Človekove roke so revne. Kolikokrat sem lahko do potankosti izbrusil pridigo, a če ni bilo odprtih src, so šle besede v prazno kot poletni šepet vetra. Kolikokrat sem se trudil in delal trdo celo noč, pa je bilo zaman. Kolikokrat sem naredil vse, kar je bilo v moji moči, pa se je ves trud pokazal kot popolnoma zgrešeno delo, ki ni imelo nikakršnega učinka. Kolikokrat sem ob vsem tem jokal v svoje dlani.
Pet hlebov in dve ribi, to je vse, kar imamo. Glejte, teh nekaj besed, ki ne morejo povedati tisto, kar bi morale, da bi vas nahranile za ta zahtevni svet, v katerem živite. Premalo, vedno in veliko premalo. Premalo za svet, premalo za ljudi. Kajti človek resnično potrebuje veliko. Veliko več, kot imamo.
Toda človek ne preživi iz bogastva, ampak iz ljubezni. In ljubezen se rodi prav v človekovi nemoči. Zato so lahko naše revne roke tudi posoda ljubezni. A šele tedaj, ko ne dajemo človeku, ampak Bogu. Ko govorimo njemu, ko delamo zanj, ko vsebino našega dela in truda izročimo njemu, da naredi s tem, karkoli že hoče. Ko postanejo naše roke oltar, naša revščina pa daritev. Ko evharistijo živimo na naših mizah in v naših hišah.
In takrat se tudi v nas zgodi čudež. Ko se začnemo zahvaljevati.
Besedilo je pridiga na 17. navadno nedeljo, leto B. Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava, piše tudi blog Besede za srce.
