Eva Baumann-Lercht: Tam, kjer sem (2. del)

Mojzes, Marija, Nelson Mandela

Mojzes je iz jeze zaradi zatiranja ubil moškega. Sedaj se skriva v tujini, tam pase ovce – in nenadoma stoji pred gorečim grmom. Sliši svoje ime “Mojzes, Mojzes!” in prejme nalogo, popeljati svoje ljudstvo, ljudstvo sužnjev, v svobodo. Toda kot pri vsaki poklicanosti je najprej prestrašen in dvomi o svoji sposobnosti: “Kdo sem?” vpraša Mojzes, “da naj grem k Faraonu in popeljem Izraelce iz Egipta?” Begunec in pastir ovac se naj spopade z najmogočnejšim človekom svojega časa? Toda tedaj zasliši, da naj tega ne naredi samo z lastnimi močmi, da prihaja podpora iz poklicanosti. Bog je rekel: “S teboj sem. Poslal sem te.”

Herderjev nov biblični leksikon opisuje to dogajanje kot tipični vzorec: “Bog se razodene in pokliče osebo. Prerok ugovarja. Bog odstrani ta ugovor in da znamenje. Potem sledi potrditev in poklicanost. Jasno je, da se posamezniki počutijo nesposobne in hkrati tudi navdušene.”

Podobno se je odzvala tudi Katarina Schridde. Tri dni se je plazila okoli stojnice evangeličanskega samostana in si ni upala pristopiti k sestram. “Ena od žensk se mi je odkrito nasmehnila, počutila sem se kot zasačena pri nečem, kar mi ne pripada, in sem odšla stran.” Šele v zadnjem trenutku, ko je cerkveni sejem zapiral svoja vrata, je tvegala korak in vprašala po naslovu skupnosti, ki ji ga izročijo z veselim povabilom.

Pogum poklicanih

Poklicanost, o tem pripovedujejo vse te zgodbe, najprej sproži skepso in dvome. Kajti vedno gre preko svojega samovrednotenja: sedaj bi bilo bolj preprosto ostati majhen, naprej pasti ovce in zasužnjene Izraelce prepustiti njihovi usodi. Sedaj bi bilo lažje obleči usnjeno jakno, se vrniti v sceno v Kreuzbergu in pozabiti cerkveni sejem. Tudi o Jezusovi materi poročajo, da ni začela takoj vriskati, ko je izvedela o svoji poklicanosti: “Marija se je ustrašila.”

Nelson Mandela, ki je bil podobno kot Mojzes poklican voditi zatirano ljudstvo v svobodo, je to izkušnjo v nastopnem nagovoru kot črni predsednik po premostitvi apartheida v Južni Afriki opisal: “Naš globok strah je, da bi bili močni preko merljivega. Je naša luč, ne naša tema, ki nas straši. Sprašujemo se, kdo sem, da se imenujem briljanten, čudovit, talentiran, fantastičen? Toda samega sebe imeti za majhnega ne služi svetu.”

Benediktinec Anselm Grün se je z udeleženci seminarja podal na iskanje njihove poklicanosti in ob tem doživel izkušnjo, da so jo v svoji globoki notranjosti že vsi poznali. Redovnik iz Münsterschwarzacha je vodil skupino v tihi vaji, v kateri si je vsak posameznik postavil vprašanje po lastni izbranosti. Na koncu te meditacije so lahko skoraj vsi udeleženci v preprosti besedi izpovedali svojo življenjsko nalogo: “Najti spoznanje”, “zaznati lepoto”, “živeti skupnost”, “razumeti v globini”.

Izvir moči in življenjskega veselja

Tudi indijski jezuit Herbert Alphonso se z udeleženci svojih duhovnih tečajev v Aziji, Evropi in Ameriki poda na pot iskanja “osebne poklicanosti”. Poklicanost je zanj “globoka skrivnost enotnosti in integracije”. Kdor spozna svoje poslanstvo, tako Alphonso, temu postane “vir moči in življenjskega veselja, neusahljiv rezervoar možnosti duhovne rasti”. Pri iskanju se orientira predvsem po tem, kar razveseljuje njegove udeležence, kar jim podarja moč in ustvarjalnost. Tam, kjer ljudje najdejo tolažbo in upanje in kjer postanejo srečni in ljubeči, tam je njihova poklicanost. In če jo najdejo in jo lahko poimenujejo, tako doživlja indijski jezuit, potem udeleženci pogosto ugotovijo, da je ta poklicanost že od vsega začetka v vsem njihovem življenju že bila prisotna. Tako kot je rečeno pri Izaiju: »Gospod me je poklical že v materinem telesu.”

Ko je človek rojen, mu je dana beseda” opisuje nemški teolog in religijski filozof Romano Guardini. “Ne samo nagnjenje, temveč beseda. Ta je povedana v njegovo bistvo in je kot geslo za vse, kar se potem zgodi.”

Ti opisi zvenijo čudovito, vibrirajo v globini, kot bi tam našli nekaj, kar je bilo dolgo izgubljeno. Toda, kako naj sedaj najde človek, npr. mlada ženska na koncu svojega obdobja šolanja, svojo poklicanost? Mora čakati, da zagori trnjevo grmičevje, dokler se ne znajde “zadeta od strele” v dvorani sejma? Paul Doners in Peter Essler, ki oba delata kot svetovalca in referenta za poklicno in življenjsko svetovanje, imata izdelane različne kriterije, ki lahko ljudi vodijo pri iskanju po njihovem povsem lastnem prostoru v življenju. Pri tem usmerjata zanimanje na identiteto iščočih, njihovo zgodovino, njihove vire in perspektive: Od kod prihajam? Kaj vseje v meni? Kam me vleče? Kje čutim posebno odgovornost? Pri tem se “svetovalci poklicanosti” ne pustijo voditi samo od sposobnosti, temveč tudi od hrepenenj, sanj in želja: “Večina ljudi, ki so močno vplivali na svetovno zgodovino, so začeli z malimi sanjami”, pišeta v svoji knjigi “Poklicanost kot življenjski stil”. In imenujejo Martina Luthra King kot primer moža, ki je rekel: “I have a dream.” Njegove sanje o enakosti ras in narodov so se na začetku zdele kot čista iluzija. Toda razširile so se skozi ameriško družbo – dokler ni bil izvoljen za predsednika dežele nek temnopolti mož.

Kdor gre svojo pot, ne posluša mogočnih

O čem sanjam? Kaj prinašam s seboj? Kaj me veseli? in kako to, kar znam, kar želim in o čemer sanjam, pristaja mojemu času, v moje okolje? S takšnimi vprašanji se Doders in Essler obzirno približata človekovi poklicanosti. “Kjer se srečajo potrebe sveta s tvojimi talenti”, meni grški filozof Aristotel, “tam je tvoja poklicanost!” in avtorica Eva Maria Zuhorst to spozna na preprostem občutku: “Poklicanost je v – praktičnem smislu občutek: tam, kjer sem, sem na pravem mestu.”

Toda poklicanosti ne dajejo samo veselja in sreče. So nevarne in provokativne. Kajti lahko uničijo sistem. Kdor je spoznal svojo poklicanost, ta ne funkcionira več tako preprosto. Poklicani ne sledijo najprej predpisom drugih, poslušajo svoj notranji glas. Kdor je spoznal svojo poklicanost, ta ve za svojo enkratnost in dostojanstvo. Kdor je poklican, ta se prepira z mogočneži in privede sužnje iz tlačanstva. Kot Mojzes v Egiptu. Kot Mandela v Južni Afriki in Martin Luther King v ZDA. In kot Katarina Schridde, ki je v Erfurtrskem avguštinskem samostanu in vabi ljudi iz socialnega roba v svojo samostansko kavarno, piše molitve za žrtve posilstev in v svojih knjigah poudarja pozabljeno in spregledano duhovnost žensk.

Poklicanosti imajo uničevalno moč. Ne osvobodijo samo poklicanih, temveč tudi njihovo okolje. Njihov narod, njihovo družbo. Potem, ko je to doživel, je Nelson Mandela s poetičnimi besedami, ki so obšle svet, zapisal: “Bili smo rojeni, da manifestiramo božji sijaj, ki je v nas. In ko pustimo zasijati našo lastno luč drugim ljudem, dajemo nezavedno dovoljenje, da naredijo isto. Ko smo osvobojeni našega lastnega strahu, naša sedanjost avtomatično osvobaja druge.”

Vir: Publik Forum, 10, Petek 21.05.2011, str. 62-65, www.pubik-forum.de

Prevedel: A. Smrečnik

Foto: Herder