Evropa zdaj! In za vedno!

vstajniki zastave uporAli ima slovenska postkomunistična levica utemeljen razlog, da ubira protievropsko politiko in se zavzema za izstop Slovenije iz Evropske unije? Odgovor je da in ne.

V času, ko pričakujemo »vroče« novice iz Bruslja v zvezi s stresnimi testi bank in morebitnim prihodom zloglasne evropske »trojke« (ki pač nima takšnega poslanstva kot leta 1991, ko je v času vojne za Slovenijo trikrat prišla na obisk trojica zunanjih ministrov EU), se v Sloveniji se bolj širi odkrita propaganda proti Evropski uniji, ki naj bi bila nekakšen okupator na slovenskih tleh, ali, kot se je nekdaj reklo za habsburško monarhijo, »ječa narodov«. Razlogov je kar precej: če bo Slovenija prisiljena zaprositi za mednarodno pomoč (v kar niti ni več dvoma, vprašanje je le, kdaj bo zaprosila), potem se bo morala odpovedati tudi delu svoje suverenosti in bo kot evropski gospodarski bolnik prisiljena sprejeti pogoje, ki jih bodo postavili drugi. To pomeni tudi odpoved delu suverenosti ter postavitev »prisilne uprave« iz Bruslja. Ker bo ta proces imel tudi daljnosežne posledice na obstoj dosedanjih paradržavnih struktur, ni presenetljivo, da nekateri levičarski krogi v zadnjem času širijo protievropsko propagando in pri tem dajejo za zgled Grčijo, ki naj bi jo zlobni Bruselj ob asistenci »nacistične« nemške kanclerke Angele Merkel discipliniral in s tem sprožil še večjo krizo. Seveda si vlada sama ne upa širiti direktno takšne propagande, pač pa »umazano delo« prepušča svojim medijskim izpostavam ter raznim civilnodružbenim gremijem, ki tako širijo tudi mit, da so vsi »neoliberalni« ukrepi, ki jih izvaja sedanja vlada, pravzaprav le plod prisile iz Bruslja. Takšni propagandi pa ni težko nasesti, še zlasti ne v kriznih razmerah ter v pogojih, ko stare parastrukture obvladujejo najmanj 80 odstotkov družbenega dogajanja, vključno s politiko in gospodarstvom.

A za plastičen prikaz, kako je postkomunistična nomenklatura vseskozi izrabljala Evropo ter zahodne zaveznike, je potrebno seči nekaj desetletij v preteklost. Aprila 1941 je bila po okupaciji s strani treh držav (Nemčije, Italije in Madžarske) ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki pa ni šla v boj proti okupatorju, saj je menila, da gre za vojno med imperialisti. Pri čemer so bili nacisti zaradi pakta Ribbentropp-Molotov seveda manjše zlo in torej tihi zavezniki slovenskih komunistov, ki so se ravnali po navodilih iz Moskve (o tem veliko piše tudi Angela Vode v knjigi »Skriti spomin«, ki je bila objavljena posthumno šele pred nekaj leti). Šele po napadu nacistične Nemčije na komunistično Sovjetsko zvezo se je Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno fronto in začela taktično sodelovati z zahodnimi zavezniki. Slednji so ji šli kar nekajkrat zelo na roke, še posebej proti koncu vojne, ko se je jugoslovanska kraljeva vlada v Londonu pod vplivom popačenih sporočil o dogajanju v Jugoslaviji, ki jih je dobivala preko Kaira (tam so sporočila »čistili« agenti Kominterne), odločila za sporazum s Titovo paradržavo. S tem je komunistična gverila v Jugoslaviji dokončno pridobila podporo zahodnih zaveznikov za izvedbo komunistične revolucije v Jugoslaviji ter za ukinitev dotedanje kraljevine. Britanci so ob tem odigrali celo umazano vlogo pri vračanju vojnih ujetnikov s Koroške v roke Titovim partizanom. A je vendarle britanski premier Winston Churchill kmalu spoznal, da je bil prevaran. To so zahodni zavezniki spoznali prepozno, šele po vojni, ko je bil velik del protikomunistov v Jugoslaviji že uničen v komunističnem holokavstu, Zahod pa se je znašel v konfliktu s Sovjetsko zvezo. Kot je znano, se je komunistična oblast od pragmatizma, ki ji je pomagal pri boju za oblast, znova vrnila k stari dobri protiimperialistični politiki in silovito preganjala »angleške vohune«. Sad te politike je bil tudi montiran Nagodetov proces, na katerem je bil med drugim obsojen Ljubo Sirc, sicer v Glasgowu še vedno živeči ekonomist. Ko pa se je Tito sprl tudi s Stalinom, se je začel znova bolj obračati proti zahodu.  S pragmatično politiko mu je uspelo pridobivati številne finančne ugodnosti, ki so jugoslovanski socializem naredile bolj »znosen« v primerjavi z državami, ki so ostale pod dežnikom Sovjetske zveze.

Razumljivo je, da so finančna »darila«, ki jih je Zahod dajal Jugoslaviji, pomagala ohranjati komunistično oblast vse do bridkega konca. Tudi po Titovi smrti. Dr. France Bučar je konec osemdesetih let v Strasbourgu tako opozarjal, da tovrstne dotacije samo podaljšujejo jugoslovansko agonijo in si, s strani tedanjega predsednika SZDL Jožeta Smoleta, prislužil pečat »veleizdajalca«. Še junija 1991 so Američani pod vtisom surove »realpolitike« skušali z obljubami o finančni pomoči prepričati Slovenijo in Hrvaško, naj ostaneta v jugoslovanskem okvirju, saj jih Američani tako ali tako ne bodo priznali. No, finančna pomoč pa je bila tako ali tako namenjena reformistično usmerjenemu jugoslovanskemu premierju Anteju Markoviću, ki v pogojih večnacionalne države, ki so jo pretresali notranji spori, ni mogel narediti gospodarskega čudeža. Kasnejše dogajanje je pokazalo, da jugoslovanske krize ni mogla rešiti nobena denarna injekcija več. Očitno je bila politična zaslepljenost močnejša od opozoril ameriških tajnih služb, ki so še za čase Titovega življenja opozarjale, da so Jugoslaviji šteti dnevi.

Prav v tistih letih, ko se je jugoslovanska peščena ura iztekala, pa so slovenski komunisti pod vtisom padca berlinskega zidu ter obračuna z romunskim diktatorjem Ceauşescujem nenadoma oklicali evropsko usmeritev, čeprav so še nekaj let prej prisegali na nadaljevanje politike, ki jo je zastavil Tito. Namreč, zgodaj jeseni 1989 je Beograd gostil vrh gibanja neuvrščenih, katerega glavni boter je bil sam Josip Broz Tito. Samo nekaj mesecev kasneje pa je v najbolj severni jugoslovanski republiki nenadoma eksplodirala parola »Evropa zdaj!«. Dotedanji voditelj CK ZKS Milan Kučan je žezlo predal Cirilu Ribičiču, sicer sinu svojega mentorja in vplivnega partijskega politika Mitje Ribičiča, pred tem so partijci preko republiške skupščine sprejeli amandmaje k republiški ustavi, sami pa so si dodali ime »Stranka demokratične prenove«. Dogajanje v Romuniji je bilo dovolj močno znamenje, prav tako izkušnja s procesom proti četverici JBTZ. In zdi se, da je nakana celo uspela, saj so slovenski komunisti tudi ob pomoči odhoda s 14. Kongresa Zveze komunistov Jugoslavije uspeli prepričati velik del slovenske javnosti, da so se »evropejizirali« in da v obrambi nacionalnih interesov Slovenci nanje še vedno lahko računamo. Kljub temu pa je na prvih demokratičnih volitvah vendarle zmagala koalicija Demos, ki je tudi pripomogla k izpeljavi vseh ključnih projektov za osamosvojitev Slovenije, od novih ustavnih amandmajev, plebiscita, gospodarske priprave pa vse do vojaške obrambe Slovenije. Seveda ni šlo brez težav, saj je prav ista »evropska« komunistična elita odrekla podporo osamosvojitvenemu projektu. Ne glede na izid plebiscita.

Po padcu Demosove vlade spomladi 1992 – koalicija Demos je bila razpuščena že nekaj mesecev prej – je na oblast prišla vlada pod vodstvom dr. Janeza Drnovška, tedaj že predsednika »komsomolske« LDS, ki je kot član jugoslovanskega predsedstva kazal proevropsko usmeritev, čeprav ga je skušala v času, ko je bil predsednik predsedstva SFRJ, jugodiplomacija usmeriti proč od Evrope. Svojo usmeritev je obdržal tudi kot novi slovenski premier, ne glede na precejšen odpor bolj dogmatičnih levičarjev, ki pa so se vendarle bolj upirali vključitvi v zvezo Nato. A v devetdesetih letih in tudi po letu 2000 je veljalo, da je praktično celotna slovenska politika usmerjena proevropsko (izjema je bila morda le Jelinčičeva SNS). Morda tudi zaradi tega, ker so bili tedanji vodilni politiki v EU dokaj velikodušni tudi do nekdanjih partijskih funkcionarjev, ki so tudi v novih časih obdržali vodilne položaje v nekdanjih komunističnih državah. Vse dokler ni prišlo do streznitve s primerom Grčije, ko se je pokazalo, da so prevaranti, ki so Bruslju kazali Potemkinove vasi, dejansko ogrozili celo projekt skupne evropske valute. Na simbolni ravni je že Pahorjeva vlada v evropski monetarni sistem »prešvercala« evrski kovanec z likom revolucionarja Franca Rozmana Staneta (kot da je to nekaj, po čemer je Slovenija prepoznavna), v praksi pa z izvažanjem kadrov iz vrst jugokomunistične diplomacije v številne evropske države ter v ZDA. Jasno je bilo, da sedaj, ko je tudi Slovenija prepoznana kot gospodarski bolnik Evrope, vodilni v EU na slovenske oblastnike ne gledajo več tako naklonjeno. Še manj pa Američani – navsezadnje je to na svoji koži okusil tudi odhajajoči ameriški veleposlanik Joseph A. Mussomeli.

Tako smo prišli v stanje, ko se je nekdanja parola »Evropa zdaj« spremenila v »Evropa nikoli več«. Če bo namreč prihod evropskih gogoljevskih revizorjev pomenil razpad paradržave, bo to pomenilo tudi temeljito očiščenje slovenske družbe. Pokazalo se je namreč, da tega sami nismo bili sposobni. In še vedno nismo. Tudi če je oblast prevzela desno-sredinska koalicija, se je vedno znova pokazalo, kdo je v Sloveniji resnični vladar. Seveda tisti, ki jim volivci nikoli nismo dali mandata. In prav isti ljudje preko paradržavnih struktur in medijev obvladujejo tudi javno mnenje, ki ga sedaj vse bolj obračajo proti Bruslju, ob tem pa kot alternativo za sedanje stanje ponujajo nekakšen »demokratičen socializem«. Omenjena sintagma je zgolj nekoliko preoblikovan Kučanov projekt »socializma po meri ljudi«, kar pomeni zgolj nadaljevanje politike enakosti v revščini. Razen seveda za tiste, ki so »bolj enaki« od drugih« in lahko še naprej uživajo privilegije, utemeljene na revolucionarnih izročilih. Ob tem je pomembno, da se tudi vsi resnični Evropejci združimo in glasno povemo, da za naše tegobe ni kriv noben Bruselj, pač pa smo krivi sami, predvsem pa tisti, ki so nam do sedaj vladali iz ozadja in Evropo zgolj izrabljali za uveljavitev svojih interesov. Sedaj, ko je ne potrebujejo več, so jo seveda zavrgli. A potrebujemo prav to – izstop iz balkanskega dojemanja prava ter komunistične kulture smrti. Vrednote slovenske pomladi so namreč tudi vrednote, na katerih je nastala demokratična združena Evropa. Evropska unija ni idealna, je pa v trenutni izbiri med njo in Balkanom daleč najmanjše zlo.