Evangelij po Tolkienu

vir: andrewloganmontgomery.blogspot.com

Tolkien kot ledena gora

Danes mineva natanko 39 let od smrti J. R. R. Tolkiena, »očeta fantazijske literature«. Njegovo literarno zapuščino je George R. R. Martin, slaven zaradi aktualne HBO serije Igra prestolov – manj zaradi istoimenske zbirke knjig -, primerjal z ledeno goro. Takole se je izrazil v pogovoru ob obisku Slovenije (celoten pogovor je objavljen v Bukli):

»Saj veste, kako pravijo, da se tri četrtine ledene gore skriva pod površjem? Vidimo torej delček nad površino, pod katero se skriva gmota ledu – to je Tolkien. Imate zgodbo, če pa nato preberete še vse dodatke in zgodovino Srednjega sveta, naletite pod površino na ogromno ledeno goro. Pri meni in večini drugih fantazijskih avtorjev pa imate majhen kos ledu, ki pluje na splavu (smeh). Poskušamo vas sicer prepričati, da se pod površjem skriva ogromna ledena gora, v resnici pa tam ni ničesar

V resnici pa ni ničesar … S prispodobo ledene gore Martin priznava, da mnogim, ki so na takšen ali drugačen način poskušali kopirati Tolkiena, ni uspelo naslikati neznanskega odzadnjega platna, ujeti veliko od tiste čarobnosti, skrivnostnosti in silovitosti, ki jo najdemo pri Tolkienu.

Tri četrtine ledene gore je skrite pod površjem

V istem intervjuju R. R. Martin tudi razloži, kaj je imel v mislih s “tri četrtine ledene gore pod površjem”: “Mi se sicer spominjamo Tolkiena predvsem po Gospodarju prstanov, sam pa je za svoje življenjsko delo imel Silmarillion, ki ga je razvijal z namenom ustvariti nekakšno mitologijo za Britanijo in na katerem ni nikoli prenehal delati ter je ostal nedokončan.” Ob tem velja, da je povest o edinem Prstanu “mogoče sprejeti že ob zelo splošnem nedoločenem poznanju ozadja”, ter da  “ozadje” še zdaleč ne predstavlja samo omenjeni Simarillion. Tolkienovo sklicevanje na ozadje, tj. dogodke Starših dni, za neposredno pripoved, razen v redkih primerih, nima velikega pomena. Tudi ko gre za na videz osrednjo in prevladujočo silo Srednjega sveta, Saurona, ki nastopa kot utelešenje zla. Na vprašanje, kdo je v resnici Sauron, in še na mnoga druga, Gospodar prstanov ne podaja odgovora. Nadalje je zanimivo, da je trilogija zadržana tudi glede stvarjenja. Na vprašanje, kako je s stvarjenjem in končno s Stvarnikom, ponovno na podlagi Gospodarja prstanov ne moremo odgovoriti. Pa vendar je na prvi strani Silmarilliona zapisano: »Bil je Eru, Edini, ki mu na Ardi (Zemlji, op. a.) pravijo Ilúvatar. V začetku je ustvaril Ajnurje, Svete, sadove svojih misli, in bili so pri njem, še preden je bilo ustvarjeno karkoli drugega.« Zapisana legenda izraža presenetljivo podobnost s prvimi stranmi Svetega pisma, ne toliko po besedi, temveč po podobi Edinega, tj. monoteističnega Boga, ki je nad in pred vsem ustvarjenim.

Tolkienova »pripovedna kateheza« 

Tolkien v Veliki vojni za Prstan vsebino torej prilagaja z ozirom na to, koga želi nagovoriti; bralce, ki jim dogodki Starših dni (tri četrtine ledene gore) niso poznani. Tolkien želi nagovoriti »neobremenjene« bralce, ki pred branjem Gospodarja prstanov ne potrebujejo seznanja z liki, jeziki, kulturami, ki v omenjeno povest vstopajo že popolnoma izdelani in z lastno zgodovino. In sicer z Markovskim pristopom, tj. s pripovedovanjem (pripovedno katehezo). Silvano Fausti v svojem komentarju Markovega evangelija Zapomni si in pripoveduj evangelij pripovedno katehezo opisuje kot metodo, ki človeka nagovarja s pripovedovanjem zgodbe, ki temelji na izkustvih posameznika. Na takšen način dogodek ponese v srce, kjer ga bralec/poslušalec hrani in premišljuje. Metoda ni pogojena s kulturo v kateri živimo, saj jo je moč posredovati s prvinskimi besedami. Za pripovedno katehezo velja, da govori srcu in ne toliko razumu ter je potem takem namenjena preprostim.

Markov evangelij je (najverjetneje) bil spisan v Rimu za potrebe širjenja »veselega sporočila« tamkajšnjemu preprostemu življu. Za tiste, ki so celotno starozavezno ozadje že dodobra poznali in jim razno sklicevanje na stavek iz tega ali onega preroka ni bilo tuje, je »poskrbel« Matejev evangelij. Prav Sveto pismo stare zaveze je bilo osnovni horizont za razumevanje Matejevega evangelija, saj je evangelist v svoje besedilo vstavil nešteto dobesednih ali manj dobesednih povezav na odrešenjsko zgodovino z namenom pokazati, da so se te izpolnile v Jezusu Kristusu (prim. Mt 8,17: »To pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je Gospod rekel po preroku.«). Tako velja, da je za pravilno razumevanje sporočila evangelija (po Mateju) brez poznavanja  Stare zaveze, le-to nemogoče. Marko ima na drugi strani pred seboj kristjane iz poganstva, tj. vernike iz poganstva, ki niso rasli v judovsko-bibličnem izročilu oz. ki nimajo bogatega izkustva biblične verske tradicije. Marka je, če se izrazim po Tolkienovo, namreč kot takega mogoče sprejeti že ob zelo splošnem nedoločenem poznanju Stare zaveze. Za opisovanje Jezusovega življenja in učenja uporablja splošna človeška izkustva, brez sklicevanja na “tri četrtine ledene gore”, ki je skrita pod Novo zavezo. To pa se povsem sklada s Tolkienovim občinstvom, ki za pravilno razumevanje niso potrebovali poznati nobenega drugega dela, ter tudi z motivom »pripovedovanja«: »Poglavitni motiv je bila pripovedovalčeva želja, da bi /…/ priklenila pozornost bralcev, jih zabavala, jih razveseljevala in jih tu pa tam morda razburila ali globoko ganila.«

Evangelij po Tolkienu

Vendar se Tolkien s pripovedno močjo fantazijskega žanra evangelistu ni približal le po »tehnični« plati. Tolkien je namreč fantazijsko literaturo dojemal kot najčistejšo obliko besedne umetnosti, glede katere je bil prepričan v dvoje: da se določene resnice lahko najbolj učinkovito izražajo preko medija mitologije (v primerjavi z drugimi literarnimi prevodniki oz. mediji) in da je dobro napisana zgodba priložnost za milost. Evangelij je pravzaprav popolna zgodba, ki se začne in konča v veselju največjega trenutka v času vstajenja: »Seveda ne mislim, da evangeliji govorijo samo pravljično zgodbo; a zelo resno mislim, da govorijo pravljično zgodbo: največjo. Človek pripovedovalec zgodb bi moral biti odrešen na način, ki se ujema z njegovo naravo: z ganljivo zgodbo.« Tolkien se je zavedal svoje »mesenosti« in bil mnenja, da ni v njegovi pesniški moči, da bi pisal naravnost o Inkarnaciji. Zato je ustvaril mit o svetu, v katerem so stvarjenje, padec, greh, krivda, odpuščanje, boj proti zlu in milost glavne teme, ki lahko govorijo vsakomur. »Uporabnost« moralne dimenzije pri Tolkienu je krščansko uporabna.

Ganljiva zgodba je potemtakem lahko  priložnost za milost – ne le zaradi Tolkienovega genija ali nemara pisateljevega pristopa, ki ponekod spominja na Marka in njegovo narativno katehezo, temveč zaradi vere in vrednot, ki so metafizične resničnosti, tj. resnične, čeprav izražene v mitološkem ali pravljičnem ozadju.