Kako najde človek svojo poklicanost? Približevanje skoraj pozabljeni izkušnji.
Kdor najde v svetu svoj prostor, ni samo srečen. Poklicani sledijo svojemu notranjemu glasu in se konfliktom z mogočnimi tega sveta ne izogibajo. Najti svojo poklicanost ne pomeni vedno samo sreče. Poklicanost je lahko izzivalna. Kako naj odkrijemo svojo? Poklicanosti ne samo razveselijo in osrečijo. So tudi nevarne in provokativne. Kajti lahko uničijo sistem.
Katarina, sredi dvajsetih, pankovka, anoreksična, v usnjeni jakni, je prvič šla na evangeličanski cerkveni sejem. Brezciljno hodi po dvoranah, opazuje ljudi, si ogleduje stojnice. In potem se zgodi. V odprti živahni dvorani stojijo tri ženske v dolgih oblačilih in pojejo psalme. Katarina obstane “kot vkopana”,”zadeta od strele”. Preprost pogled treh žensk, njihova velika sproščenost v središču gneče cerkvenega sejma in nepoznan zven melodije psalmov jo je globoko ganil. Po letih, v katerih se je potikala po različnih scenah, po neskončnih premišljevanjih in diskusijah, po globokih ranah v skoraj samomorilskem obupu, stoji tukaj v dvorani in “dolgo sekundo v sebi ne čuti ničesar drugega kot mir”. Negibno in radovedno gleda ženske v njihovih oblačilih, očarana od njihove moči in prisotnosti, popolni usklajenosti oblike in vsebine. “Prispela sem. Tukaj je svetel prostor v sredini časa, po katerem sem tako hrepenela.”
»In nenadoma nuna«
Medtem Katarina sama nosi tako obleko, ko večkrat dnevno poje psalme. Po treh dnevih obotavljanja je še na sejmu vzpostavila kontakt s pojočimi ženskami, potem jih je obiskala v njihovem evangeličanskem ženskem samostanu na Schwanbergu na Frankovskem – in je končno postala ena izmed njih. Katarina Klara Schridde danes vodi mestno postojanko skupnosti Castellskega kroga v Erfurtu. Odločilno doživetje na cerkvenem sejmu je opisala v svoji avtobiografski knjigi “… In nenadoma nuna” (1991). Od tega je že dvajset let, pa še danes določa njeno življenje.
Zanimiv pojav, da se ljudi eno samo izkustvo tako dotakne, da pustijo stati in ležati vse – in usmerijo svoje življenje poponoma drugače kot doslej. Če se to zgodi v srečanju dveh ljudi, govorimo o “ljubezni na prvi pogled”. Veliko redkeje slišimo o izkušnjah, če se ljudje v trenutku kot začarani znajdejo pred svojo življenjsko nalogo in odkrijejo svoj prostor v svetu. V prejšnjih časih smo to imenovali “poklicanost”. Toda predstava, da je lahko vsak človek na tem svetu poklican k lastnemu poslanstvu, že dolgo ni več moderna. Kajti naša družba nudi danes malo prostora za osebne življenjske naloge. Delati pri “Revozu (op.prev.)” na tekočem traku, za to ne potrebujemo duhovne izkušnje. In kdor reže piščance na tekočem traku, polni sardine v steklenice s kisom ali pa sedi pri blagajni v “Mercatorju (op.prev.)”, bo v tem mogoče spoznal uporabno pot za preživetje, malo verjetno pa poklicanost. Najkasneje po industrializaciji potrebuje družba predvsem preračunljive ljudi, ki se prilagodijo poteku produkcije, delujejo natančno in brez vprašanj. Take sposobnosti so za mnoge delodajalce bolj pomembne kot osebnost, lastna ustvarjalnost, posebne spretnosti in veselje nad nalogo.
V besedi »poklic« je tudi poklicanost
Prepričanje, da ima vsak človek svojo življenjsko nalogo, se je v delčkih ohranila v besedi “poklic”. V tem še tiči predstava, da je vsak obdarjen s posebnimi sposobnostmi, ki kličejo po izoblikovanju in vsebujejo določeno nalogo. Toda v dobi preusmerjanja, sestavljenih biografij, občasnih del, malega dela in dela za 1 EUR, posojanju delavcev in brezposelnosti, postopoma izumira tudi “poklic”. In celo tisti, ki imajo srečo, da ustvarjajo posebnosti in vodijo velike projekte, tega ne doživljajo kot poklicanost, temveč kot “priliko za kariero” in “edinstveno priložnost” in pri tem govorijo o “svoji nenadomestljivosti” in o “odskočni deski” in “zmagam – zmagaš situaciji”.
Poklicanost? Dolgo časa je pojem preživel samo v posebnih cerkvenih svetovih in je bil zožen samo na duhovni stan. O svoji poklicanosti so govorili kvečjemu še kandidati za duhovništvo in novinci za redovnike. Beseda je dobila zgolj duhovni pomen in na koncu je zvenela zatohlo in prenapeto. Da se nekdo čuti “poklicanega k nečemu višjemu”, danes uporabljamo in označujemo kot ironično – razvrednoteno izražanje za posebno domišljave sodobnike. In tako pankerka Katarina Schridde sploh ne pomisli, da bi govorila o doživetju poklicanosti, ko je predelovala izkušnjo na cerkvenem sejmu. Ni imela besed: “Sedela sem zunaj na travi, kadila eno cigareto za drugo. In trudila sem se doumeti, kaj se je pravkar zgodilo.”
Osrečujoča izkušnja
Pri tem pa je “poklicanost” še vedno lepa beseda, ki v bistvu opisuje osrečujočo izkušnjo, ki so je ljudje vedno znova deležni in po kateri vsakdo hrepeni. Poklicanost je odgovor na vseprisotno vprašanje: Kaj naj storim? Kaj pravzaprav počnem tukaj? Čemu sem na tem svetu?
Vprašanje lastne poklicanosti je prisotno v vsakem življenju, vseh časih in vsakršnem sistemu. Družba, ki v svojih članih ne zadovolji hrepenenja po smislu in razvoju, sprošča frustracijo, odvisnosti in končno jezo. Na koncu ne bo preživela. “To pa ni moglo biti vse, nekaj nogometa in pa vozniška” pravi Wolf Biermann v času vzhodne Nemčije s svojim robatim glasom.”To bi moralo vendarle nekam peljati…”
Izkušnja, da ljudje ne samo vegetirajo in delujejo, temveč so poklicani k posebni življenjski poti, je tudi bistvena izpoved judovsko krščanskega razodetja in vseh njenih spisov. Stara in Nova zaveza neprestano poročata o poklicanostih: Mojzesa pokliče, da vodi svoje ljudstvo iz suženjstva. Preroki so poklicani, da kritizirajo slab življenjski slog svojega ljudstva. Marija je poklicana, da sprejme Rešitelja sveta, in ribiči Genezareškega jezera so poklicani, da razširijo novo sporočilo. Skoraj vedno je nekdo poklican nepričakovano, sredi prašnega vsakdana. In to niso nadute, poduhovljene dušice, ki prejmejo pomembno naročilo, temveč precej prizemljeni »tipi«.
Se nadaljuje.
Vir: Publik Forum, 10, Petek 21.05.2011, str. 62-65, www.pubik-forum.de
Prevedel: A. Smrečnik
Foto: Herder
