Evropejec, kaj te določa?

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Kot mlad študent sem z zanimanjem bral revijo Foreign Affairs, ki je občasno priromala tudi na police kakšne bolje založene knjigarne v Ljubljani. Tako sem leta 1993 z zanimanjem prebral tudi članek avtorja Samuela Phillipsa Huntingtona, ki je kasneje razširjen izšel tudi v knjigi in postaja čedalje bolj temeljni tekst družboslovne znanosti na področju mednarodnih odnosov: The Clash of Civilizations (Spopad civilizacij). Drzne teze, ki jih je avtor predstavil že na predavanju leta 1992 in z njimi razburil sodobnike (Fukuyama, Chomsky, Said, Berman,…) so utemeljevale spopad med civilizacijami na osnovi šestih razlogov:

1. stoletni razvoj temeljnih razlik v zgodovini, jeziku, kulturi, tradiciji in (najvažneje) veri;
2. premostitev fizičnih ovir pri povezanosti sveta ter posledičnih interakcij med ljudmi ob hkratnem zavedanju različnosti civilizacij;
3. gospodarskih in socialnih sprememb, ki vodijo v opustitev lokalnih značilnosti ter posledične navezanosti na vero kot identitete, ki združuje civilizacije;
4. dominacije Zahoda, ki spodbuja večjo zavest drugih civilizacij, kar bodo države z željo, voljo in sredstvi po »ne-Zahodni« civilizaciji še dodatno izkoriščale za vzpostavitev »anti-Zahoda«;
5. togosti in brezkompromisnosti kulturnih različnosti med civilizacijami;
6. ekonomskega regionalizma, ki bo potekal na skupnih civilizacijskih osnovah.
Teza je bila zaokrožena z ugotovitvijo, da bo šlo predvsem za spopad med Zahodom (katoliško-protestantskim) ter »ne-Zahodom«.

Kritiki, za katere po pravilu velja, da so izrazito levi v svojem razmišljanju in ideologoji, (Chomsky s svojimi teorijami anarhističnega sindikalizma nedvomno navdihuje našega vrlega Luko Meseca in po vsej verjetnosti tudi večji del ljubljanske Fakultete za družbene vede) so skoraj v en glas ugotovili, da je Huntington le apologet za globalno politiko dominacije ZDA, ki so jo poimenovali kar hegemonija. Vsaka podobnost s protiameriško retoriko naših novinarjev in družboslovnih profesorjev je menda zgolj slučajna…

Eno izmed zadnjih Huntingtonovih del pred smrtjo je bila knjiga pomenljivega naslova »Kdo smo? Izzivi ameriški nacionalni identiteti.« Gre za logično nadaljevanje njegove razprave in prav to vprašanje me je že večkrat prevzelo, ko se zdaj razpravlja o aktualnih grožnjah Evropi in njeni identiteti.

Identiteta Evropejca oz. Slovenca

Kdo ali kaj smo Evropejci? Ali če hočete lažje vprašanje: kdo ali kaj smo Slovenci?

Huntington je svojo tezo o spopadu civilizacij postavil lahko zgolj v okolje, kjer je civilizacija določena z jasno identiteto. Prepričan sem, da je težava Zahoda, ki jo Huntington v svojem razmišljanju spregleda, sledeča: Zahod je soočen s krizo identitete zaradi posledic bitke z levo (liberalno, anarho, marksistično, titoistično,…) fronto, ki izvira iz nihilizma. Samomorilski nagon, ki ga nihilizem sam po sebi navdihuje, se torej združuje z željo Huntingtonovega »anti-Zahoda« po uničenju civilizacije, ki ji pripadamo.

Ne sme nas presenečati, da so se v danih razmerah v naravnem zavezništvu znašli levičarji slovenskega in evropskega formata (od najbolj skrajnih do navidez bolj zmernih, ki se skrivajo za socialno čutečnostjo in intelektualno širokogrudnostjo) ter islamski skrajneži, ki širom Evrope širijo zahtevo po drugačni, na islamu temelječi družbi. Vsak po svoji razvojni poti so prispeli hkrati na isti čas in isti prostor.

Napad obeh front

Evolucija zahodne politične korektnosti, permisivne vzgoje, laicističnega fundamentalizma, zasvojenosti s pravicami in z začimbo slabe vesti zaradi kolonializma, fašizma in nacizma je pripeljala do družbe, ki jo definira zgolj in samo eno: hočem, torej mi pripada! Ta razvajena prepričanost, da se mi godi krivica, če takoj ne dobim tisto, kar hočem, je gnala razvoj Evrope v stoletjih od Razsvetljenstva preko francoske revolucije do boljševizma in pripeljala do današnjega relativizma, ko se razvrednoteni soočamo z vprašanjem lastne eksistence, a niti ne znamo več utemeljiti, kaj sploh smo.

Napad obeh front (interne leve in eksterne islamske) se združuje tudi v morali, ki oblikuje principe spopada: za cilj je dovoljeno vse. Boljševizem, ki je v najbolj grozoviti podobi lomastil prav v naših krajih, je zmagoval zato, ker ni upošteval prvinskega moralnega nagona ali etike. Soočali smo se z ljudmi, ki so ostali ljudje zgolj zaradi človeškega telesa, a je njihova moralna podstat mutirala tako daleč, da so laž, prevara, kraja ter celo umor povsem sprejemljiva dejanja, ki so jih posevčevali cilji revolucije. Naši zakoni in naša sodišča so jim bila v posmeh. Danes se soočamo s povsem enakim pristopom: prevara, laž, poneverba in nasilje so legitimna sredstva za prestop schengenske meje. Uboj, posilstvo, kraja in vandalizem so način za doseganje pravic in premoženja. Tisto, kar se nam zdi sveto, jim je zgolj še bolj privlačno, da izsilijo svoje zahteve.

Dopuščamo lastno ugonobitev?

Svet je v veliki meri izgubil bitko z levico (izhajajočo iz boljševizma) predvsem zato, ker je stalno pričakoval samocenzuro levičarjev ter igro po nekakšnih pravilih. Kakšna naivna napaka! Pravila vendar veljajo samo za nas – za njih nikoli. Ta ista naivnost je zamajala Evropo v temeljih zgolj v nekaj mesecih od nastopa sedanjega emigrantskega vala: pravna država in pravila, zakoni, protokoli ter vse kar še zraven paše so ob navalu nekaj tisoč ljudi hkrati na mejno točko postali zgolj farsa. Pravil ni – so zgolj naše dolžnosti in njihove pravice, ki jih je levica histerično poudarjala.

Te zgodovinske izkušnje nam morajo biti v spodbudo, da se poglobimo v našo identiteto in na njeni osnovi začnemo postavljati obrambo tistega, kar želimo, da svet razume kot Evropo ali celo kot Zahod. Kar mene zadeva, je povsem jasno, da smo prispeli do točke, ko bomo iz samoohranitvenega nagona prisiljeni ‘likvidirati’ zlagano svobodo: tisto, ki dopušča in celo podpira moralno izprijenost, odsotnost Boga ter človeku daje zgolj pravice brez obveznosti. Prisiljeni bomo ‘likvidirati’ zlagano egalitarnost: tisto, ki razbremenuje človeka odgovornosti za lastno preživetje in obstoj. Prisiljeni se bomo postaviti za svete stvari: za zaščito zakona med enim moškim in eno žensko kot naravne zveze, ki jo država ščiti ker samo iz nje po naravni poti pričakuje razvoj novega življenja.

Ko smo postavljeni v ta čas, na tem kraju, smo postavljeni tudi pred zgodovinsko odgovornost: kaj pa si naredil, ko si imel priložnost? Si zmožen pogledati v oči svojim naslednikom in jim reči: vse kar je bilo v moji moči sem naredil, da bi odraščali v idealnem okolju!

Naši predniki niso pomišljali, ampak so hrabro branili svoje domove, svojo vero in svoje vrednote pred tujimi okupatorji ter domačimi boljševiki. Njihova žrtev je bila velika, a iz tiste žrtve smo prejeli državo. Jo bomo po 25 letih tako zlahka zapravili, da bomo raje kot da bi se odpravili na referendum in naredili prvi korak k normalnosti, sedeli doma in jadikovali, kako se nič ne da?

Eden glavnih grehov je lenoba, ki je po definiciji duhovna ali čustvena apatija ter fizična neaktivnost. Slovence bi bilo lahko sram, saj vedno znova dokazujemo, da zaradi lenobe (predvsem miselne) dopuščamo svojo lastno ugonobitev.