Evropa išče ali izgublja svojo dušo?

52

evropski parlamentVstop Slovenije v združeno Evropo 1. maja 2004 je vsekakor zgodovinski dogodek, ki ga lahko primerjamo z osamosvojitvijo, plebiscitarno odločitvijo za samostojno Slovenijo ali pa z izstopom Slovenije iz avstroogrske monarhije in pridružitvijo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev po 1. svetovni vojni. Zakaj smo se za to odločili in kaj lahko od Evrope pričakujemo oziroma kaj mi lahko prispevamo k mirnemu sožitju evropskih narodov?

Več razlogov je, ki utemeljujejo pomen evropskega združevanja. Pogosto se omenja predvsem ekonomske, ki pa zgodovinsko gledano niso bili prvi. Na podlagi tragičnih izkušenj dveh svetovnih vojn je prišlo do zavestne odločitve za enakopravno, miroljubno sodelovanje in postopno vedno tesnejše povezovanje evropskih držav. Pri tem je zavestno prišlo tudi do omejitev suverenosti nacionalnih držav in združevanja teh suverenosti na višji ravni zveze več držav. Tisti, ki so snovali združeno Evropo, so imeli tudi moralne razloge: hoteli so odpraviti vzroke za nastanek novih vojn na evropskih tleh. Ni naključje, da je francoski minister Robert Schuman, ki je bil eden vodilnih zagovornikov evropskega povezovanja in nemško-francoske sprave, danes kandidat za blaženega in za svetnika. Evropskega povezovanja niso narekovali le ekonomski interesi evropskih gospodarstev, temveč so bili prav tako odločilni tudi moralni razlogi: sprava, mir, enakost, svoboda, demokracija, spoštovanje človekovih pravic.

Katoliška Cerkev, ki je v devetdesetih letih odločno in učinkovito zagovarjala osamosvojitev Slovenije, in Sveti sedež je med prvimi priznal našo novo državo, prav tako v vseh svojih dokumentih poleg pravice narodov do samoodločbe jasno zagovarja tudi dolžnost medsebojnega sodelovanja in povezovanja. Zaradi miru in sodelovanja med evropskimi narodi in državami je torej povezovanje in združevanje narodov Evrope moralno zaželeno. Mir, varnost in prijateljsko sodelovanje pa je tudi naš nacionalni in državni interes. Miroljubno povezovanje evropskih narodov je mogoče zato, ker imamo skupni imenovalec. Kljub močni kulturni različnosti nas povezujeta naša skupna judovsko-krščanska religiozna dediščina in grško-rimsko humanistično izročilo. Združena Evropa je torej mogoča, ker imamo Evropejci skupne temeljne duhovne in moralne vrednote. Te vrednote so: dostojanstvo človeške osebe, človekove pravice, svoboda, demokracija, sožitje in sodelovanje, spoštovanje kulturne različnosti in identičnosti, socialna pravičnost, solidarnost in socialna država, verska svoboda, zdravo okolje in blaginja za človeka vredno življenje. Evropa je domovina take religije in morale, kjer je v ospredju človek kot svobodno, enkratno in dostojanstveno bitje ter nosilec neodtujljivih pravic in svoboščin.

Krščanstvo je torej imelo odločilno vlogo pri rojstvu Evrope. Kot pravi Romano Guardini: »Ves napredek moderne znanosti in tehnologije je mogoč samo zaradi osebne neodvisnosti, ki jo je Kristus podaril človeku.« Isti izvor pa ima tudi evropska zgodovinska zavest. Ta temelji na antični zmožnosti delovanja, tako značilni za Rimljane, in tudi na zavzetosti in ustvarjalni moči mladih evropskih narodov. Toda zadnji in odločilni dejavnik te zgodovinske zavesti je čut odgovornosti, ki ga je prebudilo krščanstvo. Okvir zgodovinskega bivanja ni večno vračanje istega, neskončno ponavljanje tega, kar se je že zgodilo, ampak neponovljivost človeka, njegovih odločitev in dejanj. To preoblikuje pojmovanje časa in mu daje skrajno resnost, kajti delovanje v času odloča tudi o človekovi usodi. Krščanstvo je tudi pripomoglo k odkrivanju novih globin v človeški duši. V primerjavi z antičnim človekom ima kristjan zmožnost čutenja, ustvarjalnost srca, doživljanje trpljenja, ki izhaja iz vsakadnjega tesnega stika s Kristusom. Od tod nov pogled na uboge, zavržene, zapostavljene, bolne in nevedne. Z novo zavestjo o sebi pa človek dobi večjo sposobnost za dobro. In, paradoksno, tudi zlo se lahko bolj svobodno razmahne in dobi strahotne dimenzije, kot kažejo ideologije prejšnjega stoletja. Tudi načelo razlikovanja med posvetnim in religioznim ima svoj izvor v krščanstvu in se je rodilo iz znanega Jezusovega stavka: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega.«

Zapustiti krščansko dediščino bi za Evropo pomenilo razprodati svojo istovetnost in jo končno izgubiti. Evropa je lahko bogata, z razvito industrijo in visoko tehnologijo, lahko si vzpostavlja take ali drugačne kulturne ustanove in politične okvire, pomembno je, da ohrani v svoji zavesti spomin na Kristusa, ki je osvobodil evropskega človeka in ga postavil pred Boga v svobodi in veličini odrešenega. V tem smislu bi omemba krščanskih korenin v evropski ustavi (kar se žal ni zgodilo) pomenila zgolj priznanje zgodovinske in kulturne vloge, ki jo je imelo krščanstvo pri oblikovanju Evrope. Kot je dejal papež Janez Pavel II., spomin na krščanske korenine ne pomeni uvajanja kakšnega religioznega ekskluzivizma. To je spomin na svobodo, ki jo je prinesel Kristus, spomin na čudoviti zagon, ki ga je krščanstvo dalo evropskemu človeku, zagon, ki ga je privedel do zadnjih meja zemlje, po drugi strani pa ga je v notranjem potovanju privedel do zadnjih globin njegovega dostojanstva, osnovne enakosti vseh in pravičnosti za vse. Današnja Evropa je poklicana, da v zavesti svojih korenin zopet najde ta zagon. In v tem bo toliko bolj uspešna, kolikor bolj bo črpala pri izvirih svoje bogate religiozne in kulturne dediščine, kolikor bolj bo odkrivala svojo dušo.

Ko razmišljamo o sedanjem stanju v Evropi, moremo po eni strani ugotoviti posebno značilnost, ki se kaže v fragmentarnosti bivanja, prav tako pa je mogoče zaznati kali novega življenja in upanja. Torej vendarle ostaja trdno upanje, saj moremo v sedanjem položaju kljub vsej razbitosti odkrivati božje delovanje. Zaupati moramo, da se dogaja nekaj podobnega, kot je zapisal prerok Jeremija: »Šel sem torej dol v lončarjevo hišo; in glej, lončar je opravljal na lončarskem kolovratu svoje delo! Če se je posoda, ki jo je ravno iz gline oblikoval, v lončarjevi roki pokvarila, je iz nje zopet naredil drugo posodo, kakor se je lončarju prav zdelo« (Jer 18,1–4). Ali pa, kot je zapisal prerok Izaija: »In vendar, Gospod, ti si naš oče. Mi smo glina, ti naš podobar, vsi smo delo tvojih rok« (Iz 64,5).

Torej razbitost in razklanost človeškega bivanja, ki ga moremo zaznavati v sodobni Evropi, ni nekaj dokončnega, ampak samo stanje končnega bitja bolečine na poti novega oblikovanja nas samih in družbe v postopnem doseganju nove lepote in vrednosti bivanja. Misel o lončarju iz preroka Jeremija je tudi za nas danes znamenje upanja, da bomo znova zaživeli iz svojih korenin. Kot ta uporabi razpokano, pokvarjeno posodo, da ustvari nekaj novega, tako naj bi se tudi mi sami dali oblikovati Lončarju, da nas na novo oblikuje. Potem tudi mi postanemo lončarji, ki se z močjo in pogumom v svetu razklanosti, fragmentarnosti in pogostih disharmonij prizadevajo za oblikovanje novega sveta, novega človeka. V odprtosti Svetemu Duhu naj bi v sebi gradili vedno večjo harmonijo in celovitost, prav tako pa naj bi tudi gledali na družbo in stvarnost v njej. Ker pa smo deležni tega božjega, bo v nas vedno nemir, nikoli ne moremo počivati, na svoj način smo sami vedno v rokah Lončarja, ki nas oblikuje, ki vse razpoke in razklanosti znova in znova zaceli in želi, da smo tudi mi take vrste lončarji v svetu, v katerem živimo.

Evropo danes zaznamuje obdobje postmodernizma, ki sledi različnim modernističnim poskusom absolutizacije človeka, prizadevanje za čedalje večjo povezanost na področju religioznega življenja, prav tako na področju političnega, socialnega, pomembna so nova vedenja, ki jih je deležen človek in vsa nova tehnološka odkritja, vse to so zgovorna znamenja časa, v katerem živimo, in pomenijo možnost nove poglobitve. Vedno bolj jasno je poudarjeno razumevanje Cerkve kot občestva, človeštva kot majhne družine in naše odgovornosti za prav ta svet, v katerem živimo.

Prav je, da ko razmišljamo o združeni Evropi in mestu Slovenije v njej, da se vedno znova vračamo h krščanskim koreninam, iz katerih Evropa raste in more kot taka tudi obstati. Pomembna so naša prizadevanja za celovitost sveta in harmonije v njej, ki izhaja od Stvarnika. Učlovečenje Jezusa Kristusa pomeni trajen klic vsemu ustvarjenemu, da se vrne k Očetu. Vloga Cerkve v Evropi, ki išče svojo dušo, je torej v tem, da sama vedno bolj živi iz te stvarjenjske harmonije in da v svetu fragmentarnosti in razklanosti odpira vizijo povezovanja in celovitosti. Ko Evropa išče svojo dušo, je odločilnega pomena, da se zave svojih korenin in da danes na nov način, z novo močjo in jasno vizijo usmeri svoj pogled v prihodnost. Utrujen, naveličan in pogosto razočarani človek se bo ponovno začel veseliti življenja. Potrebuje le dobro besedo, zavest o lastnem dostojanstvu in moč ter pogum za odgovorno odločitev, ki izvira iz temeljne obdarjenosti in milostnosti bivanja, ki se razkriva v ljubezni.

O prihodnji usodi Evrope je preroško zapisal blaženi A. M. Slomšek, ko je postavil kot pogoj njene prihodnosti zvestobo Jezusu Kristusu: »Pravijo, svet se je postaral, človeški rod je izgubljen, Evropi se bliža konec. Da, če prepustimo človeštvo njegovemu naravnemu toku, njegovi pogubni težnji, ne, če se moč od zgoraj, ki jo ohranjata Jezusova religija in njegova Cerkev, spet razlije na vse sloje človeškega rodu in jih milostno obišče.«

Slovenija se je z vključitvijo v Evropsko skupnost vrnila tja, kamor je vedno spadala in je pomembno sooblikovala in bogatila evropski prostor.

Vir: SŠK.

52 KOMENTARJI

  1. Veš napredek in razvoj je izbruhnil v 19.stl na področju krščanske Evrope in ZDA zaradi podjetniške, osebne, ekonomske svobode. Socializem 20.stl.: komunizem, fašizem in nacional-socializem so nas vrnili v stanje industrijsko- birokratskega suženjstva in fevdalizem. Azijci in muslimani ter hindujci ali animisti sploh ne vedo kaj je krščanska svoboda, zato jim je sužnjelastništvo v obliki socializma tako blizu.

    Imamo polno brezjajčnih (neodločnih, ne ustvarjalnih, negospodarnih in neodgovornih) Šefičev (jaz jim pravim Gospodovalci), ki se kot stiropor držijo na gladini oblasti družbe in telefonsko prosijo navodila v CK Mafije.

    Primerjava z AC: dva pasova. Pred mano vozi ruski tovornjak Kučan. Rad bi ga prehitel. Toda prehitevati se ga spravi slovenski šlepar JJ. Prehiteva ga z 100 km na uro. To dela že 25 let.

    Ko ga po 10 letih že skoraj prehiti, iz nekih čudnih razlogov šlepar izgubi moč, in ruski Kučanov šlepar (Srbija) spet dobiva hitrost, a ne toliko, da bi se JJ šlepar (Priština) umaknil zanj, ampak je še vedno na prehitevalnem pasu, čeprav ga ne bo nikoli prehitel.
    http://www.siol.net/priloge/kolumne/alojz_ihan/2015/10/si_ukc_upa_uvoziti_novega_sefa_ali_bo_raje_izvazal_bolne_otroke.aspx

    • Kakšno povezavo im prilepljen Ihanov članek?

      Nimam dobrega mnenja o tem članku. Bojim se, da Ihan postaja populist in se dobrika medijskemu svetu in deluje, kot da je rahlo vseeno za kruta dejstva. Med drugim dejstva, ki sem jih sam videl v statistiki umrljivosti dozdajšnjega programa in v stiku z dr. Mishalyjem in ekipo zaradi osebnega primera, mi kažejo, da Ihan tu ne izhaja iz faktov.

      Torej: 1. če je imel dosedanji program podpovprečno umrljivost, je ponovno zatrjevanje, kako neustrezen in nevaren da je bil, vsaj vprašljiva. Edina evidentna suboptimalnost je bila odsotnost dr. Mishalyja večino časa.

      2. veliko vprašanje je, kaj narediti, če imaš v neki državi letno manj kot 90 primerov srčkov, kjer je indiciran operativni poseg. Zato in samo zato izšolati skupino dveh ali bolje treh specialistov, pravzaprav subspecialistov s posebej zahtevno in dolgo specializacijo?

      Brali smo, standard je vsaj 250 posegov na leto, da je računica smiselna. Tudi ekonomska računica. Predvsem pa strokovna računica. Skupina treh subspecialistov in manj kot 90 posegov na leto seveda ne gre skupaj. Kdor tako malo operira, ne more dobro operirati.

      Ihan mirno preskoči te očitne dileme. In to ne nek brezvezni laični novinar. On, profesor na MF. Lahkomiselno? Populistično?

      p.s. Na pamet bi bila rešitev za zagato premajhnega števila kazusov v skupnem programu s kakšno sosednjo deželo ali državo. Ali celo s kakšno bolj oddaljeno, če s sosednjimi ni interesa ( pa smo spet pri oživljanju bivše YU)

      • Dejstvo je, da je poročilo o tem programu katastrofalno.
        In drugič, kljub premajhnemu številu program ohranjamo. Super zvita poteza vodstva UKC, da ministrici predlaga ustavitev programa, je res podn podna. In rezultat: program se ohranja, kot pričakovano. Denar je denar. Koga briga rentabilnost, važno da denar pride. UKC je izpadel kot podganje gnezdo.

        • Si bral to poročilo? Slišal si novinarje. In jim verjameš za razliko od mene. Problem pri tem programu so bili slabi odnosi. In pa odsotnost dr. Mishalyja večino časa, kar je bilo verjetno tudi izvor takšnih odnosov. To, da bi bil stalno prisoten, je bilo neuresničljivo. Predstavitev poročila v javnosti je napihnjena kot žaba, ki hoče biti vol.

          Ko tako zmerjaš UKC, ne poveš v čem je njihovo ravnanje napačno in kaj bi bila prava alternativa. Ki je? Če otroke vozijo na Dunaj, v Munchen, je cena še bistveno višja, kot če sami vzpostavijo program. In še riziki so za nujna hitra ukrepanja. Če doma delajo program, ki bo več kot to, kar je bilo z dr. Mishalyjem, bo to mnogo dražje ( po mednarodnih standardih tudi nerentabilno) in ne bo dovolj kazusov za to, da bi bila ekipa v dobri kirurški kondiciji.

          Skratka, kvadratura kroga. In ti jih za to zmerjaš, da so podgane. 🙁 A si pri zdravi pameti, Zdravko? Kaj predlagaš?

          • Torej praviš isto, da je poročilo katastrofa. Tak program ne more viset na kirurgu 2000 km stran. Da bi se Mishaly preselil sem je neumnost. Kdo sploh o tem razmišlja?!

            Program bi moralo samo vodstvo preuredit tako, da se otroke vozi v Muenchen. Nič drugega.
            Vse skupaj, tudi varianta z Mishalyjem je nerentabilna za teh nekaj operacij letno.

            Moje zmerjanje sem argumentiral. Iz proračuna bo sedaj šla gora denarja, da bomo dobili kirurga začetnika, ki bo parkrat letno (nerentabilno) operiral. Je pa vse skupaj odličen biznis za UKC.

          • Še to: popolna iracionalnost je tudi v tem, kako so vsi takoj na nogah skočili ob predlogu UKC, da ta program ukine.

            To je realna alternativa. Kar pomeni samo to, da bojo operacije izpeljane v tujini, verjetno v vrhunskih centrih kot sta Munchen ali Dunaj. Saj to so dolgo naši mediji hoteli, ko so v nič metali ekipo dr. Mishalyja. Zdaj se pa isti zgražajo, ko UKC to sam predlaga. Kdo naj razume ta svet, te kure brez glave?!

            Ponavljam, realna opcija bi bila ukinitev programa doma. Samo ob njej bi nekateri spoznali neljubo dejstvo, da kvalitetna medicina na mednarodnem trgu ni poceni, ampak povsem nasprotno.

          • Zdravko, operiranje otrok v Munchnu = ukinitev kirurškega programa doma. To, kar je UKC predlagal in je nastal vik in krik.

            Ob tem da operacija tam stane v povprečju za en luskuzni Mercedes. Z dodatno oskrbo nekaj dni ali več kot to, lahko tudi 2 ali 3 mercedese. In včasih otrok potrebuje urgenten poseg. V roku ene ure ali manj. In kaj potem?

          • Ah ti si slep. Vodstvo UKC je MINISTRICI predlagalo ustavitev programa… MINISTRICI!
            Ampak ti ne znaš brat med vrsticami.

            Beri vsaj rezultat: UKC je obdržal program v vsej polnosti.

            Glede urgentnih stanj se vzame letalo. Če sploh so urgentna stanja. Ti otroci so čakali na operacije tudi po več mesecev. Ne spomnim se da bi kdo omenil en sam urgentni primer. Ti se verjetno končajo s smrtjo. Gre za srčne okvare, s katerimi se otrok rodi. Te pa niso urgentne. Ne gre za kapi ali kaj takega.

          • Nekdo je bleknil da operacija v Muenchnu stane 36000 €. Glupo se sliši, pa vseeno.
            Saj sam praviš da je nerentabilno imeti lastni program. Ta bo gotovo več kot par mercedesov. Veš kaj pomeni vzdrževati celotni oddelek na UKC?!

  2. „V primerjavi z antičnim človekom ima kristjan zmožnost čutenja, ustvarjalnost srca, doživljanje trpljenja, ki izhaja iz vsakdanjega tesnega stika s Kristusom. Od tod nov pogled na uboge, zavržene, zapostavljene, bolne in nevedne.“

    Med mnogimi pravljičnimi zapisi v tem sestavku, sem izbral cvet pravljičarstva.

    Nepojmljivo je, da se človeku (krščanskemu) pripisujejo lastnosti in sposobnosti, ki so občečloveške, univerzalne in v človeka položene ob dnevu stvarjenja, ko o Kristusu ni bilo še duha in sluha v človekovi zgodovini (čeprav je tudi Kristus vstopil v človekovo zgodovino točno ob trenutku stvarjenja).

    Nepojmljivo je, da nekdo razglablja, da antični človek ni imel zmožnosti čutenja, ustvarjalnosti srca in tako dalje.

    Vsa visoka kultura prastarih narodov se ukvarja ravno z vprašanjem smisla človeka, njegove tragedije in usodnosti sveta.

    Nepojmljivo je, da nekdo razglablja, da antični človek ni trpel – vsa literatura iz tisočletij pred Kristusom se ukvarja s pojmi kot so ljubezen, sovraštvo, tragedije človeka kot vpliv usodnih razmer.

    Da o starih Grkih ne govorimo.

    Njihova dela so nesmrtna, tako v filozofiji, literaturi, kot v kiparstvu in arhitekturi. Ni bilo v dvatisoč letih po Kristusu nobenega kiparja, ki bi ga lahko postavili ob bok Proxitelesu (najbolj se mu je približal Rodin).

    Arhitektura Grkov in pred njimi drugih starih narodov (zlasti na območju Perzije) je Architectura Perennis – Večnostna arhitektura, kakor so slovenski akademiki naslovili jubilejno izdajo knjige ob Plečnikovem osemdesetem rojstnem dnevu.

    Vsa sodobna arhitektura in zlasti Plečnikova je samo preigravanje stare grške arhitekture (stebri, stopnišča, veže,…zato so Plečnika tudi napadli, da je cerkev v Šiški kakor poganski tempelj).

    Doživljanje trpljenja nima nič skupnega z vsakdanjim tesnim stikom s Kristusom. Trpljenje je najbolj individualna kategorija ob ljubezni in nekateri ga doživljajo v vseh strašnih globinah, drugi pa so tudi ob največjih nesrečah, ki jih doletijo, indiferentni.

    Res pa je, da kristjan v luči vere lahko drugače gleda na trpljenje. Praviloma pa so to velike izjeme.

    Kar se tiče novega pogleda na uboge, zavržene,…se to res dobro bere kakor najlepša pravljica. Pravljica ima srečen konec po vseh zagatah in nesrečah, življenje pa mnogokrat konča v tragediji.

    Samo poglejmo za primer begunsko krizo. Če bi bilo res, kar piše avtor – o novem pogledu na uboge, zavržene,…bi morali kristjani stati v vrsti in te reveže prijeti pod komolec in jih peljati k sebi na dom.

    Razen nekaj populističnih primerov, ne poznam nobenega kristjana, ki bi vzel na dom begunsko družino ali več beguncev. Izjeme so, se strinjam,…ampak govorimo o krščanski Evropi, kjer je krščanstvo razvilo vse lepe odlike, kakor o njih razpreda avtor. Ne vidimo, da bi npr. v Zagrebu vzeli na stanovanje zasebniki deset tisoč beguncev, nič podobnega ne vidimo v Budimpešti in seveda zastavo nosijo najbolj krščanski Poljaki, ki so jasno povedali, da ne bodo vzeli nobenega begunca iz kvote,…Čehi (ki so precej daleč od Cerkve), pa so se pokazali za bolj usmiljene – vzeli bi samo kristjane.

    No in je lepo pokazano, kako je Evropa krščanska.

    Kar se tiče odgovornosti, ki jo avtor povezuje s krščanstvom, je treba takoj ugovarjati. Odgovornost ni povezana z vero, ampak s čutom dolžnosti – kaj je treba storiti in kako (v smeri dobrega).

    Dokaz imamo ravno v Vatikanu – poljski škof, ki je javno objavil svojo homoseksualnost ni bil prav nič odgovoren s svojim ravnanjem, ko je ob konstantnem grehu pristopal h Gospodovemu oltarju in izgovarjal svete besede ob povzdigovanju kruha in vina. Nasprotno, kot lepo spočit in dobro hranjen, je bil tako predrzen, da si je upal rimskega škofa pozivati, da naj spremeni kanon, da bo lahko legitimno živel v grehu in pristopal h Gospodovemu oltarju in ob temu dobro jedel in pil.

    Naj bo dovolj.

    Življenje je težka ustanova, zato ni o njem pisati pravljic.

    • Da se ti le ljubi pisati tak dolg spis, v katerih dokazuješ absurditete, da grški antiki ne manjka nič in obenem da ( judeo)krščanstvo ni prineslo nič novega, vsaj ne nič v smislu dobrega.

      Torej se odloči, ali boš odslej raje živel kot suženj ali sužnjelastnik. In odmisli vsakršno javno skrb za tvoje zdravje, šolanje, starost. Odmisli sočutje v odnosih. Razmisli tudi, kam se bo otroke, ki niso čisto po normi, podobno kot v Šparti metalo čez obzidje v smrt.

      • Moramo biti toliko pošteni, da nikomur ne pripisujemo niti zaslug niti slabosti, ki jih nima.

        Omenjaš sužnjelastnike in sužnje in moram ti povedati, da so ti pojmi bili še kako prisotni tudi v srednjem veku, ko je Evropa že poznala romaniko in gotiko in da so ti pojmi celo preživeli renesanso in da so izginili iz zavesti evropskega človeka, ko je bila sprejeta zemljiška odveza. Prej je bil kmet-tlačan lastnik grofa, kneza ali graščaka in njegove posesti (kjer je ta kmet imel lahko celo svojo lastnino) ni mogel zapustiti brez dovoljenja zemljiškega gospoda.

        Tako je bilo tudi v pravoslavni Rusiji in splošno veljavno je bilo, da ko je grof prodal svojo zemljo, je prodal tudi „duše“, ki so tisto zemljo obdelovale.

        Za šolstvo ni zaslužna rimokatoliška Cerkev, čeprav je sama načrtno vzgajala svoje duhovnike, vsa preprosta raja pa je bila v strahu božjem pred njimi. Za avstrijske dežele in tako tudi za Slovence, da so pismeni, je zaslužna cesarica Marija Terezija, ki je z uvedbo drastičnih kazni, če otroci ne bodo obiskovali šole, opismenila slovenski narod.

        Temeljito pa se je Evropa spremenila z Gutenbergovo iznajdbo tiskanja knjig in zlasti z revolucijami. Do takrat je katoliška Cerkev zmeraj trdila, da je vsaka oblast od Boga, potem pa so to začeli opuščati. Danes se tega ne sliši več.

        Ko pišeš skrb za starost in podobno, naj ti ljubeznivo povem, kako je bilo še pred sto leti, se pravi pred uvedbo brezbožnega komunizma.

        Dekle in hlapci so bili vredni manj kot nič, izkoriščani in poniževani, da ni opisovati. Kdor bere slovensko literaturo, ve, da je bilo ob romanjih pred cerkvami polno beračev, ki so bili onemogli hlapci in dekle, ki so se iztrošili pri gruntarjih in na stara leta umirali od lakote.

        Pokojninski sistem je uvedel v 19.stoletju kancler Bismarck in v stari Avstriji so ga imeli najprej žandarji, učitelji in železničarji.

        Kar se tiče usmiljenja, je treba povedati, kakor si je mali človek korak za korakom izbojeval spoštovanje svoje osebe, se je tudi to spreminjalo.

        Dam samo preprost primer, matere samohranilke so bile najbolj zaničevana bitja na svetu še po prvi svetovni vojni in njihove otroke je krščanska Evrope imenovala „pankrte“.

        Usmiljenost in sočutje je Cerkev v zgodovini kazala tudi do samomorilcev, ki so jih brez vsakega obreda in molitve zagrebli izven cerkvenega pokopališča (za zidom).

        Ko pišeš o prizadetih otrocih, naj povem, da so mnogi v preteklosti zaradi nikakršnega zdravstva umirali zelo zgodaj (sicer je bila smrtnost otrok 30-60 % tudi v avstrijskih deželah).

        Danes teh problemov ni toliko, ker krščanski človek se poslužuje splava.

        Vsekakor je dobro vedeti, da Cerkev ni bila tista gonilna sila, ki bi peljala Evropo lepim časom naproti, ampak se je Cerkev krčevito oklepala zlasti svojega bogastva in se spretno prilagajala novim časom. Praznik Jožefa Delavca je Cerkev uvedla šele po Oktobrski revoluciji v Rusiji.

        Dam čisto preprosto tole primerjavo – od kod preprostemu Hitlerju tak velikanski uspeh v Nemčiji.

        Njegov uspeh je sledil iz tehle besed: nemški delavec bo imel delo, nemški delavec bo imel kruh, nemški delavec bo imel stanovanje. Te besede je izrekel ob največji brezposelnosti, ki je doletela poraženo Nemčijo po prvi svetovni vojni. Brezposelnost je bila do štirideset odstotna. Takrat so se Židje iz njega še norčevali in risali karikature v svojih časopisih. Potem se je pa kolo sreče obrnilo.

        Odtod tudi velikanski uspeh komunizma, kajti ko je brezpravna raja slišala o brezplačnem šolstvu, osem urnem delovniku, plači, dopustu,…

        Ovca gre za pastirjem, ki ima sol v roki.

        • Odkod se je vzel, tale advocatus diaboli? 🙂 No, saj ne mislim čisto resno. Ampak zanima me, če verjame čisto vse, kar piše. Rep in glavo ima to kar piše, je treba priznati. Za vse sicer zanimive navedke sam niti ne vem, ali držijo ali ne. Kaka nagnjenost do nepristranosti pa ni ravno njegov talent. Glede na to, da piše v časnik.si ga pa podzavestno gotovo vleče v krščanstvo. 🙂

          • Pa tisti: “Danes teh problemov ni toliko, ker krščanski človek se poslužuje splava.”, ki pravi, da ga ubij še predenj ti pokvari statistiko.

          • Pa tisti: “Samo poglejmo za primer begunsko krizo. Če bi bilo res, kar piše avtor – o novem pogledu na uboge, zavržene,…bi morali kristjani stati v vrsti in te reveže prijeti pod komolec in jih peljati k sebi na dom.”

            Načrtno zavaja, češ da gre za begunce pred vojno. V bistvu gre za islamiste, ki se gredo osvajalni pohod v EU, pravno pa so ilegalni ekonomski emigranti.

            A bo dovolj, gospod IF?

          • Kaj je zdej, AlFe? A zdaj boš kar meni očital stvari, ki jih trdi Temperantia? Prisežem, da jaz nisem Temperantia.

          • Uf, to bo nesporazum. Prebral sem: “Za vse sicer zanimive navedke sam niti ne vem, ali držijo ali ne.” pa sem hotel samo malce pomagati. Se opravičujem.

          • Zakaj moraš človeka, ki ima žar in pokaže več inteligence in znanja (od tebe) v štartu za tolči? To po bolnicah delajo fevdalci s specializanti.

        • Meni pa sta tale dva spisa Temperantia zelo dobra. To mi je sicer težko priznati, ker sem še včeraj Jamnikov tekst priporočil. Danes pa se strinjam s kritiko. Zgleda, da če nekoga cenimo (Jamnik je liberalen škof), nismo tako strogi.

          Ti tipi, ki imajo latinska imena so mladi konzervativci. Če se pohecam, bi jim najbolje pristajalo ime Superbia.

          Res pa zvem marsikaj jasnega, strogo kritičnega ali razločevalnega. Nimam občutka, da so načitani iz komunističnih zgodovinskih učbenikov.

          • Meni se pa zdi škof Jamnik tak škof, ki zelo lepo govori. Zelo lepo! Rad ga poslušam in se učim, kako sestaviti govor.

          • Ja. OK. Tega nisem ravno opazil. Je pa res cukrasto in pravljično določene stvari pisal, kar je dobro opazil in analiziral T. Podobno kot svitase=”briljantno na kubik” in malikovanje domoljubja.

          • pavel, pavel, kako moreš takole preko ene noči tako zamenjati tabora. Tebe pa že ne bi bilo zanesljivo pošiljati v kako križarsko vojno, bohvedikje bi končal. Mogoče bi kot mujezin zavijal doli k molitvi s kakega minareta, mogoče bi se kot derviš vrtel okoli svoje osi v nam težko razložljivem obredu. 🙂

            Lepo te prosim, takole greš na celi črti kimati Temperantii. Vsak korak po tej naši deželi ti priča o velikih stvareh, ki jih je krščanstvo prinašalo našemu človeku skozi tisočletje in več, od ustoličevanja karantanskih knezov, prek brižinskih spomenikov, srednjeveških samostanov ( bil kdaj v Stični, Pleterjih, Žičah?), protestanti- Trubar, Dalmatin, škofjeloški pasijon, Janez Svetokriški, Mohorjevke, ki so brati in razmišljati učile generacije pradedov in prababic, cel kup duhovnikov in obenem kulturnih ustavarjalcev Galus, Vodnik, Finžgar, Jalen itditd. ali tehničnih ustvarjalcev Gruber ali političnih in socialnih voditeljev Krek, Korošec, braniki slovenstva in krščanstva pred fašizmom- naši Čedermaci.

            Pavel, pavel, dajmo malo ponosa glede lastne pripadnosti krščanstvu, ne bomo menda takole z belo zastavo prihajali na plano takoj po dveh strelih iz kanona nekega “Temperantiae”. 🙁

            p.s. Marsikaj bolj občečloveškega ni bilo mogoče vpisati v ta moj bolj etno usmerjen zapis- nekaj je o tem povedal svitase, gre za to, da tudi humanizem in renesansa, razsvetljenstvo ali uporniški in nihilistični fenomeni kot ateizem in komunizem niso možni izven prostranega svobodnega obzorja krščanske civilizacije. Seveda tudi človekove pravice, rdeči križ in karitas itditd.

          • Največji arhitekt slovenstva vseh časov Jožef Plečnik je izven obnebja krščanstva povsem nerazložljiv. Pa če je še tako prisoten pri njem duh grške in rimske antike, oziroma italijanske renesanse. Nenazadnje obstaja tudi krščanska antika.

            Krščanska dediščina je v tej deželi kot dihanje ali utrip srca. Ko vse štima, se ju ponavadi niti ne zavedamo. Če je kaj hudo narobe z njima, je tu nevarnost, da krepnemo.

            Brez krščanstva je ta civilizacija v veliki nevarnosti, da krepne. Ker je to njen glavni sukus, ki daje različnim vejam brsteti, cveteti, zeleneti.

          • If: toliko pa bi me že lahko poznal, da sem kritičen do kolektivov, oseb,ideje.jaz res ne bi bil dober in zvest vojak. Za kaj takega, si vzemi Rikija. 😀

            Zasledujem kvaliteto. Tudi spremenim svoj pogled. Mirno priznam, da glede določene vsebine nimam pojma, drugje nimam. Kar pa vem, pa goreče zagovarjam.

          • Sprejmem del pojasnila, pavel. Ampak ti si kristjan, katoliški kristjan, kot je razumeti tvoje zapise vsako nedeljo pri maši. Bister razumnik si in vzgajala te je jezuitska elita znotraj slovenskega katolištva ( nimajo po vseh slovenskih farah verni takega privilegija).

            In po vsem teh letih in desetletjih tvojega ne dvomim da razumsko reflektiranega katolištva pride sem nek tudi bister in razgledan Temperantia in te prepriča z dvema forumskima komentarjema. Saj ni narobe biti odprtega duha, se strinjam.

            Ampak s čim te on prepriča? Z dokazovanjem, pustimo zdaj grško antiko ( mi ni narobe, če se jo visoko ceni, bere, občuduje), da krščanstvo, krščanska vera, etika, kultura ni v ničemer (!) pozitivno prispevala k naši civilizaciji, k njenim dosežkom in k zavesti in ravnanju tistih, ki se imamo za kristjane.

            In ti, po intelektu del elite slovenskega katolištva, to v celoti kupiš in se posuješ s prahom, ker si včeraj pohvalil besede lastnega škofa.

            Ja, kam bomo, pavel, tako prišli, če nam tako zlahka, in to ne komurkoli, od zunaj omajajo krščansko istovetnost in zavedanje o njeni vrednosti? Ne želim te žaliti, ampak mene to dejstvo žalosti in skrbi.

          • Sicer pa končujem tale nagovor tebi in se vsaj za nekaj dlje časa poslavljam s tega foruma, kjer zabutam preveč svojega časa. Očitno v dokaj jalovem mentalnem početju.

            Nekateri bi lahko celo sklepali, da uživam v sadomazohističnem odnosu, kjer jaz kdovezakaj hvalim tvoj razum in bistrost, ti me pa zmerjaš s političnimi oznakami ( socialist), karakternimi ( klečeplazec), nazorsko-psihološkimi ( malikovalec), no zdaj si pa še vsaj dvakrat uspel poudariti, da me imaš za subinteligentnega. Mazohist res nisem, kar je preveč, je preveč.

          • Gospod IF,
            razumem vašo potrebo po umiku, ker je včasih res škoda časa, ki ga prebijemo na internetu.
            Moram pa povedati, da z veseljem prebiram vaše racionalno argumentirane prispevke in se zelo pogosto tudi strinjam z njimi, čeprav tega ne zapišem.
            Vaša širokospektralna razgledanost, ki ji mnogi komentatorji, po pravici povedano, ne segamo niti do kolen in vaši pogledi na dogodke v Sloveniji in v svetu mi bodo, dokler se ne vrnete, manjkali. Toliko, da boste vedeli, da vaše mentalno početje ni popolnoma jalovo 🙂

          • Uh, kako pretiravate s komplimenti, ki jih ne zaslužim, gospa Vanja. ( Približno tako kot jaz s časom prebitim tu) Vseeno priznam, da godi. Brez pohval v življenju ni dobro in tu se moram sam še krepko ispopolnit, da bom bolj znosen, predvsem za svoje drage. Hvala in tudi vas je lepo brati, med drugim v zavesti, da smo sorodnega mišljenja. In obeh spolov. 🙂 Vse dobro, Vanja.

          • Uh, tu pa res pretiravate s komplimenti, ki jih ne zaslužim, gospa Vanja. ( Približno tako kot jaz s časom prebitim na forumu) Vseeno priznam, da godi. Brez pohval v življenju ni dobro in tu se moram sam še krepko ispopolnit, da bom bolj znosen, predvsem za svoje drage. Hvala in tudi vas je lepo brati, med drugim v zavesti, da smo sorodnega mišljenja. In obeh spolov. 🙂 Vse dobro, Vanja.

    • Temperantia, glede beguncev nimaš pojma o realni situaciji. V mnogih državah za vsaj polovico tistih beguncev, ki ne dobijo zatočišča in skrbi pri državnih ustanovah skrbijo prav krščansko obarvana dobrodelna združenja in krščanski prostovoljci. Karitas in druge krščanske dobrodelne ustanove (npr. pri redovih), katoliški skavti, župnije. Tudi papež je v svojo hišo v Vatikanu sprejel begunsko družino. Koliko politikov v evropskih državah je to naredilo? Koliko občudovalcev grške antike?

      V Italiji, ki se z begunskim valom sooča že desetletje in več je nedvomno tako kot trdim jaz in ne kot ti. Tudi v Sloveniji sta Karitas in katoliški skavti v pripravljenosti za pomoč beguncem. Svoje besede v prid beguncem je povedal nadškof Zore in jih zato z desne dobival po glavi, zlasti v anonimnih komentarjih.

      In če katoličani beguncem pomagajo v 50% deležu, je treba poudariti, da je danes v sekularizirani Evropi v povprečju okoli 10% aktivnih katolikov. To pomeni, da ti zaradi svoje pripadnosti krščanski veri in Cerkvi pomagajo beguncem okoli 5 krat bolj kot ostala populacija.

      S tem se tvoje besede na temo (ne)povezave med krščansko vero in človekoljubjem, sočutjem, solidariziranjem z ubogim in trpečim ipd. pokažejo ali kot ignorantsko nepoznavanje ali pa kot zlonamerno natolcevanje in zaničevanje.

      Kdor ne pozna ali ne prizna fenomena matere Terezije iz Kalkute( ali slovenskega misionarja Pedra Opeke) kot enkratnega in možnega samo v obnebju globoke krščanske in samo krščanske duhovnosti, tistega je težko šteti za fair-play polemika oz. mu je težko pripisovati takšno poznavalstvo in inteligenco, kot mu jo pripisuje recimo pavel. Če to ni očitno, potem ne vem, kaj je.

  3. Kolk sekiranja za Evropo, medtem ko je Slovenija na robu jame. A ni to fajn pisat tako, kot da se nas ne tiče…

    • Bravo to je edini pravi odgovor na članek. Slovenci smo vedno takšni sekiramo se za sosede pa ne vem koga doma pa kaos. Točno to sem že večkrat napisa. Toliko je stvari, ki bi se jih Časnik lahko lotil in so res naši bistveni problemi. Omenjeni članek me spominja na propagando v bivšem sistemu, ko so nam razlagali, da bo recimo Amerika propadla kapitalizem pa tudi. Komunizem pa bo živel večno. No saj v Sloveniji še vedno res živi

    • Še kako se nas tiče. Mogoče ni očitno ampak ekonomsko in kulturno gledano je cela Evropa na robu jame. Mi bi v njej že bili, če nas zahodna Evropa ne bi vlekla ven. Resnici na ljubo mi in večina južno evropskih držav Evropo še najbolj vlečemo v jamo.

      • Se strinjam.
        Zadnje čase sem prebral kar nekaj člankov, ki prepričljivo dokazujejo, da bo zmagovalec krize in tega stoletja – ZDA.
        Zakaj?
        1) Demografija 2) Lega 3) Vojska 4) Tehnologija 5) Logistika 6) Samooskrba
        Pod 1 pade visoka stopnja rodnosti + migracija (latino + zelo selsktivizirana iz ostalih koncev sveta). Sem lahko štejemo tudi največji posamezni notranji potrošniški trg. Pod 2 pade odlična lega med dvema oceanoma na Z in V ter urejeni odnosi s S (Kanada) in J ( Mehika). Pod 3 pade največji vojaški proračun za vojsko in predvsem največja mornarica, ki obvladuje vsa morja. Pod 4 padejo vse top univerze + silicijeva dolina. Pod 5 pade interstate sistem, železnice ter sistem kanalov, ki omogoča plovnost v notranjost celine (in se ga bo še razširilo) Pod 6 spada energetska (skrilavci, plin, klasična nafta iz Meh. Zaliva in Aljaske) in prehrambena samooskrba.

        Kakšno je stanje Evrope? 1) Porazno z izjemo Francije (pa tudi tam je naravni prirast na račun priseljencev iz Afrike) delno s priseljevanjem to dobro rešuje multikulturna GB. Najslabše so tu De, IT, ŠP. Staranje daje ogromen pritisk na evropsko prebivalstvo, penzijski sistem je preveč radodaren. 2) Izpostavljeni proti agresivni Rusiji, na J in JV imamo razbesnele muslimane in krizna žarišča. 3) Z izjemo VB, ki ima balistični sistem Trident (manjšega ima tudi FR) smo vojaško šibki: najmočnejša evropska vojska je ….. turška. Turki so vojaško močnejši od Britancev, ki so vojaško sicer najmočnejši v Zah. Evropi. Evr. vojaške sile so mogoče močne za kakšno manjšo ekspedicijsko misijo, imajo obre ‘special operations’ globalno pa nimajo moči. V primeru da se Američani z NATOm naveličajo, je Evropa pečena. 4) Še vedno ZELO močni, a sociala terja davek + najbolj pametni se izseljujejo v ZDA 5) Varira od države do države. Predvsem je problem energetska logistika. 6) Prehrambeno 100%, energetsko zelo šibka

        • Sedaj še implikacija za Slovenijo:
          1) Demografija: Katastrofalno. Rodnost se je sicer zvišala iz poraznih 17.000 tam okrog leta 1999, nad 20.000, trenutno je naravni prirast pozitiven, ampak še vedno je to premalo – verjetno bi morali imeti najmanj 25.000 letno. Vprašanje, koliko te rodnosti je tudi iz t.i. manjšinjskih kvot – to je javna tajna. Staranje je še vedno velik problem: upokojemo se prezgodaj + čeprav so nizke so penzije verjetno na meji najvišjih možnih. Veliko mladih želi optirati iz penzijskega sistema.

          2) Lega: je ne izkoriščamo. Mi smo logistični most med Bavarsko, S. Italijo in Vzhodom (Poljska, Češka, Slovaška, Ukrajina). Preveč silimo v smer Balkana, kjer pa so karte razdeljene: regionalni center je Beograd, Hrvaška ima močno prozahodno pozicijo in tudi sama dela na osi Zahod – Vzhod (preko Reke). Os ‘bratstva i jedinstva’ je nerealna. Tu smo veliki poraženci.

          3) Vojska: Vojska je podhranjena. Razmisliti bi bilo potrebno o uvedbi obveznega vojaškega roka. Že zato, da iz moških zopet naredimo može in prenehamo s feminizacijo vseh podsistemov (šolstvo, zdravstvo).

          4)Tehnologija: z izjemo nekaj ‘self-made’ podjetij ter na splošno požrtvovalnega sektorja, ki z izvozom mukoma služi denar smo šibki. Izdelki imajo nizko dodano vrednost, “zaklenjeni” smo v dobavnih verigah z nizkimi maržami in velikimi pritiski, velikih proizvodnih firm nimamo.

          5) Logistika: Avtocestni križ imamo zgrajen. Je sicer preplačan ampak nekako je povezal državo. Železnice so katastrofa, regionalne ceste tudi. Tu zadeva zelo škriplje.

          6) Prehransko smo izjemno šibki in skorajda neoskrbni – razen na jabolkih 🙂 Energetsko smo samozadostvni a preveč odvisni od nuklearke.

          Torej v splošnem kar temačna slika.

          • Hm teh odgovorov glede dogajanj v slovenski Cerkvi od osamosvojitve do danes nimam. Sam imam bolj v mislih vernike kot Cerkev. Jaz sem bil ob osamosvojitvi še mladoletnik. Spomnim se, da sem včasih več hodil v cerkev potem pa sčasoma vse manj. Je pa po osamosvojitvi bilo vseeno konec nekega strahu pred izbiro. K maši so začeli hodit tud ljudje, ki si v Jugoslaviji niso upali prestopit njenega praga zaradi vedelo se je česa – ‘kariere’. Kar je odvračalo/odvrača mene od hodenja k maši? Pomanjkanje občutka skupnosti? Kolkor se spomnim po koncu verouka takrat ni bilo kakšne druge bolj povprečne možnosti, kot so na primer Skavti, poleg zelo resne odločitve za Semenišče. Strah pred izbiro religije je dandanes morda zanemarljiv, so pa dosti bolj oprijemljivi podtoni, ki se jih lahko zlahka opazi pri nekaterih politikih. Enaka vrsta rasizma in evfimizmov kot do nekaterih manjšin.

        • Ja z ekonomskega vidika. S kulturnega vidika smo pa ziher ena najbolj sekularnih držav znotraj EU. In naša ekonomska situacija je predvsem posledica našega načina življenja se pravi posledica naše kulture. Kult znotraj kulture povprečnega Evropejca se je, po drugi svetovni vojni, iz Krščanstva preobrazil v Ateizem. Jezusa smo zamenjali z plišastim medvedkom. Kar imamo so v veliki meri posledice našega Ateističnega načina življenja.

          Sicer pa samo povzemam po Samuelu Greggu, kdor ga zanima si lahko pogleda tole enourno predavanje, ki sem ga pred kratkim našu na Youtubeu: https://www.youtube.com/watch?v=h1HZud5lHGc . Čeprav je staro že tri leta predavatelj govori tako kot bi mi jemal besede z jezika. Ne pove ene stvari s katero bi se ne mogu strinjat.

          • Če naslov modificiramo na Slovenijo; ‘Slovenija išče ali izgublja svojo dušo’, se tu postavlja vprašanje kako to, da je slovenija po letu 1990 postala ena izmed najbolj sekulariziranih držav Evrope? Kje je kler zatajil?
            Kler katerega del je tudi Anton Jamnik. Seveda moram poudariti, da je mnsg. Jamnik velik intelektualec, velik mislec in res izstopa med slovensko duhovščino. Toda, ali je to dovolj?
            Zakaj ta sekularizacija po letu 1990?
            Cerkev je požrtvovalno ohranila vero v obdobju 1945-1989 toda nato, je očitno potegnila napačne poteze.
            Zakaj se je takrat v želji po ‘Volkskirche’ in prestižu zlizala z SCTjem in Zidarjem, ki sta obnavljala Cerkve? (tudi MB štorija je povezana s to naivnostjo na žalost)
            Zakaj so popolnoma zanemarili verouk in šele sedaj škof Šuštar recimo govori o tem, da bo potrebno verouk spremeniti?
            Zakaj so dopuščali šibko pripravo duhovnikov na TEOF in zakaj niso naredili študija v bogoslovju res teološko močnega?
            Zakaj so popuščali populizmu in se šli ljudsko, ubogo, hlapčevsko Cerkev? V zadnjem Ognjišču je bralka napisala: JE KAR PREMOŽNA VERNICA, KI DAJE RELATIVNO VELIKO, ZA CERKEV, ZA OFER, PLAČUJE OGNJIŠČE TISTIM KI SE TEGA NE MOREJO PRIVOŠČITI, TODA KO JE ENKRAT PO MAŠI RAZLAGALA, DA SO JU Z MOŽEM V TUJINI OKRADLI JE ŽUPNIK REKEL: ‘SAJ NI VAŽNO, SAJ SO VZELI TISTIM KI IMAJO!’
            Kdo župnike uči, da tako govorijo?!?!?
            Pavel bi lahko povedal kaj na to temo….. 🙂

  4. Krščanstvo je vera razuma in svobode, zato so
    se demokracija in človekove pravice lahko pojavile in razvile razvile v krščanskih državah.

    To sem prepisal iz sklepnih misli knjige Nova levica in krščanstvo, Družina 2015, avtorja: Francisco Jose Contreras in Diego Poole.

  5. Slediti je treba plemenitim ciljem krščanstva, ne pa tistim, ki so si krščanstvo po svoje razlagali in ga kršili ter mu s tem škodovali.

    Zaradi nekaj suhih dreves, ne bomo posekali celotnega gozda, ampak le suha drevesa, da bo gozd še bolj zelenel in dajal ljudem življenjski kisik.

  6. A ja, še to pred dokončnim odhodom, ker nisem jasno povedal: zapisane besede Antona Jamnika so modre in vredne slovenskega katoliškega škofa.

  7. Skrb za pristno evropsko dušo in ohranjanje in negovanje evropskih korenin, je upravičena in nujna.

Comments are closed.