Eviva populismo?

19
619
Matteo Salvini, voditelj (Severne) Lige Foto: REUTERS Stefano Rellandini REUTERS Tony Gentile
Matteo Salvini, voditelj (Severne) Lige Foto: REUTERS Stefano Rellandini REUTERS Tony Gentile

Italijanske volitve so se končale s še enim odličnim rezultatom za populiste in katastrofo socialistov. Teza, ki jo zagovarjam v tem prispevku, je, da je to zato, ker so populisti boljši populisti od socialistov. Desna sredina je manj prizadeta, ker ljudstvu všečne bližnjice ne išče tako intenzivno. In jih po mojem mnenju tudi ne bi smela začeti iskati.

Populizem spet straši liberalne demokracije. Politike ne skrbijo revščina, brezposelnost, stagnacija produktivnosti, podnebne spremembe, migracije, Rusija in Kitajska, vsi vijejo roke okrog »naraščajočega populizma«. Še posebej stranke, ki jim populisti prevzemajo volivce, kličejo na »boj proti populizmu«. Proti čemu se borijo, pa pravzaprav ni jasno, so jih pa dogodki v Italiji spet zdramili.

Različne značilnosti populizma

Obstajajo tri značilnosti, ki jih pripisujejo populizmu. Prvič, populizem da ustvarja dva antagonistična tabora, običajno »navadne« ljudi proti elitam. In da populisti so edini, ki zastopajo navadne ljudi proti elitam. Da omenjam elite, je dober način, da spoznate populista tudi pri nas. Sicer pa diferenciacija na »naše« in »vaše« ni posebnost populistov. Levica nas deli na bogate in revne, izkoriščevalce in izkoriščane. Desnica nas deli na tiste, ki delajo, in na tiste, ki jih je treba podpirati. Skrajna desnica nas deli na domačine in priseljence.

Drugič, populizem obravnava težave čustveno in trdi, da obstajajo preproste rešitve. Te rešitve lahko kratkoročno celo delujejo, dolgoročno pa ne. Populizmi nagovarjajo čustva in nagone, kar sem obdelal v kolumni »Šest obrazov populizma«.

Tretjič, če so na oblasti, populisti učinkovitosti dajejo prednosti pred demokratično proceduro. Odklanjajo pluralizem v smislu dopuščanja tekmovanja idej ali v smislu delitve oblasti. Delitev oblasti zavračajo tako v sočasnem smislu – odklanjajo, da bi inštitucije druga drugo nadzirale s sistemom kontrol in ravnovesij. In delajo, kar se da, da delitve oblasti ne bi bilo v časovnem smislu – da bi se različne opcije izmenjevale na oblasti. So antidemokratični v smislu, da bi preprečili svobodne in poštene volitve ter zatirajo svobodne in pluralistične medije.

Po vseh treh značilnostih je težko potegniti ostro črto med populisti in nepopulisti. Politika se nanaša na opredelitev razlik, kratkoročnost razmišljanja je znana slabost politike na splošno, skušnjavo, da bi oblast uporabili za ohranitev oblasti, imajo vsi. V kontekstu boja proti lažnim novicam tudi anti-populisti napadajo pluralistični medijski prostor.

Ostra identifikacija populizma je torej težka in, kot je zapisal Krastev, na koncu »samodeklarirani anti-populisti določajo, kdo je populist in kdo ni«. V upanju, da jim bo prineslo kakšno politično točko. V tem pa se motijo.

Različni pomeni populizma

Kljub svoji nejasni definiciji se izraz zelo uporablja, ker menda učinkovito zasramuje politične nasprotnike.

Če besedo populizem v političnem diskurzu uporabi levičar, v bistvu misli, da gre za blažjo obliko fašizma. Desnica pa da je blažja oblika populizma. Namen je jasen. Predstaviti, da vse kar je levo od levice bolj ali manj diši po fašizmu.

Za desnico so populisti ljudje, ki predlagajo grobe, nerealne in nedemokratične rešitve za probleme, ki jih desnica sicer tudi pripoznava, lotevala bi se jih pa precej drugače.

Za sredinske in nepolitične tehnokrate so populisti predmet zavisti, saj so sposobni navdušiti volivce, česar pa oni ne znajo.

