za komunikacijska omrežja in storitve omejena s pomanjkanjem človeških virov in varoval proti političnemu vmešavanju. Pomembna je zlasti ugotovitev, da sedanji sistem prijavljanja lastništva medijev ne omogoča vpogleda v informacijo o končnih lastnikih. Navaja oceno mednarodnega Monitorja medijske pluralnosti, ki je v letu 2020 prav lastništvo medijev ocenil kot srednjeročno veliko tveganje za pluralnost medijev. Pripombe letijo na neurejenost oglaševanja države v medijih in na odsotnost pravil, ki bi urejala konflikt interesov v medijskem prostoru. Položaj novinarjev se je, tako ocenjuje poročilo Komisije, letos poslabšal in v tej zvezi navaja spletno platformo Sveta Evrope.

Poročilo Komisije ni podprto s statističnimi podatki

Poročilo Komisije torej vendarle ni tako zelo rožnato, kot bi ga radi prikazali naše pravosodje in mediji. Osredotoča se predvsem na navajanje potreb po dodatnih materialnih in človeških virih, a pri tem ne upošteva dejstva, da ima RS po podatkih EU Justice Scoreboard 2020 celo največje število sodnikov na prebivalca v EU in četrti najvišji delež BDP za kritje izdatkov sodišč. Prav tako statistični podatki Eurostata ne podpirajo navedb o povečani učinkovitosti Državnega tožilstva. Tudi navedbe o sodnih zaostankih niso podprte s statističnimi podatki, saj je RS na samem vrhu držav z izgubljenimi tožbami zaradi kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah, kar se tiče dolžine sodnih postopkov oz. kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva. Poročilo ne omenja neuresničenih sodb Ustavnega sodišča.

Predvsem pa je pomanjkljivost poročila ta, da razloge za nizko stopnjo zaupanja v neodvisnost sodstva vidi v vmešavanju politike oz. vlade ter specifičnih interesov ali celo v nepoznavanju pravosodnega sistema, nikakršne pozornosti pa ne namenja vprašanju zagotavljanja neodvisnosti sodnikov s strani njih samih oz. vprašanju, kako ustrezno motivirati sodstvo in sodnike, da se spopadejo z nizko stopnjo zaupanja.

Prav tako poročilo ne omenja nekaterih odmevnih sodnih primerov, v katerih je bila očitana kršitev načela nepristranskosti sodišča. In kar je bistveno, poročilo ne zazna ključnega vprašanja, kako v posttranzicijskih družbah zagotoviti osnove za neodvisnost pravosodja, glede na retencijske vplive iz obdobja pred demokratizacijo.

Tudi pri medijih poročilo prezre ključno vprašanje, kako zagotoviti enakopravne osnove za medijsko pluralnost, tako z vidika možnosti lastništva medijev kakor z vidika nazorske pluralnosti novinarjev in novinarskih vsebin.

Zakaj takšen pogled Evropske komisije?

Temeljni problem Evropske komisije je v percepciji: Evropska komisija načeloma (glede na standarde v ustaljenih demokracijah) pristopa s pozicije, da nevarnost za neodvisnost pravosodja in svobodo medijev prihaja od najmočnejših akterjev: izvršne oblasti, natančneje njenega političnega vodstva; kjer so namreč običajno finančni viri, velik aparat poslušnih uradnikov, vzvodi fizične prisile in zakonodajni instrumenti.

To vsaj v določeni meri res velja za Poljsko in Madžarsko, nikakor pa ne za Slovenijo. SDS ima sicer predsednika vlade, a niti z NSi nima večine v parlamentu. To se je lepo pokazalo prav pri razpravi o osnutku poročila na vladi: ministrica za pravosodje komentarjem sicer ni želela odkrito nasprotovati, toda hkrati se je od njih v medijih dokaj spretno ogradila. Koalicijska partnerica se torej Janši postavi po robu, če gre predaleč. Iz tega razloga verjetno Janša tudi ni niti nakazal nobene namere za pravosodno reformo.

Skromen poskus spremembe je Janša sprožil na področju financiranja medijev, saj zadevni resor vodi minister iz vrst SDS. A še za ta poskus, ki je z vidika Orbanovih dosežkov otroški korak, nima potrebne večine.

V Sloveniji namreč potencialna pretnja neodvisnosti sodstva in svobodi medijev ne prihaja od državnih institucij, ki so še vedno tudi šibke, ampak veliko bolj od neformalnih povezav in tudi od dela civilne družbe, ki pač pri nas ni zrasla od spodaj, ampak je bila dirigirana od zgoraj, kar je za zahodna ušesa nezaslišano.

Evropska komisija ni prepoznala ali ni hotela prepoznati pretenj pravosodju in medijem z leve

Drugi problem Evropske komisije je, da ni prepoznala pretenj pravosodju in medijem, ki prihajajo od znotraj: pravosodje se mora izogibati ne le zunanjim pritiskom, ampak mora paziti, da tudi samo ne podleže lastnim osebnim političnim ali ideološkim preferencam. Podobno velja za profesionalno novinarstvo. O tem se sodniki in novinarji pri nas ne sprašujejo in jih je tudi bogokletno spraševati.

Prav nasprotno: pri nas je celo sprejemljivo, da novinarji nastopajo kot politični aktivisti, in to potem izzove neposrečene tvite visokih predstavnikov vlade.

Tretji problem, ki ga ima Komisija, je njena popolna neobčutljivost na vprašanja vplivanja repliciranih nekdanjih režimskih elit na pravosodje in medije. Pri nas največja grožnja pravosodju in medijem prihaja prav od eksponentov nekdanjega režima. Komisija poenostavljeno predpostavlja, da so srednjeevropske države članice že v procesu vstopanja v EU rešila ta vprašanja.

Morda se Komisija tudi boji, da bi dregnila v še ne povsem razčiščeno preteklost Avstrije, Italije in še koga. Predvsem pa je tudi sama objekt v Evropi prevladujoče politične korektnosti, ki je hipersenzibilna za odklone v skrajno desno, veliko bolj pa prizanesljiva do evropske komunistične dediščine. Tu torej EU čaka še veliko dela.