Volitve med domom in svetom

7
675

Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnostNaključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.

Na otoku

A če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.

V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.

Evropske volitve za domačo rabo

Opozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.

Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.

Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.

Nova Slovenija z jokerjem

Nova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

7 KOMENTARJI

  1. Upam, da obe opciji EPP ( SDS+ SLS in NSi) skupaj vendarle dobita vsaj 4 mandate in ne 3, kot avtor napoveduje. Kot drugo Maver prezre, da od morebitne evroskepticnosti stranke znotraj EPP odvracajo njihovi programski temelji. Krscanski demokrati so utemeljitelji in glavni promotorji evropske politicnogospodarske poezave in so z njo definirane enako kot s principi solidarnosti, subsidiarnosti in socialnotrznega gospodarstva. Kot tretje ne verjamem v izvoljivost Zige Turka s prefencnimi glasovi na listi N.Si in trdim, da sta mnogo verjetnejsa evroposlanca Novakova in/ali Peterle.

    Zal se mi tudi v tej kampanji novi voditelj stranke Tonin ne kaze kot dovolj prepricljiv krscanski demokrat ( ne prvic), ko Viktorja Orbana zavraca z enako vehemenco kot Che Guevaro. Je Toninu tako nesprejemljivo, ce se v ustavo zapise krscanske temelje in da je druzina zveza moza, zene in otrok? Nesprejemljiva prodruzinska in pronatalitetna politika? Enako nesprejemljivo kot morilski komunisticni revolucionarji? Se res mora Tonin za svoj uspeh enkrat dobrikat starim komunistom, drugic LGBTju in Sorosu?

    Viktor Orban je del EPP, gospod Tonin!

  2. P.s. Viktor Orban je razbil stare komunisticno-levicarske monopole v pravosodju in medijih. Pri nas jih se vedno imamo in dominirajo. In v zascito narko mafijskih poslov udbaskega tipa, kot smo videli v primeru Kemijskega instituta, povsem nedolzne ljudi obsojajo kot morilce na dolgoletne zaporne kazni.

    Na kateri strani zeli biti Tonin?

  3. Avstrijski Štrahe bi se prodal Rusom za nekaj evrov. Janši nakazuje denar sestrična, da lahko kupi kruh, občasno pa najame kredit pri random Bosanki. ‘Pomladniški’ konvertiti pa so svojo dušo prodali še Madžarom. In to volivci konvertitske opcije imenujejo ‘domoljubje’, boj za domovino itd.

    • Milijarde se je pokradlo po udbokomunusticnih zvezah, ki se vlecejo iz prejsnjega rezima, tebi pa je glavni problem, ce je SDS najela nekaj tisoc evrov pri neki Bosanki ( in ga tudi vrnila). Joj, si pameten in razsoden.

      In se, hvala Bogu, da je nekdo, ki se dobro razume z Madzari. Ali Hrvati. Ali Italijani. Ali Avstrijci. Ocitno moramo Slovenci za vecno ostati idioti. Kot so nas komunisti strasili pred zlagano zunanjo nevarnostjo, nas antifasisti se zdaj. V nedogled. Z demagogom Sarcem vred. Da ohranjajo oblast, morajo ljudstvo drzati v paranoidni histeriji. Kaj pise v nacionalni himni Zdravljici?

      Se glava nas bo bolela za drugi tir in Luko. Enako kot za TES. Kolcalo se nam bo se za zavrnjeni madzarski vlozek. Kitajci in Madzari so ze izbrali Trst. Adijo, razvoj Luke Koper. Glavno, da bo nasa, rdeca, pa ceprav propadla, kajne? In davkoplacevalci izropanih zepov.

      Loleki pod znamenjem rdece zvezde!

      • Bolan je ta Erzen, ali kaj? To so njemu problemi. In on je tu, se ima za vernega, za desnega. Kaj so mu zvezdo zabili v čelo kot sekiro?!

  4. Mene tudi skrbi izvolitev Žige Turka. Za Novakovo bi pa težko glasoval. Še za Peterleta komaj. 🙂
    Vsekakor dobra opomba okoli volilne reforme 1907. Slovenci ne razumejo, da je bolj pomembno, da so volilci “najlepši, najpametnejši in najbolj uglajeni volivci,” kot pa da jih je največ. Tukaj v Sloveniji res nikoli ni bilo veliko politične pameti. Zato pa je Kardelj največji in najimenitnejši med intelektualci.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite