Evropski katoličani so mnogokrat samo blejajoče ovce

29
249

Eden od redkih še živečih koncilskih svetovalcev prof. dr. Hans Küng,  je bil 28.-29.06.2012 na zgodovinskem obisku v Sloveniji. V Mariboru je imel slovesen otvoritveni govor na ekumenskem simpoziju, bil je prvi podpisnik Manifesta ob ustanovitvi gibanja Svetovni etos Slovenija.  Isti dan je v slovenščini izšel njegov Priročnik svetovni etos, vizija in njena uresničitev.

Ker tedaj nismo izrecno omenili njegovega sodelovanja na drugem vatikanskem koncilu, je to primerno omeniti na današnji spominski dan. Künga odlikujejo osebno povabilo Janeza XXIII. Dobrega, prijateljstvo s Pavlom VI. in osebno poznanstvo z Benediktom XVI.

V kratkem bo izšel tudi prevod njegove osebne izpovedi Kaj verujem. (prevod: A. Smrečnik)

Objavljamo prevod intervjuja s Hansom Küngom, ki ga je 9. oktobra 2012 ob 50. obletnici začetka koncila objavil Der Tagesspiegel. Vprašanja je postavila Claudia Keller.

Pred 50. leti se je začel v Rimu drugi vatikanski koncil. Za praznovanje pa ni razloga, pravi teolog Hans Küng. V intervjuju govori o stanju katoliške cerkve, papežu Benediktu – in Islamu.

11. oktobra praznuje katoliška cerkev 50. obletnico drugega vatikanskega koncila. Praznujete tudi vi?

Küng:: Za praznovanje z mojega vidika ni razloga, prej za spokorno bogoslužje ali žalovanje. Mnogi katoličani povsod po svetu občutijo globoko žalost ob razvoju naše Cerkve in ni malo teh, ki so Cerkvi obrnili hrbet.

Restavracijska papeža Janez Pavel II in Benedikt XVI sta koncil interpretirala vzvratno.

Koncil je odločil, da ima Cerkev dolžnost “raziskovati znamenja časa in jih na novo razlagati v luči evangelija”. Ali to počne?

Küng: Cerkev je to v veliki meri pozabila, ne gleda niti na evangelij, niti na skrbi in upanja ljudi. V Rimu jih spet mnogo bolj zanima tradicija, oživljajo staro mašo in papeški absolutizem. Informacije o svetu uporabljajo samo, da bi potrdili svoja stališča, ali pa se vračajo k staremu sovraštvu moderne in napredka. Mislim, da si papež komajda predstavlja, kako je onkraj fasad Vatikana, da se sesuva pastorala na mnogih področjih sveta, ker ni več duhovnikov. Zatirajo vprašanja o celibatu in posvetitvi žensk, o sodobnosti spolne morale, o odnosu do načrtovanja rojstev.

Je potreben tretji koncil?

Küng: Bilo bi lepo, če bi sklicali tak koncil. Toda obnova se je že začela. Vedno več je iniciativ uporniških župnikov v Avstriji, Nemčiji in Švici. Delajo tako, kot mislijo da je prav, tudi če ne ustreza več nauku Cerkve. Npr. vsem ljudem, ki to želijo, delijo obhajilo, tudi ločenim, ki so se ponovno poročili.

Imate upanje, da bi iz tega lahko nastalo širše gibanje?

Küng: Evropski katoličani so mnogokrat samo blejajoče ovce in niso resnično odgovorni, upirajoči in delujoči krščanski ljudje. Toda iniciative učinkujejo kot signal. Nelagodje ob sedanjem cerkvenem vodstvu je v svetu precej razširjeno.

Ne samo v Evropi?

Küng: Rimska propaganda nam dopoveduje, da se pritožujejo samo Evropejci. Toda tudi v Afriki in latinski Ameriki je premalo duhovnikov. In duhovniki tudi tam celibata ne živijo več tako, kakor si cerkev to želi.

Naslednji papež bo verjetno prišel iz Afrike ali latinske Amerike. Verjamete, da bi bil papež od tam prej pripravljen za reforme?

Küng: Ni odločilna nacionalnost, ampak mentaliteta. Poznam kardinale iz teh dežel, ki so še bolj konservativni kot Rimljani. Obstajajo tudi drugi. Ljudje so zaskrbljeni, kaj bo nastalo iz Združenih narodov, če generalni sekretar ne bo več prišel iz Evrope. Toda Afričan Kofi Annan je v veliki meri deloval prepričljivo.

Kdo dandanes sploh še potrebuje religijo? Samo slabotni?

Küng: Na vprašanje o smislu življenja in o vrednotah skupnega življenja lahko odgovorimo tudi brez navezave na Boga. Toda razsvetljena religioznost lahko veliko prispeva k humanizaciji družbe. Z vzornimi osebnostmi, zgodbami in parabolami motivira ljudi k prizadevanju za skupnost. Religija lahko govori o bivanjskem vprašanju od kod in kam in pomaga, sprejeti tudi bolezen, nepravičnost in krivdo. Religija lahko z izkušnjami iz izročil in ritualov ustvari duhovno domovino, iz česar lahko formira tudi moč za upor, kot se je pokazalo v Nemški demokratični republiki.

Religija ni dobra per se…

Küng: Religijo je možno instrumentalizirati za sovraštvo in vojno. Toda tudi mnoge mirovne pobude izhajajo od religioznih ljudi. Religioznim ljudem se nam ni potrebno skrivati. Pomislite tudi na zapravljanje surovin in rast prebivalstva. Tukaj bi cerkev lahko veliko spremenila. Če bi papež Wojtyla v slumih Nairobija pridigal, da ne smemo preprosto postaviti v svet  otrok, ki jih ne moremo nahraniti, temveč je potrebno prakticirati razumno urejanje rojstev, bi to imelo ogromne razsežnosti.

Kaj se lahko od Koncila nauči Islam

Koncil je cerkev spravil z moderno, posvojila je najpomembnejše dosežke civilne družbe kot svobodo veroizpovedi in človekove pravice. V islamu se je soočenje z moderno pravkar začelo. Se lahko Islam uči od Koncila?

Küng: Islam bi se lahko naučil, da so reforme v religiji možne in lahko kljub temu ohrani kontinuiteto.

Zakaj ima zahod take težave z islamom?

Küng: Ni dovolj samokritičen, da bi videl, kaj je povzročil v arabskem svetu, tako s kolonizacijo kot z vojnami v Afganistanu, Iraku in Libanonu. Premalo pa je tudi informacij o islamu. V igri je tudi veliko nadutosti. Cerkev je potrebovala stoletja do drugega vatikanskega koncila, da je začela brati biblijo historično -kritično. Od muslimanov pa se pričakuje, da si ta vidik takoj prisvojijo.

Vas rastoči agresivni ateizem na zahodu skrbi?

Küng: Pri tem, da je vedno več ateistov, ima Cerkev svoj delež. Namesto da bi ljudem pridigala o morali, bi lahko pozitivno vabila, ljudem ponujala, ne da bi jih nadlegovala. Lahko bi jim pojasnila, da pravila niso negativna, v nogometu prav pravila igro naredijo zanimivo.

Z vašim projektom “Weltethos” (svetovni etos) to poskušate. Kakšno zanimanje doživljate v svetu s tem?

Küng: Veliko me vabijo v arabske dežele, tudi Kitajci hočejo v Pekingu ustanoviti inštitut svetovni etos. Humanost, spoštovanje življenja, ne lagati, ne krasti, drug drugega ne ropati, se medsebojno spoštovati in ne zlorabljati spolnosti, tem imperativom se lahko vsak priključi, ne da bi opustil svojo vero. Budist lahko ostane budist, marxist lahko še naprej bere Marxa.

Vi in Joseph Ratzinger sta bila na koncilu pred 50.  leti najmlajša in sta se dobro razumela. Kaj je nastalo iz vajinega prijateljstva?

Küng: Celo sam sem Ratzingerja poklical na Univerzo v Tübingen kot profesorja. Toda študentski nemiri 1968 so ga šokirali, in on je potem šel druge poti. Njegov vzpon v hierarhiji je vodil k temu, da čim višje je prišel, tem bolj konservativen je postal.

Leta 2005 sta še enkrat govorila – na povabilo papeža.

Küng: Veselil sem se, da sva se lahko štiri dolge ure pogovarjala. Pravzaprav je bilo kot prej. To je bilo kmalu po tem,  ko je Ratzinger postal papež. Upal sem, da bo ponovno  zavil v smer reforme koncila. To pa se ni uresničilo.

Ste od tedaj še v kontaktu z njim?

Küng: Izmenjala sva si pisma, drug drugega spoštujeva.

Kdaj bo ženska postala papež?

Küng: Vesel bi bil že, če bi ženske v katoliški Cerkvi smele voditi župnijo.

Pripis: po www.wir-sind-kriche.at prevedel A. Smrečnik, lektorirala T. Smrečnik.

 


29 KOMENTARJI

  1. “Küng: Bilo bi lepo, če bi sklicali tak koncil. Toda obnova se je že začela. Vedno več je iniciativ uporniških župnikov v Avstriji, Nemčiji in Švici. Delajo tako, kot mislijo da je prav, tudi če ne ustreza več nauku Cerkve. Npr. vsem ljudem, ki to želijo, delijo obhajilo, tudi ločenim, ki so se ponovno poročili.”

    Grozno. Pri Kungu se lepo vidi, kam vodi modernizem.
    Na srečo se njegova struja ne bo prijela.
    Vsa upornost teh slabih duhovnikov pa izvira iz tega, da imajo preveč denarja in nič več vere. Zato tudi ni strogih ukrepov Cerkve, ker bi se gospodje hitro ločili in države bi podprle njihove shizme. Glede na njihovo pridigovanje in pastoralno prakso tako ali tako ne moremo več govoriti, da so ti ljudje v občestvu s Cerkvijo. Oni ne mislijo, ne govorijo in ne delajo to kar uči sveta Cerkev.

    Kdor vabi tako sporne osebnosti kot je ta razpihovalec upora, prekucuh, kot bi rekel bl. Slomšek, pa tudi nima vsega razčiščenega. A kaj čemo, v Mariboru so tudi hiteli izdajati grozni holandski katekizem in tako naprej. Sramota. V modernizmu ni prihodnosti.

  2. Na nemških tv postajah je Küng zvezda. Vedno ga vabijo, ko je treba kritizirati in blatiti katoliško cerkev.
    Vedno je glavna tema celibat in ženske duhovnice. Protestanti imajo oboje, a je v njihovih cerkvah bistveno manj vernikov, kot v katoliških. Protestanti oboje propagirajo, ker bi očitno hoteli uničiti katoliško Cerkev, tako kot so s takšnimi potezami škodovali svoji.

  3. Prof. Küng ima v marsičem prav; v zgornjem zapisu tudi nikjer ne seje strahu in odpora pred “tradicionalnim” katolištvom, pač pa širi domet krščanske misli. Žal pa tak strah vidim v zgornjih komentarjih. Skrbi me dvoje: stereotipni napadi na protestantizem in odsotnost ekumenskega duha med nekaterimi komentatorji tudi pri Časniku.

    • Flancanje in podtikanje.

      Dejstvo je, da, še posebej v ZDA, pa tudi v Evropi se je pokazalo, da manj stroge religije izgubljajo članstvo znantno hitreje kot bolj. Pri Cerkvi se je članstvo nekako stabiliziralo.

      Duhovnikov ni, ker je to zahteven poklic, ne zaradi celibata.

  4. Že naslov me je dregnil. Blejajoče ovce. Lepa primera, če se to tiče drugih, ne sebe. Koliko resnice je v tem, ve vsak zase.
    Najbrž so spremembe dobrodošle. Na temeljih tradicionalnih vrednot krščanstva.
    Želim biti ponosen člen Evropske kulture, ki temelji na razmisleku o ovcah in kozah. Marija

    • Ne zgolj od zunaj, tudi bolj od znotraj padajo oznake o blejanju (oz. požiranju po Štuhecu).
      Je nekaj na tem…

  5. Sem zelo za spremembe, treba je odločno ukrepati proti novemu valu tradicionazma in fundamentalizma, ki se krepi pri nas (kar lepo odražata tudi prva dva komentarja). Me pa moti militantni duh, ki ni duh konstruktivnih sprememb, ampak duh nove reformacije – žal “antirimljanstvo” (tako značilno za Germane skozi vso zgodovino Cerkve) tu pretehta nad blagrom “unae sanctae”. Vera je nekaj temeljito več kot kultura …

  6. Vera je nekaj temeljito več kot kultura, je zapisal pJernej. Je kaj literature o primerjavi ali pogovorov, ki bi razlikovanje razbistrili? Me zelo zanima.
    Marija

  7. “Je potreben tretji koncil?
    Küng: Bilo bi lepo, če bi sklicali tak koncil. Toda obnova se je že začela. Vedno več je iniciativ uporniških župnikov v Avstriji, Nemčiji in Švici. Delajo tako, kot mislijo da je prav, tudi če ne ustreza več nauku Cerkve. Npr. vsem ljudem, ki to želijo, delijo obhajilo, tudi ločenim, ki so se ponovno poročili.
    Imate upanje, da bi iz tega lahko nastalo širše gibanje?
    Küng: Evropski katoličani so mnogokrat samo blejajoče ovce in niso resnično odgovorni, upirajoči in delujoči krščanski ljudje. Toda iniciative učinkujejo kot signal. Nelagodje ob sedanjem cerkvenem vodstvu je v svetu precej razširjeno.”

    Modernizem se je res močno zajedel v Cerkev. Tudi že tako močno, da gre včasih kar v nasprotje z izročilom, tradicijo in svetim pismom. Demokracija je nekaj, Cerkev in njen nauk je delo Duha, zato ne more biti spremenljivo.

    Na vso srečo v Sloveniji modernizem še ni tako močno zasidran kot v Nemčiji, kjer je Kung glavna zvezda. Upajmo in molimo, da v Sloveniji to tako tudi ostane, ter da bo Cerkev v Sloveniji tudi v bodoče znala zajemati iz tradicije, svetega pisma in izročila.

    Molitev, branje svetega pisma, molitev za naše pastirje. Ter miloščina in dobra dela. To je prava pot, govorjenje ne bo prineslo kaj posebnega. Če bodo drugi videli da mi molimo, da imamo radi svoje brate katoličane, ter da delamo dobra dela, ter da prinašamo svoje delo in ljudi okoli nas Bogu, bo to obrodilo sad. Blagostanja za vse nas in spreobrnenje drugih k oznanilu o večnem življenju.

  8. O marsicem se da debatirat. Tudi o celibatu in zenskah na papezkem prestolu. Celo o uporu v domnevni funkciji prenove itd. Ampak – ali je kdo opazil, mislim, da kar dvakrat, izraz “nacrtovanje rojstev”? Pri nas je to za razliko od “nacrtovanja spocetij” evfemizem za abortus. Dragi g. Smrecnik, ali gre za lapsus pri prevajanju ali pa je pri tistih cloveskih bitjih, ki si sami ne morejo pomagati, ze konec Kungovega spostovanja zivljenja …?

  9. Hans Küng ni poklican, da sodi o Cerkvi, saj se je sam (prostovoljno) odločil, da ne bo več njen del. Zanj je zgodba zaključena. Za to ima popolno pravico. A očitno ga še vedno nekaj žuli in očitno svojega preloma ni storil dosledno. Nedoslednih ljudi pa se je potrebno bati. Iz Cerkve pa se je izločil predvsem s tem, ko je skoval čisto človeško umotvorno kvazi-religijo. Pri njem ni odnosnega presežnega, je zgolj nek moderniziran Aristotelov “bog filozofov”. Tisti, ki si izmišljuje na duhovnem področju, pač ne more sebe imenovati vernik. V najboljšem primeru je tedaj vernik samega sebe.
    O “liberalcih” znotraj Cerkve in o maličenju Drugega koncila ter njegovem prisvajanju pa ni vredno izgubljati besed. Svoje sadove so pokazali in sadovi so gnili. Njihova otroka sta prepirljivost in zmeda. Gre za miselne tokove, ki so zasužnjeni od trenutnih mod. Kristus je jasno opozarjal, da so njegovi sledilci resda živeči v svetu, a niso od sveta. Omenjeni pametnjakoviči pa so ujeti v posvetnem. Kristus jim je ideja, alibi za njihovo lastno promocijo in širjenje hinavske politkorektnosti. Sebe imajo za strpne in razumevajoče, a kaj ko vsakega, ki se z njimi ne strinja, označijo za fašista ali fundamentalista. Ob tem seveda spregledajo, kaj ti besedi sploh pomenita. Poslušati prav tako ne znajo. Poglabljanje pa jim je neznanka (da bi vsaj poskušali ugotoviti smisel tradicije in smisel obujanja starega obreda). Dialoga, ki ga tako zelo širokoustno razglašajo, pri njih ni od nikoder. Za njih lahko le molimo.
    V današnjem evropskem trenutku revolucije ne pridejo v poštev. Kjer je zmeda, tam naj bo zmernost. Kjer je težava v samobitnosti, tam nastopi tradicija. In tradicija ni ne starina ne zgolj navada, ampak drevo, ki ima korenine, postopno raste in se izpopolnjuje. Pot ni v prelomih, ampak v rasti in nadaljevanju. Tradicija je mirna, revolucija je bojevita in nestrpna. Tradicija presega čase in jih osmišlja, prelomi pa nas vedno pustijo žejne. Priepeljejo nas namreč v puščave; znova in znova. In v prvi vrsti se je treba vprašati drugače, kot smo vajeni: ne kaj je narobe z vero in Cerkvijo ter tradicijo, ampak kaj je narobe z mano, da tega več nočem razumeti ali sprejeti. Tako kakor v odnosu med dvema že starejšima zakoncema: ne odhod, ločitev, prelom, ampak rešitev, kako stvar spraviti skupaj in jo nadaljevati, da se bo razvijala dalje. Niso krivi časi, krivi smo ljudje. Cerkev pa ima nalogo, da vedno enak in vedno aktualen zaklad resnice varuje in širi naprej. To je tradicija: predajanje, gojenje, rast in spoštovanje izkušenj.
    Še zadnje: razodetje v katolištvu (in pravoslavju) temelji na dveh opornikih. Prvi je Sveto Pismo, drugi je sveto izročilo (sveta tradicija). To enostavno tako je. Komur to ni jasno, naj raje najprej preveri sebe, kakor pa zliva gnoj po “instituciji” in ljudi obklada s fundamentalisti.

  10. Skratka: za (neokuženo) katolištvo je tradicija sveta stvar in ne folklora ali le navada. Zato tudi potreba po “restavraciji”. Slednja omogoča rast, revolucionarni duh (ki se skriva v ideološki skovanki “duh koncila”) pa je sekanje, plenjenje in zaganjanje z glavo v zid. Če želimo rasti, moramo najprej vrniti tisto, kar nam je bilo oropano in oklevatano. To bi se dalo povezati s povojnimi poboji in človečnostjo: kdor si prizadeva za človeško dostojanstvo (in s tem za sprejetje vseh žrtev za spoštovanja potrebne in ureditev grobov ter s tem za manj obremenjeno bodočnost), ne more biti fundamentalist. Fundamentalist je tisti, ki temu nasprotuje.

  11. Hvala Bogu, da je v naš prostor pljusknila misel liberalnega Kuenga. Z vsem, kar pove, se seveda nihče popolnoma ne strinja. Je pa to izziv,nekakšen met v preveč mirno jezero (mlako?) slovenske katoliške srenje in kot tak pravšnja priložnost, da premislimo in argumentiramo svoje poglede na Cerkev, na tako imenovani svetovni etos, na celibat in na spolno moralo. Da začnemo medverski dialog misliti resno. Da si začnemo bolj pogumno zastavljati vprašanja o znotrajcerkvenih stvareh in moralnih predpisih – npr. o tem, kako razložiti dejstvo, da večina katoliških družin v bistvu ne upošteva navodil Cerkve glede spolne morale in da se tudi mnogi duhovniki ne držijo celibata. Ali je to greh ali le odmik od idealov ali je izpolnjevanje teh predpisov (doseganje idealov) (danes) tako rekoč nedosegljivo (iluzorno) ali celo nepotrebno? Ali je Cerkev zaostala in je treba te in take zapovedi opustiti? Ali jih je potrebno samo globlje osmisliti, obrazložiti njihov pomen in vlogo? To niso lahka vprašanja, se je pa treba z njimi vedno znova spopasti, nanje odgovoriti. Ne moremo se zanašati le na moč avtoritete, ampak moramo vedno znova iskati tudi moč argumentov. JK

    • Gospod Jože,
      Božji nauk ni samo dan, celo odživet je, da bi bilo vsakemu človeku jasno, kako naj živi. Bog se je učlovečil in s svojim zgledom pokazal besede: “To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.”

      Tako živite tudi vi in to na mestu, kjer ste. In ne prilagajajte Božje besede tistim, ki je ne morejo ali nočejo upoštevati. Med te sodi tudi bivši katoliški teolog prof. dr. Hans Küng. Samo Bog in dr. Hans vesta zakaj, na nas pa je, da damo kakšno minutko našega življenja v molitev za srečni konec potovanja po Zemlji gospoda Hansa.

      • Spoštovani AlFe, res velika reč je, da je božji nauk tudi doživet in tudi zapovedi, posebno “To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.”- so odživete v Jezusu Kristusu. A človek kristjan se sprašuje, kako naj uresničenje to zapoved danes, v 21. stoletju, konkretno. Težave so v konkretni aplikaciji.
        Npr:
        Ali je danes celibat, tako kot je zastavljen, še smiseln?
        Po mojem mnenju ne.

        Kako naj imamo radi v Ljubljani muslimane? – Tako, da jim omogočimo, morda celo pomagamo graditi njihovo molilnico, ali tako, da jih pri tem njihovem prizadevanju oviramo?
        Je bojevniški odnos do njih, takšen, kot je bil menda v srednjem veku in so ga izkazovali tudi nekateri slovenski kristjani ob vprašanju gradnje mošeje v LJ, danes še smiseln in v skladu z ljubeznijo do bližnjega?
        Po mojem mnenju ne.

        Kako je s kontracepcijo – naj liberalni koncept, ki je Evropo postaral, posvojimo in jo priporočamo tudi Indijcem, Afričanom …? Ali jim priporočiti naravne metode uravnavanja rojstev ali izvažati tja izdelke zahodne kemične industrije?
        Odgovor je težko najti za vse kraje, čase, prilike in dežele. Narava nam pripoveduje in ljubezen do sebe in bližnjega nam narekuje, da je v puščavi treba moliti za dež, v močvirju pa za sonce. Morda je treba tako gledati tudi na dež človeške rodovitnosti. Morda?

        Kdor na vprašanja časa odgovarja vedno znova le z nekimi načelnimi izjavami, kaže, da v resnici vprašanj noče videti ali pa živi v nekem odmaknjenem svetu, odtujen od ljudi. Za takega velja, da nalaga drugim težka bremena, sam pa se jih še dotakniti noče.
        In prav za odprtje teh vprašanj v slovenski cerkvi sem se zavzel. Hvala Bogu, da imamo splet in ČASNIK.SI in s tem možnosti, da bolj odprto kot v že obstoječih cerkvenih medijih razpravljamo. Skratka, zavzemam se za več pluralnosti, več demokratičnosti v cerkvi, za oblikovanje nekakšnega cerkvenega (krščanskega) javnega mnenja. Prav zato je Kuengov izziv po mojem mnenju dobrodošel. Če bi bilo že vse domišljeno in doživeto, nas Bog ne bi poklical na svet.
        In še za nekaj je dobro, da Časnik.si obstaja. Da se v njem uveljavijo višje norme medsebojnega komuniciranja, kot jih srečujemo v drugih spletnih portalih. To je velika preizkušnja za kristjane. Bomo videli, če jo bomo dobro prestali. Za sedaj dobro kaže.
        Pozdrav vsem, ki dobro v srcu mislijo
        JK

        • Ali je danes celibat, tako kot je zastavljen, še smiseln?

          Celibat je smiseln in vedno bo smiselen, če izhajamo iz:
          On pa jim je dejal: »Ne dojamejo te besede vsi, temveč tisti, katerim je dano. 12 Nekateri od evnuhov so se namreč že iz materinega telesa rodili takšni, nekatere so skopili ljudje, nekateri pa so se sami skopili zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more doumeti, naj doume.« (Mt 19, 11-12) Gospod Jože, če čutite preveliko težo celibata in ga ne doumete, potem je bolje biti diakon, kajne? Sicer je zveličanje pod velikim vprašajem.

          Kako naj imamo radi v Ljubljani muslimane?
          Tako, da kot vse ostale ljudi: z njimi smo do greha. Če pomagamo bidistom graditi molilnice, naj pa še muslimanom. Zakaj ne? Na spletni strani http://www.islamska-skupnost.si/index.php?option=com_content&view=article&id=848:obeleevanje-41-obletnice-od-prvega-mevluda-v-dematu-koper&catid=2:obvestila lahko beremo: “Do nakupov prostorov na Kosovelovem trgu 1, so se muslimani zbirali v koprski Rotundi, ki je v lasti Katoliške cerkve. To je svetel primer sodelovanja Islamske skupnosti s Katoliško cerkvijo na slovenskem.”

          Več pa mogoče kasneje. Ker zahtevate konkretne primere in ne filozofiranje in to je povsem pravilno.

          • Celibat je smiseln in vedno bo smiseln.
            Ne vem, če se bo tak, kot je sedaj, vedno zdel ljudem smiseln. Že dejstvo, da je šele leta 1139 papež Inocenc II. na Drugem lateranskem koncilu dokončno potrdil tako obliko celibata, kakor jo imamo danes, kaže na to, da se da citirane evangeljske besede tudi drugače brati. Več kot 1000 let so jih.
            Sam s celibatom nima težav, ker nisem celibater, ima pa jih – prepričan sem – vsak zdrav duhovnik in bi temeljito premišljevanje o tej temi prineslo marsikatero pametno misel: utemeljitev, zagovor in oporekanje celibatu. Če vse cerkvene določbe le sprejmemo brez premisleka, si res ne zaslužimo drugega imena kot blejajoče ovce.
            LP
            JK

          • Če pa, gospod Jože niste celibater, potem pa … zakaj se praskava tam, kjer naju ne srbi?

            Sicer pa … tudi midva sva neke vrste celibaterja … ko gre mimo naju lepa kikla, se morava vzdržati, kajne? Ker naju čaka doma, kaj že? Aha tisto ropotalo, ki se ji pravi žena!
            🙂

  12. Ko sem bil mlad, sem imel željo metati kamne v avtoriteto, v Cerkev, v vlado, v …
    Sedaj vidim, da bi moral metati kamne vase..,

    G. Kung je še vedno mlad. Ali pa infantilen, kdo bi vedel.

  13. Ratzinger potiska Cerkev vedno bolj v srednji vek;to se že vidi po tem kako se oblači.Po mojem nismo daleč,ko se bo začela uvajati latinščina

  14. Kakor da je celibat težava zgolj in samo zaradi današnjih težkih, kriznih, drugačnih (in ne vem še kakšnih vse) časov?! Vedno se na dan privleče to iztrošeno in vse bolj banalno temo.
    Greh je bil od prvih časov človeštva, prav tako spolnost. Današnji čas ni tu nič kaj poseben. Kdor misli, da je celibat “nerealen” zato, ker je “nemoderen”, se zelo moti. Celibat je bil vedno “nemoderen” in “nerealen”. A njegovo bistvo sploh ni v tem, temveč v služenju Bogu. Nerazcepljenem in radikalno podarjajočem se. To so namreč tisti “višji cilji”, ki enostavno ne zastarajo. Zastara lahko zgolj stremljenje k idealom (a sam celibat s tem nima kaj dosti opraviti).
    Tisti, ki na vse pretege kričijo o prilagoditvi in spuščanju kriterijev, niso pripravljeni sprejeti Kristusove žive in oživljajoče besede. Smešno je, če se sprejema le to, kar je lahko ali popularno. To, kar pa človeški omejenosti ne odgovorja, pa bi kar spustili in se zadovoljili z izgovorom, da je to “časom primerno”. To so človeški računi. To je zgolj samopotrjevanje. Boga tu ni.
    Ali se Kristusa sprejme ali pa ne. Ali je odnos ali pa ga ni.
    Tudi v njegovem času je bilo mnogo tistih, ki so trdili, da je on sam “nemoderen” in “nerealen”. Bili so in odšli. Njihova stvar.
    Crux stat, dum vulvitur mundus.

  15. Budist lahko ostane budist, marxist lahko še naprej bere Marxa, samo katoličan mora slediti Küngovim željam.

    • To je pa tako resnično, da je kar brutalno! Tako brutalno, da si ne upam pisati dalje. Kdo že želi razmajati tisto na skali?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite