V zadnjih nekaj dneh, se je slovenska vlada (pravzaprav slovenska premierka Alenka Bratušek v prvi osebi) mudila na mednarodni turneji v nekaterih državah, ki so gospodarske partnerice. In kaj lahko na “turneji” počenja prva dama slovenske politike? Gre sicer za dokaj nenavadno prispodobo, a tokrat za dokaj realistično. Konec prejšnjega tedna in začetek tega se je namreč Bratuškova mudila v treh državah z namenom čim bolje predstaviti slovenski privatizacijski načrt in z željo, da se poiščejo investitorji za slovenska državna podjetja. Pred tedni pa je bila predsednica vlade tudi že v Nemčiji. “Turneja” sodi v širši nabor vladnih dejavnosti, kako uresničiti eno od obljub, ki smo jih dali Evropi in ki je bila skupaj s krpanjem bančne luknje in konsolidacijo javnih financ na prvem mestu med prioritetami.
Potrebno je prodati
Bratuškova se je tako najprej odpravila v Pariz, v ponedeljek je bila gostja na milanski konferenci za investicije, takoj zatem pa je odpotovala še v Rusijo. V Parizu se je srečala s francoskim predsednikom Francoisom Hollandom, v Milanu z italijanskim premierjem Enricom Letto, srečanje s Putinom je na koncu odpadlo. Skratka, trije mednarodni obiski z določeno težo v zelo kratkem in hkrati delikatnem obdobju. Vladna strategija premierkinih potovanj naj bi pomagala pri iskanju investitorjev, ki naj bi v prvi vrsti vstopili v tista državna podjetja, ki so na prodaj. Seveda se tukaj odpira še cela paleta drugačnih možnosti za poslovna sodelovanja. Da bi zadostila obljubam, ki jih je dala Evropi, mora Slovenija prodati državne deleže v 15 podjetjih. To je mantra, ki jo poslušamo že od maja, doslej pa smo našteli le eno dejansko prodajo, podjetje Helios. Problem podjetij na prodaj je predvsem njihova dejanska vrednost v sedanjem času: z izjemo Telekoma so ostala državna podjetja zelo malo vredna. Celo NKBM, edina banka v seznamu, je kljub svoji strateški pomembnosti za slovensko gospodarstvo (druga slovenska banka) zelo nezanimiva: tržna vrednost delnice znaša nekaj deset centov, do odtujitve vseh slabih kreditov in stabilizacije pa je tudi zelo tvegana naložba.
Kam ciljajo tuji investitorji?
Kakšen je bil torej odziv tujih investitorjev? Seveda je bil povsod močno prisoten diplomatski duh optimizma in velikega zanimanja. Mimo tega pa bi lahko zadeve predstavili tako: francoski investitorji naj bi se po neuradnih besedah še najbolj zanimali za infrastrukturno področje. To je sicer stalnica, ki jo bomo srečali tudi pri drugih investitorjih. Čeprav so danes infrastrukturna podjetja v zelo slabem stanju, lahko ob pametnem upravljanju zaradi svoje strateške pomembnosti postanejo pomemben vir prihodkov. V primeru francoskih investitorjev naj bi se tako pokazal dokajšnji interes za Aerodrom Ljubljana, družbo, ki upravlja ljubljansko letališče Jožeta Pučnika, in za Dars, družbo, ki upravlja slovenske avtoceste. Francozi naj bi zmeren interes pokazali tudi za bančni sektor: francoski Societe Generale je na slovenskem trgu že prisoten kot lastnik banke SKB, med morebitnimi novimi investitorji se omenja tudi BNP Paribas.
Tudi v Milanu je bila globalna slika podobna francoski: investicijske konference se je udeležila Bratuškova, bil je prisoten Letta, ki mu je Bratuškova podarila Milanov dres Walterja Birse, in bili so prisotni potencialni investitorji. O konkretnih zanimanjih sicer javnost ni izvedela, čeprav sta se bolj splošno omenjala sektorja turizma in avtomobilske industrije. Morebitno zanimanje družbe Save za ljubljanski Aerodrom ni bilo omenjeno, pa čeprav je še septembra kazalo, da je zanimanje kar precejšnje. Italija je danes v Sloveniji prisotna predvsem na področju bančništva: tukaj sta Unicredit in Intesa Sanpaolo (100 odstotni lastnik Banke Koper), ki povečujeta svoj tržni delež.
Nazadnje se je turneja sklenila v Moskvi: v Rusiji ima Slovenija utečene precejšnje izvozne poti. Medtem ko je Južni tok že dejstvo in je njegova gradnja predvidena v naslednjih letih, se v tem kontekstu v medijih pojavlja še ena možna ruska investicija v Slovenijo. Energetski velikan Gazprom naj bi se namreč po hčerinski firmi Gazprom Telekom zanimal za nakup slovenskega Telekoma, najdonosnejšega državnega podjetja na prodaj. To bo posebej zanimiv prodajni postopek, ker bo v slovenske državne blagajne navrgel daleč največ denarja: današnja ocenjena vrednost (sicer s širokimi škarjami) je tam med 700 milijoni in milijardo evrov.
Birokratske težave
Seveda gre tukaj opozoriti na še nekaj zadev, ki bi lahko bile odločilne pri odločanju o morebitnih investicijah v Slovenijo: govorimo o poslovnem okolju. Neprijazno poslovno okolje je ena od najpogostejših pritožb, ki jih slišimo iz ust podjetnikov. Jasno je, da bo podjetje v Slovenijo prišlo, če bo v deželi pod Alpami našlo primerno okolje za razvoj svojih zamisli. Če nekoliko poenostavimo, pomeni to čim manj birokracije in nizki davki. Čeprav je problematična tudi prva postavka in so čakalne dobe za posamezna dovoljenja zelo dolga, se v zadnjih mesecih posebej veliko razpravlja prav o davkih, ki jih je vlada povišala. Recimo: stopnja DDV je bila pred kratkim dvignjena za dve odstotni točki (z 20 na 22 odstotkov), ista usoda je doletela tudi znižano davčno stopnjo (z 8,5 na 9,5 odstotkov). Čez nekaj tednov bo v veljavo stopil tudi nov nepremičninski davek: ta prinaša visoko 0,75 odstotno davčno stopnjo za poslovne in industrijske nepremičnine. In to so samo ukrepi, sprejeti v zadnjih mesecih.
Kako se bo torej gradilo prijazno poslovno okolje? Na to bomo očitno še čakali …