Tradicionalne stranke imajo drugačne težave

Da tradicionalne stranke izgubljajo proti populistom ima svoje povode in vzroke. V komentarjih pretežno beremo o povodih: (1) gospodarska kriza in stagnacija standarda delavskega in srednjega razreda, (2) migracije in druga varnostna vprašanja in, (3) zaradi splošne varnosti in blaginje nobenih kazni za protestno in morda neracionalno glasovanje.

Resnični vzroki za nazadovanje starih strank so drugje. Prvič, teren za nastop populizma je pripravilo splošno vzdušje pri ljudeh, namreč, da je za njihovo usodo kriv nekdo drug – kulaki, kapitalisti, cerkev, migranti, tujci … Knjiga Jordana Petersona »12 pravil za življenje« ima tak uspeh ravno zato, ker z vso silo napade to politiko zamerljivosti, ki jo je leva, v manjši meri pa tudi desna ideologija vcepila ljudem.

Bolj otipljiva verzija istega je, da so ljudje navajeni na državo varuško, da so jim obljubljali vse mogoče pravice in zastonj kosila. Šuntanje 99 % proti 1 % niso imenovali populizem, ampak boj za socialno pravičnost. Obljube, da se obdavčijo bogate elite in zbrani denar razdeli med množice, tudi niso bile imenovane populizem. No, zdaj se je pojavil nekdo, ki šunta boljše. V obljubah »pravičnosti« populisti lahko posekajo socialne demokrate in ni čudno, da so slednji najbolj prizadeti zaradi vzpona populizma. Če bi ljudi o populizmu učili ob prerazdeljevanih socialističnih politikah, bi nam bilo marsikaj prihranjenega.

Drugič, kulturna kriza, globalizacija, uvajanje multikulturnosti in počasno izginevanje tradicij odpira populistom možnosti, da zagovarjajo tisto, kar so nekoč zagovarjali konzervativci – to je, preden so nekateri postali internacionalisti, globalisti in eurofederalisti.

Tretjič, komunikacijska revolucija, internet in družabni mediji so odpravili tradicionalne varuhe informacijskega prostora. Velika koalicija “odgovornih” novinarjev in “resnih” politikov je skrbela, da populistične ideje niso dobile preveč zaleta. Da je nekdo povedal, da rešitve niso tako enostavne, da obstajajo človekove pravice, ki se jih ne sme kršiti, da je preprečil, da bi komedijanti v medijih razlagali politiko. Teh varuhov – urednikov – ni več.

Četrtič, vodenje političnih strank je postalo čedalje bolj tehnokratsko. Obstaja razlika med razumnostjo elit in instinkti navadnih ljudi. Že Hayek je opozoril na “nestrpen in oster racionalizem”, ki da uperja liberalni svetovni red proti instinktom kot sta religija in patriotizem. Politika starih strank je postala vse bolj apolitična in tehnokratska. Dejanskih razlik med levo in desno je bilo vse manj. Optimalne rešitve je določala stroka, ne politika. Alternativa levici ni desnica, desnice ne levica, ampak obojim nekdo tretji.

Petič, tehnokratski je postal tudi notranji ustroj starih strank: po njihovih hierarhijah niso napredovali ljudje, ki bi navduševali množice, ampak zmagovalci komolčenja v pisarniških bitkah, mojstri mreženja, posestniki dobrih svetovalcev za odnose z javnostjo ipd. Skratka, karizmatične voditelje so tudi znotraj strank začele izpodrivati morda strokovne, ampak blede osebe.

Kako obravnavati populizem

Treba si je priznati, da so populisti zelo uspešni pri odkrivanju, kaj ljudje vidijo kot problem. Najdejo pač boljši stik z ljudmi. Namesto, da stare stranke pogledajo stran, da nekatere probleme razglasijo za politično nekorektne, da druge politike obkladajo s populisti, bi morale, nasprotno, jasno pripoznati, da problemi so. Ampak iskati rešitve, ki so v polju demokratičnega in spoštljivega do človekovih pravic. Čustva so dobrodošla pri pripoznavanju problema, pri sočustvovanju z ljudmi, niso pa dober kažipot za usmerjanje politik. Na ta način lahko desni center razreši protislovje med čustvenim in racionalnim.

Desna sredina mora tudi preprečiti, da se ji obesi, da je samo blažja oblika populistov, ker se ukvarjajo z istimi problemi. To je past, ki so jo nastavili, da bi konzervativci in resnični liberalci opustili svojo politiko in ne bili “kot populisti”. Zavedati se je treba, da ni politično napačnih problemov, obstajajo samo nedemokratične rešitve. Ni identifikacija problemov tisto, kar eno politično silo naredi za populistično, ampak jo to naredijo predlogi rešitev. Rešitve desne sredine morajo biti demokratične, temeljiti na pravni državi in človekovih pravicah.

Tudi ni nič narobe populizem prepoznati v nekaterih levih politikah. Tista levica, ki še kar postavlja revne proti bogatim in neenakost enači z nepravičnostjo, je v svojem bistvu populistična.

Boj proti populizmu?

Boj proti populizmu kot politična parola nima posebnega smisla. Ljudi ne zanima populizem, skrbi jih za delovna mesta, za zdravstveno varstvo, za življenjski standard. Načelo, da “ni svobode za sovražnike svobode”, je napačno. Prepričanje, da bi nadzor družbenih omrežij oslabil populiste, je naivno. V evropskem merilu bi se bilo pametno držati načela subsidiarnosti. Jan-Werner Müller zmotno predlaga, da je “nujno razmišljati o tem, kako nadnacionalne institucije, kot je Evropska unija, vpreči v obrambo liberalne demokracije pred populisti”. To bi samo okrepilo “patriotska” gibanja v državah članicah proti Bruslju. Skratka, “boj proti populizmu” je prazen klic k orožjem proti politični konkurenci. Namesto tega bi morale tradicionalne stranke obravnavati vprašanja, ki jih ljudi zanimajo. S strastnim poslušanjem in sočustvovanjem ter z racionalnim iskanjem rešitev.

V Sloveniji je populizem kar lepo porazdeljen med levo in desno ter med nove in stare stranke. Seveda dosti več slišimo levega in dosti pogosteje slišimo, da je samo na desni. Ni tako. Zastonj kosil ni. Slabe politike – ne samo populiste – boste spoznali po obljubah, ki bodo predobre, da bi bile res. In katerih izpolnjevanje, obljubljajo, bo plačal nekdo drug.

19 KOMENTARJI

  1. Najverjetneje je za populiste zanimivo to, kar je popularno.

    Popularno med ljudmi je pa tisto, kar jim je blizu, kar jih prizadeva, kar jih zanima, kar jih pritegne, ker menijo, da jim bo življenje izboljšalo.

  2. V bistvu populizem ni nič slabega, če gradi na realnih in etično in gospodarsko sprejemljivih ciljih, ki bi naj izboljšali življenje volivcev in skupnosti kot celote.

    • Če gradi na realnih ?
      Potem to ni več populizem, pač pa politika. Kot sama razumem, je populizem izrojena politika.
      Ko politiki niso več v stiku s samim sabo, ali z resnico! Ko jim to “pride prav”, saj s tem pridobivajo na volitvah.
      Pridobivajo bolj tam, kjer tudi volilci niso v stiku ! Bolj ko volilce odnaša od sebe, bolj bodo uspešni …

  3. Izide italijanskih volitev z ocitno prevlado Gibanja petih zvezd in Severne lige vidim kot cisto katastrofo. Vnasajo veliko negotovost v prihodnost evropske politicne in gospodarske povezave. Prihodnost EU in eura. Potencialno celo v ohranitev sistema parlamentarne demokracije in celo obdobja miru na nasi celini.

  4. Tako volijo taksni, ki so pri nas izvolili Jankovica. In nam obetajo Sarca. Tudi izvolitev Trumpa je v dobrsni meri v tej kategoriji. Bas jih briga za demokracijo. Niso dalec od tega, da bi jim bil vzor Putin in kitajski komunisti. Zalostno.

    • “Tudi izvolitev Trumpa je v dobrsni meri v tej kategoriji”?? S te citatom se primerljivo z Jankovičem,Cerarjem, Šarcem nikakor ne moremo strinjati, vsaj imaginarno ne, ker je sintagma ZDA DEMOKRACIJE na 200 let tradicionalne podlage povsem drugo vprašanje. Valjda je USA ljudstvo, čeprav narodnostno nekolikaj razdvojeno, od tega nekaj odneslo, napram našemu tranzicijskemu preobratu na 70 let podlage socializma pod vodstvom KPJ !?

    • Mislim, da ta primerjava ni na mestu. Pri nas volijo ljudi brez programa, ki imajo podporo globoke države, ki obvladuje najbolj vplivne medije idr. Skratka, volijo tisto, kar jim določi establišment.

      Tam so jih volili tisti, ki se čutijo ogrožene zaradi nespametne politike establišmenta. Volili so antiestablišment.

      Tam se torej dogaja točno obratno od tega kot pri nas.

  5. Italijani in Nemci so imeli po koncu prve vojne dovolj veliko civilizacijsko in tudi demokratično tradicijo. In so vendar na oblast spustili Mussolinija oz. celo Hitlerja. Ne samo spustili, povsem obnorela in zaslepila sta jih. Parlamentarna demokracija je bolj krhka reč kot si mnogi mislijo. Vsa velika tradicija in kultura nista zagotovilo, da ne bi ljudje zdrsnili v podporo avtoritatarnim rešitvam, ki skoraj praviloma vodijo v totalitarizme in posledično sistematicne državne zlocine in popolno mizerijo.

    Krizne razmere, dolgotrajna recesija, kot je italijanska, je ocitno topla greda za to, da se ljudstvo kolektivno zavaja in zavede z lažnimi enostavnimi obljubami. Italija poznih 50 i 60 let je bila cudovita, ustvarjalna, hitro cvetoča država. Danes je ostarela stagnirajoča mlakuža. Ki išče rešitve, kjer jih ni.

    Žal mi je za njih. Tudi za nekatere vsaj solidne katoliške politike leve in desne sredine. Ki so skoraj vsi z zadnjimi volitvami povsem potonili.

    • Kdo danes v Evropi uvaja elemente totalitarizma?

      Kdo danes vsiljuje diktaturo politične korektnosti, kdo uvaja cenzuro, kdo drugače misleče označuje s populisti, fašisti ipd. oz. kot manj vredne, kdo države in ljudstva, ki mislijo s svojo glavo, obravnava kot manj vredne, kdo nagrajuje kimavce in ob tem spregleda njihove nečednosti, kdo vsiljuje protiljudski socialni inženiring itd.

      Odgovor je vsem jasen: stranke establišmenta, ki zaradi svoje zavožene politike izgubljajo podporo. Odpor volivcev samo dokazuje, da je volilno telo še zdravo, da ga politika sprevračanja vrednot še ni pohabila.

      Pri nas je žal precejšen del volilnega telesa že pohabljen.

      • Iskanje vsecnosti ljudem pelje v slabo politiko. Voditelji naj bi vodili. Na podlagi pronicljivih intelektualnih uvidov in iskrene odgovornosti za dolgorocno blaginjo in mir ljudstva.

  6. Ž. Turk .. “Alternativa levici ni desnica, desnici ne levica, ampak obojim nekdo tretji”
    ——–
    Točno !!
    Kdo je tretji ?

    • Tretji so tisti, ki govorijo resnico. Ali se vsaj trudijo in zavestno težijo k njej. Zato so avtentični. Spoznamo jih po mirnosti, prepričljivosti. Dogaja se, da ravno taki zapuščajo politiko. Ker je ta postala nekaj drugega. Ker ne služi več temu, za kar je poklicana.

  7. MARKET-IN vs PRODUCT-OUT na političnem trgu.

    Problem, ki ga opisuje avtor v članku je, da je (etablirane) politične stranke ne slišijo svojih volivcev (se ne obnašajo tržno – ne rešujejo njihovih problemov), ampak jim vsiljujejo rešitve iz glav svojih voditeljev.

    Za začetek bi bilo dobro, da spoznajo glavno bolečino svojih ciljnih volilnih skupin in jim ponudijo rešitve po komunikacijskih kanalih, ki jih dosegajo iz strokovnega nabora rešitev posameznih političnih opcij (npr. več države z več porazdeljevanja vs. manj države z več ekonomske svobode).

    https://www.amazon.com/Value-Proposition-Design-Customers-Strategyzer/dp/1118968050/ref=sr_1_sc_1?ie=UTF8&qid=1520412995&sr=8-1-spell&keywords=valuse+prosition+design

    Uspeh g.Kurza v sosednji Avstriji je ravno v drugačnem pristopu, v slišanju volivcev in profesionalnem trženju.

    http://politische-akademie.at/userfiles/files/downloads/Digitial_Campaign_SvenWagner.pdf

    Žal kadrovska sestava naših političnih strank pretežno iz družboslovcev ne daje tega upanja.

