Evropski volilni mineštri leta 2017 ob rob

7
451
(Foto: Beta/AP)
(Foto: Beta/AP)

Odhajajoče leto 2017 je postreglo s številnimi bolj ali manj zanimivimi, celo prelomnimi volitvami. O mnogih smo na našem portalu pisali že sproti, vendar bo kljub temu dobrodošel nekakšen povzetek.

Največje razočaranje 

Čeprav njihov vpliv gotovo ne bo največji, predstavljajo zame največje razočaranje izidi volitev na Češkem. Čehi so se namreč iz nejasnih razlogov odločili, da zavržejo dosedanjo normalnost in se podajo na trnovo pot restavracije vzorcev iz časa pred letom 1989. Pri tem veličastna zmaga Andreja Babiša, ki je sočasno tajkun, proruski politik z nejasnim odnosom do komunistične totalitarne preteklosti in evroskeptik, ravno na Češkem še pred nekaj leti ne bi veljala za mogočo. O nejasnih predstavah o srednji in vzhodni Evropi na drugi strani nekdanje železne zavese priča že to, da je večina medijev o tajkunovi zmagi poročala kot o obratu v desno. Še bolj čudaško je, da se relativno poučenemu avstrijskemu zgodovinarju Philippu Theru zdi Babiš boljša izbira od nekdanjega premierja Vaclava Klausa, da seveda ne govorim o Orbanu ali Kaczynskem. Sočasni prodor češkega Japonca Tomia Okamure s popolnoma zmešanimi predstavami, pa še piratov za posladek, je samo dodal piko na i. Če je bilo še pred časom znamenje češke usmerjenosti proč od preteklosti in prividov z vzhoda navdušenje nad navdušenim Evropejcem Karlom Schwarzenbergom, se je že z izbiro levega populista Miloša Zemana za predsednika države začel neslaven trend, ki je toliko bolj nenavaden, ker pod Sudeti ni kakšne hude gospodarske krize, ki bi volivcem narekovala neracionalne izbire te kategorije.

Dobra in slaba novica z zahoda 

Najboljša novica leta 2017 z zahoda Evrope je ugotovitev, da v starih članicah Evropske unije populistično politično blago desne in leve provenience ni zmožno osvojiti politične večine. Omenjeno je skupna poteza avstrijskih predsedniških volitev decembra lani in letošnjih volitev na Nizozemskem, v Franciji in Nemčiji. Potrdil se je tudi trend iz lanskega leta, da gibanja, ki jim običajno lepimo ozunako “desni populizem”, v 21. stoletju na veliko ribarijo med nekdanjimi volivci levih strank. Posebej izrazito je bilo to v Avstriji in Franciji, medtem ko je zemljevid podpore za Alternativo za Nemčijo kompleksnejši, a vsaj na vzhodu, kjer je dosegala največje uspehe, je nespregledljivo množično prehajanje volivcev Levice v njene vrste. Druga značilnost je relativno šibka moč Alternative v tradicionalnih katoliških okoljih na zahodu, z izjemo Fulde, kjer je bila odločilna izbira lokalnega kandidata, in delov Bavarske. V Veliki Britaniji je populistična Stranka neodvisnosti Združenega kraljestva prav tako potonila, a žal šele potem, ko je uresničila svoj kronski projekt. Zanimivo je tudi, da razen liberalnih demokratov in (na volitvah poraženih) škotskih nacionalistov 48 odstotkov Britancev, ki so glasovali proti brexitu, praktično nima političnih predstavnikov. Lahko bi torej rekli, da so britanski populisti “fizično” propadli, “moralno” pa zmagali, kot smo s temi visokoletečimi oznakami nekoč opletali pri pouku o grški tragediji.

Druga značilnost volitev leta 2017 v zahodni Evropi je, da se je potrdila huda kriza konservativnega main streama. Medtem ko so se tam v prejšnjih letih radi naslajali nad podobnimi težavami levosredinskih tekmecev, so zlasti nemške in francoske volitve letos pokazale tisto, kar se je dalo že slutiti. Predvsem beganje Angele Merkel sem in tja v notranji politiki, katerega skupni pa je vseeno bilo postopno pomikanje proti levi vsaj na vrednostnem področju, je skupaj z rekordno slabim izkupičkom krščanskih demokratov na volilni dan (ki je sicer, kot sem večkrat poudaril, v veliki meri sad prepleta dveh ali treh naključij) dalo vedeti, da je vodilna evropska konservativna stranka pod dolgoletnim kanclerkinim vodstvom svoj konservativni vsebinski profil skoraj povsem izgubila. V Franciji je Fillon sicer obetal vsebinsko prenovo tamkajšnjih konservativcev, a se je spotaknil ob sumljivih praksah, ki so se dolgo zdele samoumevne. Tako Macronov vzpon ni razsul samo socialistov, ampak tudi republikance.

Po letu 2017 je več kot jasno, da odgovor na krizo zahodnoevropskih konservativcev niso populizmi. Pot je nemara pokazal Sebastian Kurz, ki, kot je pravilno izpostavil Luka Lisjak Gabrijelčič, ni kak “nov obraz”, marveč je – resda izjemno mlad – skočil čez vse nujne letvice strankarske hierarhije. Res pa je, da se mu je domala brez boja v odločilnem trenutku vdal okoreli strankarski aparat s fevdalnimi potezami. To je bilo mogoče, ker so “starci” ocenili, da je brez temeljite prenove Avstrijska ljudska stranka vsaj na zvezni ravni oplela.

