Eden od redkih še živečih koncilskih svetovalcev prof. dr. Hans Küng, je bil 28.-29.06.2012 na zgodovinskem obisku v Sloveniji. V Mariboru je imel slovesen otvoritveni govor na ekumenskem simpoziju, bil je prvi podpisnik Manifesta ob ustanovitvi gibanja Svetovni etos Slovenija. Isti dan je v slovenščini izšel njegov Priročnik svetovni etos, vizija in njena uresničitev.
Ker tedaj nismo izrecno omenili njegovega sodelovanja na drugem vatikanskem koncilu, je to primerno omeniti na današnji spominski dan. Künga odlikujejo osebno povabilo Janeza XXIII. Dobrega, prijateljstvo s Pavlom VI. in osebno poznanstvo z Benediktom XVI.
V kratkem bo izšel tudi prevod njegove osebne izpovedi Kaj verujem. (prevod: A. Smrečnik)
Objavljamo prevod intervjuja s Hansom Küngom, ki ga je 9. oktobra 2012 ob 50. obletnici začetka koncila objavil Der Tagesspiegel. Vprašanja je postavila Claudia Keller.
Pred 50. leti se je začel v Rimu drugi vatikanski koncil. Za praznovanje pa ni razloga, pravi teolog Hans Küng. V intervjuju govori o stanju katoliške cerkve, papežu Benediktu – in Islamu.
11. oktobra praznuje katoliška cerkev 50. obletnico drugega vatikanskega koncila. Praznujete tudi vi?
Küng:: Za praznovanje z mojega vidika ni razloga, prej za spokorno bogoslužje ali žalovanje. Mnogi katoličani povsod po svetu občutijo globoko žalost ob razvoju naše Cerkve in ni malo teh, ki so Cerkvi obrnili hrbet.
Restavracijska papeža Janez Pavel II in Benedikt XVI sta koncil interpretirala vzvratno.
Koncil je odločil, da ima Cerkev dolžnost “raziskovati znamenja časa in jih na novo razlagati v luči evangelija”. Ali to počne?
Küng: Cerkev je to v veliki meri pozabila, ne gleda niti na evangelij, niti na skrbi in upanja ljudi. V Rimu jih spet mnogo bolj zanima tradicija, oživljajo staro mašo in papeški absolutizem. Informacije o svetu uporabljajo samo, da bi potrdili svoja stališča, ali pa se vračajo k staremu sovraštvu moderne in napredka. Mislim, da si papež komajda predstavlja, kako je onkraj fasad Vatikana, da se sesuva pastorala na mnogih področjih sveta, ker ni več duhovnikov. Zatirajo vprašanja o celibatu in posvetitvi žensk, o sodobnosti spolne morale, o odnosu do načrtovanja rojstev.
Je potreben tretji koncil?
Küng: Bilo bi lepo, če bi sklicali tak koncil. Toda obnova se je že začela. Vedno več je iniciativ uporniških župnikov v Avstriji, Nemčiji in Švici. Delajo tako, kot mislijo da je prav, tudi če ne ustreza več nauku Cerkve. Npr. vsem ljudem, ki to želijo, delijo obhajilo, tudi ločenim, ki so se ponovno poročili.
Imate upanje, da bi iz tega lahko nastalo širše gibanje?
Küng: Evropski katoličani so mnogokrat samo blejajoče ovce in niso resnično odgovorni, upirajoči in delujoči krščanski ljudje. Toda iniciative učinkujejo kot signal. Nelagodje ob sedanjem cerkvenem vodstvu je v svetu precej razširjeno.
Ne samo v Evropi?
Küng: Rimska propaganda nam dopoveduje, da se pritožujejo samo Evropejci. Toda tudi v Afriki in latinski Ameriki je premalo duhovnikov. In duhovniki tudi tam celibata ne živijo več tako, kakor si cerkev to želi.
Naslednji papež bo verjetno prišel iz Afrike ali latinske Amerike. Verjamete, da bi bil papež od tam prej pripravljen za reforme?
Küng: Ni odločilna nacionalnost, ampak mentaliteta. Poznam kardinale iz teh dežel, ki so še bolj konservativni kot Rimljani. Obstajajo tudi drugi. Ljudje so zaskrbljeni, kaj bo nastalo iz Združenih narodov, če generalni sekretar ne bo več prišel iz Evrope. Toda Afričan Kofi Annan je v veliki meri deloval prepričljivo.
Kdo dandanes sploh še potrebuje religijo? Samo slabotni?
Küng: Na vprašanje o smislu življenja in o vrednotah skupnega življenja lahko odgovorimo tudi brez navezave na Boga. Toda razsvetljena religioznost lahko veliko prispeva k humanizaciji družbe. Z vzornimi osebnostmi, zgodbami in parabolami motivira ljudi k prizadevanju za skupnost. Religija lahko govori o bivanjskem vprašanju od kod in kam in pomaga, sprejeti tudi bolezen, nepravičnost in krivdo. Religija lahko z izkušnjami iz izročil in ritualov ustvari duhovno domovino, iz česar lahko formira tudi moč za upor, kot se je pokazalo v Nemški demokratični republiki.
Religija ni dobra per se…
Küng: Religijo je možno instrumentalizirati za sovraštvo in vojno. Toda tudi mnoge mirovne pobude izhajajo od religioznih ljudi. Religioznim ljudem se nam ni potrebno skrivati. Pomislite tudi na zapravljanje surovin in rast prebivalstva. Tukaj bi cerkev lahko veliko spremenila. Če bi papež Wojtyla v slumih Nairobija pridigal, da ne smemo preprosto postaviti v svet otrok, ki jih ne moremo nahraniti, temveč je potrebno prakticirati razumno urejanje rojstev, bi to imelo ogromne razsežnosti.
Kaj se lahko od Koncila nauči Islam
Koncil je cerkev spravil z moderno, posvojila je najpomembnejše dosežke civilne družbe kot svobodo veroizpovedi in človekove pravice. V islamu se je soočenje z moderno pravkar začelo. Se lahko Islam uči od Koncila?
Küng: Islam bi se lahko naučil, da so reforme v religiji možne in lahko kljub temu ohrani kontinuiteto.
Zakaj ima zahod take težave z islamom?
Küng: Ni dovolj samokritičen, da bi videl, kaj je povzročil v arabskem svetu, tako s kolonizacijo kot z vojnami v Afganistanu, Iraku in Libanonu. Premalo pa je tudi informacij o islamu. V igri je tudi veliko nadutosti. Cerkev je potrebovala stoletja do drugega vatikanskega koncila, da je začela brati biblijo historično -kritično. Od muslimanov pa se pričakuje, da si ta vidik takoj prisvojijo.
Vas rastoči agresivni ateizem na zahodu skrbi?
Küng: Pri tem, da je vedno več ateistov, ima Cerkev svoj delež. Namesto da bi ljudem pridigala o morali, bi lahko pozitivno vabila, ljudem ponujala, ne da bi jih nadlegovala. Lahko bi jim pojasnila, da pravila niso negativna, v nogometu prav pravila igro naredijo zanimivo.
Z vašim projektom “Weltethos” (svetovni etos) to poskušate. Kakšno zanimanje doživljate v svetu s tem?
Küng: Veliko me vabijo v arabske dežele, tudi Kitajci hočejo v Pekingu ustanoviti inštitut svetovni etos. Humanost, spoštovanje življenja, ne lagati, ne krasti, drug drugega ne ropati, se medsebojno spoštovati in ne zlorabljati spolnosti, tem imperativom se lahko vsak priključi, ne da bi opustil svojo vero. Budist lahko ostane budist, marxist lahko še naprej bere Marxa.
Vi in Joseph Ratzinger sta bila na koncilu pred 50. leti najmlajša in sta se dobro razumela. Kaj je nastalo iz vajinega prijateljstva?
Küng: Celo sam sem Ratzingerja poklical na Univerzo v Tübingen kot profesorja. Toda študentski nemiri 1968 so ga šokirali, in on je potem šel druge poti. Njegov vzpon v hierarhiji je vodil k temu, da čim višje je prišel, tem bolj konservativen je postal.
Leta 2005 sta še enkrat govorila – na povabilo papeža.
Küng: Veselil sem se, da sva se lahko štiri dolge ure pogovarjala. Pravzaprav je bilo kot prej. To je bilo kmalu po tem, ko je Ratzinger postal papež. Upal sem, da bo ponovno zavil v smer reforme koncila. To pa se ni uresničilo.
Ste od tedaj še v kontaktu z njim?
Küng: Izmenjala sva si pisma, drug drugega spoštujeva.
Kdaj bo ženska postala papež?
Küng: Vesel bi bil že, če bi ženske v katoliški Cerkvi smele voditi župnijo.
Pripis: po www.wir-sind-kriche.at prevedel A. Smrečnik, lektorirala T. Smrečnik.
