Evforija za druge

3
302

V torek je Ljubljano, slovensko politiko in medije zajela prava evforija za Hrvaško. Redko kdaj, če sploh kdaj, je Slovenija bila tako enotna.

Najprej pomislek, ali je evforija glede hrvaškega članstva v EU upravičena. Ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe je parlament opravil po tem, ko sta državi v začetku marca podpisali memorandum, v katerem pa Hrvaška le zamrzuje pravdo zoper Ljubljansko banko, in še to podvrženo domačim interpretacijam. Tudi vprašanje meje še ni rešeno – smo na nepovratni poti do ureditve tega vprašanja, za katerega pa ne vemo, ali bo resnično rešeno tako, da bi bila današnja evforija upravičena. Nekaj zadržanosti bi bilo na mestu, sicer bodo hrvaški prijatelji res prepričani, da je za Slovenijo vse dovolj dobro. In konec koncev: cenejše storitve mobilne telefonije in dejstvo, da bomo odslej na počitnice lahko nosili cenejše prehrambene izdelke brez strahu pred hrvaško carino so obrobnosti, ki ne povedo nič o tem, ali je slovensko gospodarstvo pripravljeno na močno hrvaško konkurenco. Da ne govorimo o kontinuiranem nastopaštvu hrvaške zunanje politike, ki bo že tako majhno relativno težo neinventivne, vstajniške, finančno vse bolj izpostavljene in razdeljene Slovenije še zmanjšal.

Ta razdeljena Slovenija…. Ki se lahko tako vzorčno poenoti ob interesu sosednje države (ne da bi povsem natančno razmislila o svojih interesih ob tem), a v času globoke evrske krize še ne ve čisto dobro, kaj bo naredila s svojimi bankami, kako bo zmanjšala proračunski deficit, ali bo državno premoženje sploh lastninila… Do Hrvaške evforični, doma pa v vročici vstajništva, ki se napaja iz kot gobe po dežju rastočih znanih in nepoznanih nevladnih organizacij, o katerih reprezentativnosti se nihče ne sprašuje.

Hrvaški želim vse najbolje. Njeno članstvo je neizogibno in bo dolgoročno pretežno koristno; kratkoročno pa bo predstavljalo predvsem izziv. A bolj kot popolne, niti s senco razumskega pomisleka okrnjene soglasnosti poslancev za hrvaško pristopno pogodbo bi si želel evforične opredelitve za pravno državo, za rešitev bank, za svobodno gospodarstvo, za odločno sporočilo finančnim trgom, da pomoči Troike ne bomo potrebovali zaradi hitrih, odločnih korakov javno-finančne in ekonomske politike.

Hrvaška bo naslednja leta porabila za to, da utrdi svoj položaj v EU ter da si zagotovi nadzor nad nadaljnjim procesom širitve EU na Zahodni Balkan, torej na kontroliran pristop Srbije, skozi katerega bo želela rešiti preostala vprašanja s to državo. Ostala bo zapletena v nejasno prihodnost Bosne in Hercegovine, kjer nikakor ni zgolj soseda, še manj neobremenjena opazovalka. Pri teh vprašanjih bo morda Slovenija semintja lahko koristna, ne bo pa nujno potrebna. Slovenija si mora zagotoviti, da bo v procesu urejanja razmer na področju nekdanje Jugoslavije zaščitila svoje politične (uresničitev sporazuma o sukcesiji), varnostne (boj proti organiziranemu kriminalu) in gospodarske interese (ohranitev trgov), a ne sme dopustiti, da bi jo hrvaško-srbski spor in njegovo urejanje potegnilo na Zahodni Balkan, na območje, ki za Evropo v naslednjih letih ne bo prioritetno. Prevelika pozornost do Hrvaške bi lahko pomenila odmikanje od središča Evrope, na čelu z Nemčijo – za pozornost slednje si je v zadnjih letih Hrvaška uspešneje prizadevala od Slovenije. Na morju, kjer ima mejni spor s Slovenijo, bo Hrvaška zaradi geografije dominantna, hkrati pa zanimivejša članica NATO. In antiameriške histerije, ki se semintja poloti slovenske leve, politične in nevladne srenje tudi ni na Hrvaškem. Veliko razlogov za trezno distanco, malo za evforijo.

Foto: Urad predsednika Republike (foto: Stanko Gruden/STA)


3 KOMENTARJI

  1. Očitno znamo biti politično bolj evforični do uspehov drugih kot svojih.

    Čeprav smo v krizi, marsikatero naše podjetje dosega odlične rezultate, pa žal ni pozitivne evforije, ki bi potegnil manj uspešna podjetja za takšnimi organizacijsko in finančno vzornimi podjetji.

    Imamo najboljše naravne danosti v Evropi, pa tiščimo glavo v pesek, namesto da bi to izkoristili v turistične in gospodarske namene.

    In ne nazadnje, za svojo zdravo samozavest, ki je nujna za naš duhovni in materialni razvoj.

    Čeprav je bila Slovenija s svojo karantansko zgodovino 1300 let prisotna v osrčju Evrope, kar je zelo pozitivna kulturna dediščina, je bila tudi Hrvaška več stoletij državno, kulturno in gospodrako vezana na osrčje Evrope.

    Ni tehtnega razloga, da bi se Slovenija in Hrvašaka, tej svoji pozitivni dediščini odpovedali.

  2. Ne verjamem, da se bo Hrvaška v EU lahko vedla arogantno in kvaziimperialistično, niti do nas niti do BiH in Srbije. V EU dejansko odločajo veliki player-ji (zlasti Nemčija in Francija)in majhne, sorazmerno revne članice se morajo hitro naučiti, kje jim je mesto …

    Poleg tega je Hrvaška finančno-gospodarsko še v slabšem položaju kot mi. Dolga leta jih je reševal turizem, ampak vsesplošna kriza v Evropi se pozna tudi pri trošenju tujih turistov na Hrvaškem. Da ne govorim, da sta turistična infrastruktura in ponudba na Hrvaškem glede na evropske standarde, milo rečeno, podpovprečna in pomanjkljiva. Prihodki od turizma na Hrvaškem zato že nekaj let hitro upadajo, to mi je potrdil tudi moj hrvaški znanec, ki je novinar, specializiran za gospodarstvo.

  3. To smo pač mi, pleskarji. Radi bi nafarbali vse. Medtem je očitno da smo izgubili ogromno ugleda, da na Balkanu nismo več noben faktor. To bomo zdaj dokončno odstopili Hrvatom. Njihov turizem jih bo še vlekel nekaj časa. In ker ne hodijo po naši poti, se zna zgoditi da bodo našli izhod.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite