Evropa ima rada Pahorja in Janšo, Türka in Jankovića pa precej manj

Avtor: Peter Frankl. Vir: Finance. Gotovo poznate človeka, ki vam pove, da je sit vsega, medijev sploh več ne spremlja, noče slišati slabih novic, ki ga demotivirajo. In zato raje sanja o optimizmu. Ta je sicer na mestu, a podlaga zanj je lahko samo realizem. Zatiskanje oči pred recimo demonstracijami in drugimi slabimi novicami ne more biti jamstvo za uspeh. Upravičeno optimističen si lahko le, če veš, kaj je v danih razmerah treba narediti. Dolgoročno uspešen bo tisti slovenski politik, ki ve, da je treba varčevati vse dotlej, dokler ne prodamo bank, še nekaj večjih slovenskih podjetij, da je treba podjetjem omogočiti, da slabega delavca odpustijo brez težav, inšpektorje narediti manj neznosne in da je treba podaljšati delovno dobo.

In to je to, potem bo šlo naprej, denar se bo našel. Evrope in sveta mi pač ne bomo spremenili, znebiti pa se moramo lastnih čudes, ki so kot smetana na torti že tako nakopičenih evropskih in globalnih težav. Uspešen bo tisti gospodarstvenik, ki bo optimizem črpal iz realizma, ne bo pretirano črnogled (mediji so malo preveč, res je, da ni prav vse temačno) in se bo pač znašel, kakor bo vedel in znal. Navezoval bo čim več stikov in se bojeval za kupca.

Demonstracije so res depresivne. In nevarne. Večina protestnikov izraža svoje nezadovoljstvo in bes iz srca – kdo ju ne bi zaradi mariborskega župana Kanglerja – ter kruto in nesprejemljivo je, da policija preseže svoja pooblastila. A realistično je treba domnevati naslednje: v precejšnjem delu so demonstracije politično organizirane ne samo zato, da se upravičeno vrže s prestola Franca Kanglerja, temveč tudi zato, da se pred nedeljskimi predsedniškimi volitvami tehtnica nagne v prid Danilu Türku in da se zamaje vlada Janeza Janše ter na čelo nove vlade postavi Zorana Jankovića. Kdor meni, da gre samo za upravičeni srd razžaljenega ljudstva, je »naivčina non plus ultra«. Srd je instrumentaliziran.

No, želje Zorana Jankovića, da bi postal predsednik vlade, kot je pred nedavnim spet razglasil, to pot v hrvaškem Jutarnjem listu, so prav tako zatiskanje oči pred realnostjo. Lahko pride na demonstracije, lahko jih njegovi somišljeniki pomagajo organizirati, a iz tega zanje ne bo kaj prida. Kajti »Zoki« predsednik vlade ne bo. Ne zato, ker tako kot večina pravljičarjev ne ve in ne more vedeti, kje bi vzel evre za obljubljene naložbe, ki bi spodbudile gospodarstvo. Premier ne bo zato, ker:

1. verjetno nima več toliko podpore med ljudmi, ki so ga končno »prečitali«;

2. ker bodo diplomati naredili vse, da Janković ne bo sedel na prestol. Kajti Evropa Jankovića noče.

Ne me zdaj vprašati, zakaj Evropa Janšo tolerira, Jankovića pa ne. Tega ne vem natančno, vem pa, da ima Evropa rada Pahorja in Janšo, Türka in Jankovića pa precej manj oziroma sploh ne. Evropa je res morala dolgo časa prenašati Silvia Berlusconija, Italija je pač velika država. Jankovića pa jim ni treba, večina predsednikov evropskih vlad pač noče biti z njim v družbi. Lahko je komu to všeč, komu pa ne, ampak tako to je. No ja, lahko se zgodi čudež in se Janković kljub vsemu temu zavihti na prestol. In tedaj nas bo Evropa še bolj ignorirala. Če pade Janševa vlada, je najbolj verjetni scenarij kakšna »tehnična vlada«.

Glavna vprašanja torej so: ali želimo biti del EU in evrskega območja. Če da, potem moramo vedeti, da denar tiskajo samo v Frankfurtu in da smo omejeno suvereni. Tega nihče ne bo priznal, ampak tako to je. Če pa hočemo denar tiskati sami, potem moramo izstopiti iz evrskega območja in EU. No, z morebitnim njegovim razpadom se to lahko uresniči samo po sebi, vendar niti to nas ne bo rešilo, a tedaj bi Jankoviću na njegovi poti stala kaka ovira manj. Če se vse to uresniči, potem bom vesel, če me koklja brcne, in to čim dlje stran.

Realistično je domnevati, da bomo ostali v EU in evru. In iz tega realizma se lahko črpa optimizem.

Vir: Finance