Mnogo hrupa za nič 

O Sloveniji tukaj ne bom izgubljal besed. Povedal sem namreč praktično vse, za kar se mi je zdelo, da vem. Morda je sporočilo leta 2017 predvsem zmedenost slovenskega volilnega telesa. Po nekaterih kazalcih, predvsem po presenetljivem Šarčevem uspehu, bi lahko sklepali na nekakšno tiho konservativno večino. A če izrečemo to, moramo povedati še drugo: njeni pogledi so obupna mešanica težko združljivih stališč, ki politični alternativi v Sloveniji ne obeta lahkega dela ne na prihajajočih parlamentarnih volitvah ne v naslednjih letih.

Čisto pred božičem so slednjič volili še v Kataloniji. Na simbolni ravni je odločitev izpadla razmeroma jasno. Puigdemont je zmagal, Rajoy je izgubil. Na drugi pogled pa bi ne bil napačen niti opis “mnogo hrupa za nič”. Tabor, naklonjen ohranitvi enotne Španije, in zagovorniki neodvisnosti so skoraj povsem tam, kjer so bili pred prelomnim 1. oktobrom. Za vsakim je približno polovica volilnega telesa, česar niso spremenili niti poreferendumski dogodki. Puigdemontov beg ni zmanjšal podpore strankam, ki zagovarjajo neodvisnost, policijsko nasilje po referendumu ni imelo podobnega učinka kot zatrtje velikonočnega upora na Irskem pred stoletjem in ni homogeniziralo Katalonije. Če bi barcelonsko provinco v parlamentu zastopalo toliko poslancev, kot bi ji šlo po številu prebivalcev, bi bili unionisti celo v prednosti.  In druga plat neuspeha Ljudske stranke je taktično glasovanje, ki je povzročilo, da je v parlamentu pokrajine, ki se želi osamosvojiti, posamič najmočnejša druščina, ustanovljena prav za to, da bi bila Katalonija ponovno “manj katalonska” in “bolj španska”. Seveda pa od daleč težko presodim, ali je dejstvo, da je na čelu te stranke v Andaluziji na jugu Španije rojena Ines Arrimadas, moč  primerjati s hipotetičnim položajem, ki bi nastal, če bi bila na prvih volitvah v Sloveniji leta 1990 najmočnejša stranka pod vodstvom Dragiše Marojevića. Nagibam pa se k temu, da ne in da je Arrimadasova (seveda ne po političnem slogu) prej katalonski Zoran Janković.

7 KOMENTARJI

  1. Ni nujno, da gre za nov obraz.

    Je pa nujno, da ima star obraz svežino idej, kako popeljati Slovenijo vrednotno in materialno naprej in pri tem zadovoljiti interese volivcev.

    Je pa res, da kar velik del volivcev najbolj verjame novemu obrazu.

    Prav zaradi tega se morajo stari obrazi še toliko bolj potruditi, da si pridobijo naklonjenost in zaupanje volivcev.

  2. Spremembe v smeri zmanjšanja zaupanja evropskim tradicionalnim strankam so rezultat dogodkov preteklega obdobja, kjer so te stranke odgovorne za ogroženost identitete, kulture in varnosti prebivalstva.

    To je logičen odmik od politike, ki je povzročila Brexit, razkol med staro in novo Evropo, negotovo kulturno in varnostno ter s tem tudi gospodarsko prihodnost svojih dežel. Ustvarjanje razmer za vse več terorističnih napadov, no-go in varnih con, brisanje križev s slik realnosti, gromozanskih stroškov za nezaposljive migrante, dvojna merila uradnikov EU itd. je prineslo svoje rezultate. In če se bo s to politiko nadaljevalo, bo verjetno pomik k “populistom” še večji.

    Slovenija je pri tem specifična. Najraje stavi na novo embalažo s staro vsebino. Videli bomo, ali bo tudi naslednje leto tako.

  3. Tinetov komentar prekaša površno razmišljanje v članku.In ker se etablirane stranke na zahodu, razen avstrijske OVP seveda, iz volitev niso dosti naučile, je šele na prihodnjih pričakovati resne spremembe, ki bodo poskušale preprečiti nameravano integracijo avtohtonega prebivalstva v kulturo muslimanskih prišlekov, raznarodovanje in razkristjanjevanje evropskega prebivalstva.
    Isto velja za Slovenijo, ki je preveč konservativno vdana trdi levici, da bi ji skušala zdaj na volitvah vzeti oblast.Šele ko bo le-ta v prihodnjih letih svoj trdi lok skušala napenjati do skrajnosti, bo postal tudi mogoč premislek volilcev, ki pa bo težko preprečil manipulacijo “naše” volilne komisije.

  4. Skrbi me, ko se je, najbrz v povezavi z zlomom komunisticne nevarnosti, tudi v zahodni Evropi postopno nekako razvodenela vrednostna pripadnost temu, kar jo je od druge vojne naprej gradilo. Evropa je bila na dobri poti, zato je toliko bolj nesmiselno zavijanje in iskanje necesa drugega. To drugo bo z 90 procentno verjetnostjo slabse.

    • Da je EU bila na dobri poti? Težko reči, ker je v EU nastalo “vse več terorističnih napadov, no-go in varnih con, brisanje križev s slik realnosti, gromozanskih stroškov za nezaposljive migrante, dvojna merila uradnikov EU”. Preje bi veljalo reči, da so imeli posamezniki dobro smer za EU vendar premalo vpliva, da bi EU šla po njihovi poti.

      Kje se je zalomilo? Po moje v Vatikanu, ko se je nemoteno začel sprehajati sam Lucifer. In luč, ki osvetljuje pot v boljšo prihodnost, je ugasnila.

  5. Zanimivo bo opazovati, kako se bo LGTB kultura smrti umikala islamistom. In pa, če smo optimisti, kako bodo krščanski EU staroselci preživeli.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite