Evropejec, kaj te določa?

27
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Kot mlad študent sem z zanimanjem bral revijo Foreign Affairs, ki je občasno priromala tudi na police kakšne bolje založene knjigarne v Ljubljani. Tako sem leta 1993 z zanimanjem prebral tudi članek avtorja Samuela Phillipsa Huntingtona, ki je kasneje razširjen izšel tudi v knjigi in postaja čedalje bolj temeljni tekst družboslovne znanosti na področju mednarodnih odnosov: The Clash of Civilizations (Spopad civilizacij). Drzne teze, ki jih je avtor predstavil že na predavanju leta 1992 in z njimi razburil sodobnike (Fukuyama, Chomsky, Said, Berman,…) so utemeljevale spopad med civilizacijami na osnovi šestih razlogov:

1. stoletni razvoj temeljnih razlik v zgodovini, jeziku, kulturi, tradiciji in (najvažneje) veri;
2. premostitev fizičnih ovir pri povezanosti sveta ter posledičnih interakcij med ljudmi ob hkratnem zavedanju različnosti civilizacij;
3. gospodarskih in socialnih sprememb, ki vodijo v opustitev lokalnih značilnosti ter posledične navezanosti na vero kot identitete, ki združuje civilizacije;
4. dominacije Zahoda, ki spodbuja večjo zavest drugih civilizacij, kar bodo države z željo, voljo in sredstvi po »ne-Zahodni« civilizaciji še dodatno izkoriščale za vzpostavitev »anti-Zahoda«;
5. togosti in brezkompromisnosti kulturnih različnosti med civilizacijami;
6. ekonomskega regionalizma, ki bo potekal na skupnih civilizacijskih osnovah.
Teza je bila zaokrožena z ugotovitvijo, da bo šlo predvsem za spopad med Zahodom (katoliško-protestantskim) ter »ne-Zahodom«.

Kritiki, za katere po pravilu velja, da so izrazito levi v svojem razmišljanju in ideologoji, (Chomsky s svojimi teorijami anarhističnega sindikalizma nedvomno navdihuje našega vrlega Luko Meseca in po vsej verjetnosti tudi večji del ljubljanske Fakultete za družbene vede) so skoraj v en glas ugotovili, da je Huntington le apologet za globalno politiko dominacije ZDA, ki so jo poimenovali kar hegemonija. Vsaka podobnost s protiameriško retoriko naših novinarjev in družboslovnih profesorjev je menda zgolj slučajna…

Eno izmed zadnjih Huntingtonovih del pred smrtjo je bila knjiga pomenljivega naslova »Kdo smo? Izzivi ameriški nacionalni identiteti.« Gre za logično nadaljevanje njegove razprave in prav to vprašanje me je že večkrat prevzelo, ko se zdaj razpravlja o aktualnih grožnjah Evropi in njeni identiteti.

Identiteta Evropejca oz. Slovenca

Kdo ali kaj smo Evropejci? Ali če hočete lažje vprašanje: kdo ali kaj smo Slovenci?

Huntington je svojo tezo o spopadu civilizacij postavil lahko zgolj v okolje, kjer je civilizacija določena z jasno identiteto. Prepričan sem, da je težava Zahoda, ki jo Huntington v svojem razmišljanju spregleda, sledeča: Zahod je soočen s krizo identitete zaradi posledic bitke z levo (liberalno, anarho, marksistično, titoistično,…) fronto, ki izvira iz nihilizma. Samomorilski nagon, ki ga nihilizem sam po sebi navdihuje, se torej združuje z željo Huntingtonovega »anti-Zahoda« po uničenju civilizacije, ki ji pripadamo.

Ne sme nas presenečati, da so se v danih razmerah v naravnem zavezništvu znašli levičarji slovenskega in evropskega formata (od najbolj skrajnih do navidez bolj zmernih, ki se skrivajo za socialno čutečnostjo in intelektualno širokogrudnostjo) ter islamski skrajneži, ki širom Evrope širijo zahtevo po drugačni, na islamu temelječi družbi. Vsak po svoji razvojni poti so prispeli hkrati na isti čas in isti prostor.

Napad obeh front

Evolucija zahodne politične korektnosti, permisivne vzgoje, laicističnega fundamentalizma, zasvojenosti s pravicami in z začimbo slabe vesti zaradi kolonializma, fašizma in nacizma je pripeljala do družbe, ki jo definira zgolj in samo eno: hočem, torej mi pripada! Ta razvajena prepričanost, da se mi godi krivica, če takoj ne dobim tisto, kar hočem, je gnala razvoj Evrope v stoletjih od Razsvetljenstva preko francoske revolucije do boljševizma in pripeljala do današnjega relativizma, ko se razvrednoteni soočamo z vprašanjem lastne eksistence, a niti ne znamo več utemeljiti, kaj sploh smo.

Napad obeh front (interne leve in eksterne islamske) se združuje tudi v morali, ki oblikuje principe spopada: za cilj je dovoljeno vse. Boljševizem, ki je v najbolj grozoviti podobi lomastil prav v naših krajih, je zmagoval zato, ker ni upošteval prvinskega moralnega nagona ali etike. Soočali smo se z ljudmi, ki so ostali ljudje zgolj zaradi človeškega telesa, a je njihova moralna podstat mutirala tako daleč, da so laž, prevara, kraja ter celo umor povsem sprejemljiva dejanja, ki so jih posevčevali cilji revolucije. Naši zakoni in naša sodišča so jim bila v posmeh. Danes se soočamo s povsem enakim pristopom: prevara, laž, poneverba in nasilje so legitimna sredstva za prestop schengenske meje. Uboj, posilstvo, kraja in vandalizem so način za doseganje pravic in premoženja. Tisto, kar se nam zdi sveto, jim je zgolj še bolj privlačno, da izsilijo svoje zahteve.

Dopuščamo lastno ugonobitev?

Svet je v veliki meri izgubil bitko z levico (izhajajočo iz boljševizma) predvsem zato, ker je stalno pričakoval samocenzuro levičarjev ter igro po nekakšnih pravilih. Kakšna naivna napaka! Pravila vendar veljajo samo za nas – za njih nikoli. Ta ista naivnost je zamajala Evropo v temeljih zgolj v nekaj mesecih od nastopa sedanjega emigrantskega vala: pravna država in pravila, zakoni, protokoli ter vse kar še zraven paše so ob navalu nekaj tisoč ljudi hkrati na mejno točko postali zgolj farsa. Pravil ni – so zgolj naše dolžnosti in njihove pravice, ki jih je levica histerično poudarjala.

Te zgodovinske izkušnje nam morajo biti v spodbudo, da se poglobimo v našo identiteto in na njeni osnovi začnemo postavljati obrambo tistega, kar želimo, da svet razume kot Evropo ali celo kot Zahod. Kar mene zadeva, je povsem jasno, da smo prispeli do točke, ko bomo iz samoohranitvenega nagona prisiljeni ‘likvidirati’ zlagano svobodo: tisto, ki dopušča in celo podpira moralno izprijenost, odsotnost Boga ter človeku daje zgolj pravice brez obveznosti. Prisiljeni bomo ‘likvidirati’ zlagano egalitarnost: tisto, ki razbremenuje človeka odgovornosti za lastno preživetje in obstoj. Prisiljeni se bomo postaviti za svete stvari: za zaščito zakona med enim moškim in eno žensko kot naravne zveze, ki jo država ščiti ker samo iz nje po naravni poti pričakuje razvoj novega življenja.

Ko smo postavljeni v ta čas, na tem kraju, smo postavljeni tudi pred zgodovinsko odgovornost: kaj pa si naredil, ko si imel priložnost? Si zmožen pogledati v oči svojim naslednikom in jim reči: vse kar je bilo v moji moči sem naredil, da bi odraščali v idealnem okolju!

Naši predniki niso pomišljali, ampak so hrabro branili svoje domove, svojo vero in svoje vrednote pred tujimi okupatorji ter domačimi boljševiki. Njihova žrtev je bila velika, a iz tiste žrtve smo prejeli državo. Jo bomo po 25 letih tako zlahka zapravili, da bomo raje kot da bi se odpravili na referendum in naredili prvi korak k normalnosti, sedeli doma in jadikovali, kako se nič ne da?

Eden glavnih grehov je lenoba, ki je po definiciji duhovna ali čustvena apatija ter fizična neaktivnost. Slovence bi bilo lahko sram, saj vedno znova dokazujemo, da zaradi lenobe (predvsem miselne) dopuščamo svojo lastno ugonobitev.

27 KOMENTARJI

  1. Sušnik dobro piše, kot ponavadi. Toda folozof ni politik. Takšen stavek: “prevara, laž, poneverba in nasilje so legitimna sredstva za prestop schengenske meje” kaže, da nima veliko smisla za državo in politiko.
    Kot tudi žal, večina na desnici. O levici ne izgubljam besed, ti so po naravi destruktivni. Toda v nečem imajo prav. Kot so nekje peli cigani: Biće skoro propast sveta nek propadne nije šteta.
    Desnica, farizejsko obsedena s postavo, je ravno tako destruktivna.

  2. Odlično napisano! Tudi tisti stavek o prevari, laži, poneverbi in nasilju popolnoma drži. Celo levi mediji poročajo, da so migranti namenoma uničevali in odvrgli dokumente, dajih je bila večina rojena na isti dan, da se pri laganju ob ponovnih registracijah ne bi zmotili, da niso hoteli dajati prstnih odtisov, da so celo kradli otroke, da bi prišli naprej, da so nadlegovali čistilke, uničevali šotore, kamenjali policiste itd. O nenadnem porastu posilstev celo otrok, kraj in ropov, o uničevanju zatočišč se Zdravko lahko prepriča na poročilih in videih tujih medijev. Meni je poslal enega naravnost grozljivega sošolec iz Švedske pa ga žal ne znam posredovati kot link. Še enkrat Sušnik je napisal odličen članek!

    • Seveda se lahko prepričam.
      Če so naši policaji samo skomignili z rameni, ne morem kriviti migrantov.
      Če policija provocira nas, ne bom tega posploševal na migrante. To je načrtna “manipulacija sovraštva”, ki je našim oblastnikom odlično uspela. Tudi Sušnik je temu podlegel.
      Celo bodečo žico imamo okoli, ki še vedno ničemur ne služi. Vojska bo dobila za četrt milijona € opreme za boo proti demonstrantom???
      Vlada poskuša podatkniti vojski posebna pooblastila za ukrepanje proti civilom v “normalnih razmerah”???

  3. Tudi o ideološki konvergenci islamizma in komunizma ima avtor prav, že sam sem v nekaterih komentarjih pisal o tem. Levico in islam združuje nagnjenost k totalitarizmu, terorizmu, masovnim pobojem in internacionalizaciji. Ker pa islam ne tolerira ateizma in spolne svobode brez družinski vrednot se bosta udarila, kot je bilo z nacizmom in komunizmom : najprej sodelovanje in zavezništvo, nato neusmiljena vojna.

  4. Kdo ve, kaj avtor misli s tem: “Kar mene zadeva, je povsem jasno, da smo prispeli do točke, ko bomo iz samoohranitvenega nagona prisiljeni ‘likvidirati’ zlagano svobodo: tisto, ki dopušča in celo podpira moralno izprijenost, odsotnost Boga ter človeku daje zgolj pravice brez obveznosti.” ?

      • Ko nekdo zapiše o likvidiranju zaradi samoohranitve, se mi v glavi prižgejo alarmi, pa tudi če je v navednicah. Kaj po vaše pomeni “likvidiranje svobode, ki dopušča moralno izprijenost in odsotnost Boga”? Ne vem, a avtor podpira kazen za geje in ateiste? To mi ni bilo jasno.

        • ???
          Gre za likvidiranje zlagane svobode, te svobode ki ima temelje v komunistični ideologiji.
          Spodaj je “slovencsm” vse povedal, lepše se skoraj ne da.

          • Komunistični ideologiji?!! V bistvu v EU ni države, ki bi delovala na temelju ideologije, ki jo zagovarja ta članek (še najbliže je Madžarska, katerega predsednika vlade predsednik EK Junker imenuje diktator 🙂 ), enako velja za EU na njeni institucionalni ravni.

            Ironično je pa tudi to, da “zaščito zakona med enim moškim in eno žensko kot naravne zveze”, ki jo omenja članek, pretežno ne najdemo v tradicionalnih zahodnih demokracijah, ampak ravno v tistih državah, ki izhajajo iz komunistične ideologije, ki jo v večini primerov zamenjuje verski in nacionalistični fundamentalizem.

            Slovenija bi bila prva in edini post-komunistična država, ki bi dopustila zakonsko zvezo med istospolnimi, če se bomo tako na referendumu odločili. Večina držav zahodne Evrope, ki s komunizmom, nacizmom ali fašizmom ni imela opravka (razen seveda v okviru 2. svetovne vojne) takšno ureditev že ima.

            Tako da dajmo stvari postavit tja, kamor sodijo.

          • Seveda najdemo v bivših komunističnih državah, saj se tam zavedajo, kaj je hotel narediti komunizem.

            Na zahodu so pa aktivisti pogruntali, da na enkrat ne bo šlo, bo šlo pa, če nas počasi pečejo kot žabe.

            Postavimo stvari tja, kamor sodijo.

            Tudi Stéphane Courtois, ki je napisal Črno knjigo komunizma, je tudi napisal, da so bili komunisti radikalnejši na zahodu – ker se niso zavedali zla, ki ga je komunizem povzročil.

  5. Za razliko od predhodnih komentarjev se tokrat žal zelo razhajam z mnenjem Petra Sušnika.

    Nekatere trditve se mi že v fundamentu zdijo logično zgrešene. Npr. da se Zahod spopada z levico. To je nesmisel: levica je vendar del Zahoda; nič manj kot desnica.

    Neupravičeno je tudi celotni levici pripisati nihilizem. Celo obratni očitki so šli dolgo obdobje z nekaj upravičenja na račun levice, da je njen problem, da je preveč vizionarska in da hoče slepo zasledovati neke družbene projekte in vizije.

    Vsekakor obstajajo globoke razlike tudi med totalitarno levico in demokratično levico. Neki delavsko in v obrambo revnih usmerjeni socialdemokraciji ali laburistični opciji ali ekologistično usmerjenim Zelenim, je težko z upravičenjem očitati, da je tisto, kar jih najbolj definira, prav nihilizem.

    Res pa je, da je morda trend sodobne levice v smeri kulturnega relativizma in včasih tudi nihilizma in da je morda to še bolj opaziti, se bolj agresivno manifestira, prav pri slovenskem levem polu.

    Sicer pa je do civilizacijskih vrednot lahko nihilističan enako tudi desnica, ne le levica. Celo več, marskizem in komunizem mnogi globoki misleci opredeljuje kot herezijo izhajajočo iz krščanstva, medtem ko fašizem in nacizem opredeljujejo kot vrnitev v poganstvo. Na ta način je skrajna desnica in njena ” Blut und Boden” ideologija celo v večji meri nihilistična do vrednot zahodne civilizacije kot skrajna levica.

    Glede občutka pripadnosti Zahodu: sam sem bil vedno, tudi v skladu z tradicijo usmeritve lastne družine velik zagovornik zahodnih asociacij in zlasti ZDA; posebej hvaležen za vlogo, ki so jo US igrale v Evropi in svetu v večini 20.stoletja. Vendar se v zadnjih 15. letih stopnjuje moja kritičnost do zunanjepolitičnega nastopanja ZDA in EU. Kritičnost še ne pomeni sovražnosti in brez nje ni sprememb na bolje.

    No in moja ocena učinkovanja ZDA in Evrope zlasti na nemirni Bližnji Vzhod in S. Afriko ( v glavnem torej arabski svet) v tem stoletju je komaj zadostna ali celo nezadostna. Nikoli v mojem življenju ta del sveta ni bil v tako slabi in nevarni kondiciji in nedvomno del krivde nosi Zahod. Nekatera slaba učinkovianja so očitna in enako umanjkanja učinkovanja, kjer bi bila potrebna.

    Nedavno so mi v roke prišli tudi izvlečki iz zadnje odmevne knjige ( izvorno v nemščini, zdaj tudi v hrvaščini) posebej cenjenega banjaluškega škofa Komarice. Nekatera njegova pričanja iz obdobja grozljive vojne v BiH v 90. letih, za katere bi zelo težko verjel, da si jih je škof kar izmislil, so takšna, da se človeku obrne želodec. Med drugim iz kontaktov z visokim človekom, diplomatom iz State departmenta ( št. 2 ali 3 ameriške zunanje politike), ki je škofu v obraz zabrusil, da je tukaj njegov bog on in da mu je žal, ampak da je Amerika to vojno na Balkanu rabila, da se je lahko dobro strateško spet umestila v ta del Evrope.

    No, menda pa to ni tisti Zahod in tista Amerika, ker bi pri človekovu deloval moralni imperativ, da se z njimi identificira, kajne?

    Glede Huntingtonove ideje o spopadu civilizacij pa sledeče – seveda bo Zahod lahko imel spopad z islamsko civilizacijo, če bo tako izbral. Obstaja pa možnost, da te poti ne izbereš. Tudi brez predaje. In tudi če nisi levičar. Papež Frančišek ni. Juncker in Merklova gotovo nista. Pa ne nastopajo v imenu spopada civilizacij in ga ne zagovarjajo. Nasprotno. Celo dokaj militantni predsednik Bush ml. ( takega sta ga po mojem delala predvsem jastreba Cheney in Rumsfeld, sam ne bi bil tako napačen fant) je ob vojni terorizmu dodal, da islam vrednoti kot vero miru.

    Skratka, sami bomo v veliki meri določali, s kakšnim islamom bomo imeli opravka. Tudi v svetu. Vsekakor in nedvomno pa na evropskih tleh. Dobro, psihopatski ekstremisti se lahko vedno najdejo. Važno je, kakšen bo odnos z 99.99% ostalih.

    Celo evropska zgodovina, recimo andaluzijska ob koncu prvega tisočletja ali stoletja zgodovine Bosne in Hercegovine so dokaz, da krščanstvo raznih usmeritev ( katoliško, pravoslavje), judovstvo in islam lahko več kot solidno in spoštljivo sobivajo in to celo ne povsem mimobežno, ampak tudi kot dobro integrirana skupnost.

    Osebno torej ne glasujem za spopad, ampak s trdnim prepričanjem za vzajemno spoštljiv dialog.

    • Zelo lepo napisan komentar, škoda da ni več takšnih! Mimogrede, pišete tudi sami članke (mogoče je bilo že omenjeno, samo nisem insider na tej sceni)?

    • Nekaj stvari je potrebno zelo jasno razlikovati. Komunizem, socializem ali levičarstvo (govorimo v osnovi o istem idejnem pojavu) temelji na ideji o človeku kot centru moči ter da njegov obstoj temelji le na materialni osnovi. Torej ta ideja odpravlja duhovno raven človeka in ga zato tudi poniža na raven povprečnega delavca, ki mora imeti dovolj materialnih dobrin za preživetje medtem ko je vse ostalo samo stvar dogovora. Posledično je vsaka demokratična miselnost prepovedana kot tudi samoiniciativnost posameznikov. Da ne govorim o kakršnikoli verski dimenziji. Če to dovolj jasno pogledamo in razumemo, potem ni nobenega dvoma, da imamo opravka s hudičem (v smislu krščanskega razumevanja), ki ne želi odrešenega, svobodnega in ljubečega človeka temveč materialno odvisnega in egoističnega posameznika. Zato po mojem mnenju s to ideologijo ne moremo imeti nobenega dialoga razen jasne zavrnitve njihovega vsiljevanja idej. Kako bomo to naredili, je seveda druga stvar vendar pa sem trdno prepričan, da moramo pri tem biti zelo jasni in včasih tudi ostri. Tudi Jezus je farizejem jasno povedal, kar jim gre.
      Na drugi strani pa imamo mi kristjani problem združevanja lastne identitete krščanstva ter zahodne kapitalistične in demokratične miselnosti. Zahodna civilizacija nam je pri srcu, ker omogoča demokratično svobodo vendar na drugi strani nas zasužnjuje zaradi kapitalističnega pohlepa. Pa ne samo z denarjem, tudi z novimi tehnološkimi pridobitvami. Ljudje kljub občutku demokracije in svobode postajamo vse bolj odvisni in nesvobodni.Po mojem mnenju moramo kristjani postati veliko bolj agresivni v smislu iskanja nove smeri kot posledično tudi v družbenem udejstvovanju. Kot prvo moramo jasno povedati, da so nam dosedanja moralna in kulturna načela sveta. Ne glede na spremenjen način življenja ostajajo krščanske vrednote za vedno iste. Ko bomo to dojeli, potem šele lahko iščemo poti naprej. Ne moremo postaviti nove zgradbe, na temeljih, v katere tudi sami dvomimo ali pa jih želimo prilagajati sebi in trenutnim družbenim razmeram. p. Marko Ivan Rupnik ima zelo jasen pogled na te stvari in jasno pravi: če se bomo jasno zazrli v Kristusov nauk ter ob tem pozabili na lasten ego, potem ne bo nobenega dvoma več.
      Moje razmišjanje gre zato predvsem v smeri, da z levičarji ni dialoga. S hudičem namreč dialoga ni. Ko je Eva podlegla dialogu s kačo, je bilo konec. Človek je namreč šibek in težko parira zvijačnosti hudiča. Zato je ena izmed možnih rešitev za nas kristjane tudi v tem, da bomo mogoče v prihodnosti morali začeti živeti v nekakšnih komunah, kjer ne bomo podvrženi zablodam tega sveta. Tako bomo drugim v vzgled in kdor bo želel, nam bo lahko sledil. Nikogar pa nimamo pravice siliti. Človek ima lastno svobodno odločitev.

  6. Prepričan sem, da imata P. Sušnik in Slovencsm prav. Vsa svetovna levica, zlasti pa slovenska, ima za gonilo materializem z marksizmom in ateizmom in iz tega izhajajo vse njene ideološke ofenzive z razkristjanjevanjem Evrope: sekularizacija in zanikanje krščanskih korenin v ustavi, vsiljevanje gender teorije in napad na družino in zdaj še vabilo in dobrodošlica islamistom. Merklova samo izgleda kriva,ker sovlada s koalicijskim levim partnerjem. Iz prve roke vem, kaj se že leta dogaja na Švedskem, kjer je levozelena podpredsednica vlade zajokala pred kamerami, ker Švedi enostavno ne morejo več prenašati arogance, ropov, kriminala in postoterjenih posilstev “beguncev” in so začeli zaustavljati priseljevanje. Skratka evropski in zahodni identiteti levičarska ideologija, nagnjena k totalitarizmu, škodi in to imata po mojem v mislih Sušnik in Slovencsm.

    • Glede nekih komun gotovo nima prav. Kako naj krščanstvo zmaga očitno ne vemo več. Po 70 letih komunizma smo vsi tolikšni luzerji, da sploh ne vidimo več možnosti za zmago. Tudi jaz ne, da ne bi kdo mislil, da se hvalim.
      Toda rešitev mora obstajati. Komuna ni rešitev, ker bi nas pobili v taki komuni zelo kmalu.
      Da pa obtožimo begunce in gremo nadnje je pa čisti padec.

      • Ne kako naj zmaga, ampak kako naj sploh preživi.
        Ker človeku, ki živi kot kristjan, se mi zdi da mu zmaga nič ne pomeni.

        • Zmago dobrega pa človek vendar mora tudi izkusiti. Vendar ko gre za oblast, izgleda da to ni možno. Ali pa je to morda že kdo tu izkusil?

          • Oh, recimo na Bavarskem ali Tirolskem in v Vorarlbergu po drugi vojni še ni bilo deželne vlade, ki je ne bi vodila “krščanska” stranka. Torej CSU oz. OVP. Podobno v S. Italiji v bogatih deželah Venetu in Lombardiji ( le da so krščansko demokracijo v zadnjih desetletjih zamenjale druge, a deloma podobne opcije desnega centra).

            Krščanske demokracije, tam kjer so obstajale so bile skoraj kontinuirano na oblasti v povojni zahodni Evropi okoli 2. desetletji. ( Poleg Italije in Nemčije še zlasti v vseh 3 deželah Beneluxa.)

            Ali je to nujno dobro ali ne, je težko reči. Še zlasti je sumljive vrednosti v demokraciji biti kar naprej na oblasti.

            Priznam, ni pa dober občutek, tu se strinjam, da nimaš nobene možnosti, da bi v demokraciji prišel na oblast.

          • Jaz sem mislil na naše okolje, v Sloveniji,
            kjer ni poštenja niti pri parkirnih listkih, kaj šele kaj več. Kjer resnica ne more zmagati niti pri napotkih kako odstraniti vinjeto, ne pa da bo zmagala pri povojnih pobojih.

          • Zdravko .. Vendar ko gre za oblast, izgleda da to ni možno ..
            ———————-
            Ne, po moje da tudi ni, morda je to možno samo v medosebnih odnosih ?!

      • Zdravko … “Komuna ni rešitev, ker bi nas pobili v taki komuni zelo kmalu” …
        —————————-
        Mislim da ne, ker sedaj imajo oblast.
        Čarobno oblast, zaradi katere so pobijali.
        Oblast za vekomaj veke.
        Amen.

      • zdravko – “Kako naj krščanstvo zmaga…”
        zmaga??? zmaga nad kom? nad čem?
        mi lahko kdo pojasni kaj je mišljeno s to zmago? (ker dvomim, da mi boš ti zdravko)

        • Najbrž zmagal v boju za oblast nad drugimi parlamentarnimi strankami na volitvah, ne delaj se neumnega!
          Komentirala sem, ker je stanje v Sloveniji še posebej specifično, kjer so stranke za oblast pripravljene uporabljat vsa sredstva za dosego cilja, s temi pa se stranke krščanskega porekla ne morejo kosat.

    • Absolutno se tokrat ne strinjam s slovencsm in Sarkazmom.

      Z vsemi političnimi opcijami, z prav vsemi je bolje biti v dialogu kot brez njega! In tudi precej obskurne politične opcije predstavljajo manjšo nevarnosti za družbo in njeno ureditev, če dobijo svoje predstavništvo v parlamentu in se od njih s tem zahteva racionalna razprava in soočenje argumentov, ne pa demagoško delovanje nekje na robu političnega podzemlja.

      Levica ima svojo legitimnost, ki je enakovredna legitimnosti desnice od samih začetkov evropske meščanske demokracije v času okoli francoske revolucije. Seveda je levica lahko ne le v zmoti, lahko postane tudi skrajna in nevarna. Enako velja za desnico. Na srečo je neka tendenca k zmernosti, ki jo je posebej gojil že Aristotel, očitno vgrajena v človekov razum, na način da se v parlamentarni demokraciji oblast izmenjuje in obenem ponavadi nekako osredinja.

      Diaboliziranje levice same na sebi mi je povsem zgrešeno. Enako kot je zgrešen v Sloveniji sicer bolj javno prisoten pristop, ki vse kar je desno od radikalne levice slika kot grdo, nevarno in celo fašistoidno. Kristjani v Sloveniji dobro vemo iz izkustva, kolikokrat so nas imenovali klerofašiste. V večini tudi vemo, kako neumno in skregano z resnico je to.

      Torej nikar potrebe po diaboliziranju levice. Kritiziranju pač, zakaj ne. Zlasti ne satanizirati socialdemokratske ali krščansko socialne ali zelene levice.

      Koalicija s takšno levico je trenutno tako v Nemčiji kot Avstriji. V Avstriji že tri mandate in če ne bi bilo intermezza z vstopom Haiderja v Schusslovo vlado, bi bilo kar 5 zaporednih mandatov naveze socialdemokrati-krščanski demokrati. Na Tirolskem deželnem nivoju OVP trenutno koalira z Zelenimi. Podobno koalira tudi v Italiji Novi desni-center ( Alfano) v vladi zmerne levice ( Renzi).

      Čudaško in neproduktivno je zame vsakršno izključevanje ali celo diaboliziranje tekmecev znotraj demokratične mavrice. Kriminalizacija tekmecev in opozicije sodi v ta sklop. O tem bi več vedel povedati Janez Janša kot žrtev tega pristopa.

  7. Kar se mojih mnenj tiče in prepričan sem, da velja isto za avtorja in Slovencsma velja, da mi ni prišlo niti na misel, da ne bi gojili dialoga z levico, da ji ne bi priznali obstoja in delovanja v demokratičnem krogu ali da bi jo celo diabolizirali. Trdim pa še vedno, da je njeno delovanje za ta krog in evropske narode škodljivo. Najbolj škodljive skrajnosti niso nikoli prihajale iz desnice, nacisti in fašisti so bili vendar socialisti in so do ww2 krasno sodelovali s komunisti. Ekonomske škodljivosti mi menda ni treba razlagati. Škoda zaradi razkristjanjevanja, militantnega ateizma, uničevanja družinskih vrednot in privabljanja pripadnikov tuje skrajno agresivne in s krščanskimi vrednotami inkompatibilne vere pa bo brez dvoma kmalu vidna. Ni tako čudno pomisliti, da je tu na delu poosebljeno zlo! In izkušnje kažejo, da se okrog “tekovina” revolucije, rdečih zvezd, povojnih žrtev, razkristjanjevanja, poniževanja družinskih vrednot, vsiljevanja neuspešne multikulturnosti in gospodarske neuspešnosti ne da ničesar dogovoriti. Bom pa vedno proti slehernemu nasilju in za dialog,

Comments are closed.