  8. Iskanje vsecnosti ljudem pelje v slabo politiko. Voditelji naj bi vodili. Na podlagi pronicljivih intelektualnih uvidov in iskrene odgovornosti za dolgorocno blaginjo in mir ljudstva.

  9. Članek je informativen in podaja glavne značilnosti populizma. Dodati pa je treba, da tu ne gre le za čustva, personifikacijo politike, antielitizem oz.način nagovarjanja volilcev, temveč je pomembno, da populistični voditelji težijo k državnemu kapitalizmu (tipičen primer: Orban na Madžarskem). Populizem je v bistvu odgovor na anomalije, ki spremljajo globalizacijo, svobodno trgovino in nadnacionalne povezave (tudi EU).
    Pred kakim tednom je imela v Ljubljani predavanje francoska filozofinja Chantal Mouffe, v njem je utemeljevala potrebo po levem populizmu. Tu nadaljuje delo Ernesta Laclau-a, ki je znan po tem, da je v svetovno orbito lansiral S. Žižka, potem pa se z njim sprl. Mimogrede, pri nas je prvi in edini, ki se je poistovetil s populizmom (tudi desnim), filozof in sociolog Tomaž Mastnak, ki se je sicer prišteval med radikalne levičarje.

  10. Populizem se začne s hujskanjem,namesto reševanjem problemov. To je ločnica. Na levici ga je veliko več in njihove obtožbe drugih za populizem so večinoma krivične in namenjene prikrivanju lastne sovražnosti.
    Seveda, desnica ni imuna. Kako so se populisti lepo ujeli skupaj kaže naša ograja ob meji. In ob njej bodo skupaj padli.
    Avtohotonost ne more biti človeški kriterij. To je za ločevanje rastlin ali živali. Pravičnost je ločnica. Edina!

  11. Dejanskih razlik med levo in desno je bilo vse manj na zahodu. Ne pri nas. Vmešavanje države v gospodarstvo je pri nas zelo veliko, se pravi naše gospodarstvo je zelo socialistično: Delež državnega lastništva v slovenskih podjetjih je 50% GDP-ja medtem, ko je celo v socialističnem Švedskem samo 12% GDP-ja. Po tej plati smo bolj primerljivi z Ruskim gospodarstvom.

  12. “Tista levica, ki še kar postavlja revne proti bogatim in neenakost enači z nepravičnostjo, je v svojem bistvu populistična.”
    Ne samo levica ampak vsakdo ima pravico primerjati revne z bogatimi. Socialna opredeljenost je pomemben del politik. Še Rusi razumejo to. Podjetnik, gospodarstvenik, kdorkoli že, ki se bori za socialno brezčutno državo oziroma socialno anarhijo je zame enako zaslepljen kot levi populisti.

  13. Se pa strinjam glede nadzora nad socialnimi omrežji. Bog nas obvaruj velikih bratov kot je ruski, (morda celo) ameriški ali velikega kitajskega kibernetskega obzidja. Čeprav to še ne pomeni, da socialna omrežja niso zrela za nekaj malega regulacije. V povezavi s tem sem nedavno slišal za zanimivo teorijo zarote, ki govori o tem kako je Donald Trump zmagal predvsem zaradi njegove prekanjene reklamne kampanje na Facebooku, ki jo je vodilo podjetje Cambridge Analytica. Isto podjetje je pomagalo tudi Nigelu Farageu zmagati Brexit kampanjo. Zarotniški del je vprašanje kako pomembno je sta kampanji zares pripomogli k zmagi. Podjetje izvaja kampanje po naročilu zato si ni težko predstavljat nekoga z malo globljimi žepi, ki je pripravljen žrtvovati miljonček ali dva evrov pomoči svoji najljubši politični stranki. Kot smo včeraj slišali v oddaji Bančna Luknja so nekateri, ‘premožnejši’ strici in tete z naše menedžerske scene, presenetljivo uspešno prebrodili gospodarsko krizo. Druga možnost je, če bi recimo Putin doniral njemu, po vsej verjetnosti, najljubši stranki Levica.. Prilagam še vir k prvemu od treh komentarjev, raziskavo Evropske Unije objavljeno leta 2016: https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/file_import/ip031_en_2.pdf

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite