Eva, sin moj!

otroci plesejo 2Obstajajo starši, ki pričakujejo, a včasih tudi zahtevajo, da mora biti otrok, ki se bo rodil, določenega spola. Ko so bile tipične družine z več otroki, je bila mnogo večja verjetnost, da so bila taka pričakovanja staršev izpolnjena. Danes pa, ko ima večina staršev enega ali morda dva otroka, lahko frustracija v zvezi z željo po rojstvu otroka točno določenega spola preraste v veliko starševsko trpljenje.

Tradicionalna kultura najbolj ceni sina, točneje najstarejšega sina. Korenine želje po sinu so povezane s poljedelstvom in kultom zemlje. Še iz rimskih časov izhaja princip, da zemlje oz. imetja ne podedujejo vsi otroci enakopravno, ker bi v takem primeru v nekaj generacijah prišlo do stanja velikega števila lastnikov majhnih delov tega nekoč velikega imetja.

Zato je bil običaj, da vse posestvo podeduje izključno sin, in to najstarejši, ne glede na to, kako nepravično je bilo to do drugih otrok: hčera in mlajših sinov. Poleg dedovanja zemlje je v tradicionalni kulturi obstajal še en razlog, da je rojevanje sina imperativ, zapoved. In to je, da bo on nadaljeval nošenje družinskega priimka in s tem podaljšal družinsko deblo.

Na drugi strani se je v tradicionalni kulturi na hčere gledalo kot na otroke, ki se bodo poročili in odšli. V ta namen so starši morali pripraviti doto in jo »plačati« zetu. Poroki se srbsko reče »udaja« in njen pomen prihaja iz »dati se v« v smislu, da nekdo iz Rodice odda svojo hčerko v Kamnik.

V skladu s tem je običaj spremembe priimka na poroki, s katerim dekle po pravilih postane članica nove družine. Vse to nakazuje, da so otroci ženskega spola v tradicionalni kulturi imeli manjšo vrednost.

Čeprav so odmevi poljedelskih prednikov v našem kolektivnem nezavednem še naprej močni, starši danes po pravilu želijo, da se jim rodi otrok tistega spola, ki mu pripadajo sami. Razlog je v tem, da verjamejo, da se bodo z otrokom istega spola lažje igrali in se kasneje, ko otroci odrastejo, tudi lažje družili. Rezultat so številni dečki, ki so razočarali svoje mamice, in številne deklice, ki so razočarale svoje očete.

Za pravilen razvoj otroka je najpomembnejše, da bo otrok sprejet in ljubljen s strani staršev.

Problem nastane, ko starš ne sprejme in odklanja otroka, ker se je ta rodil »napačnega« spola.

Tako kot vsak otrok želi biti ljubljen in sprejet, bo takemu otroku ostala velika frustracija in spoznanje, da je zares »manj« vreden, ker je moškega ali ženskega spola. Frustracija ostaja, čeprav se otrok neprestano bori proti zavrnitvi, tako da se trudi dobiti starševsko ljubezen, razvijajoč lastnosti, ki jih ima nasprotni, od starša zaželeni spol.

Ni redko, da se starši obračajo k svoji hčerki ali da jo trepljajo, govoreči: »Sin moj!« Tak starš sporoča: »Rad te imam, kot da si mi sin!« Če pa hčerka mora biti »sin«, da bi bila ljubljena, tedaj izražamo v kulturi ukoreninjeno diskriminacijo proti otrokom ženskega spola. Edino pravilno je, da vsakega otroka ljubimo ne glede na njegov spol.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.