EU-Slovenija: zmerno in realno?

1

2013-0410-barroso-bratusekTakšno je sporočilo (brez vprašaja) nedavnega političnega dogovora o večletnem finančnem okviru EU 2014-2020 (t.i. finančna perspektiva), ki ga ni spremljalo posebno navdušenje, saj se je prvič zgodilo, da je večletni programski proračun nižji od predhodnega (t.j. 2007-2013). Proračunski rez na ravni EU je s svojimi posebnostmi pravzaprav logična posledica občutljivega finančno-gospodarskega položaja držav članic EU.

»Bolje golob v roki, kakor vrabec na strehi«, bi lahko hudomušno dodal k politiki zategovanja pasu, ki je aktualna tudi pri nas. Naj spomnim, da si je slovenska vlada med svoje prioritete postavila tudi učinkovito porabo evropskih sredstev za novo perspektivo 2014-2020, pri čemer gre za kohezijo* in kmetijstvo**. Nič novega, prej nujnega, ko pa so v danih razmerah EU sredstva praktično edini konkretnejši naložbeni instrument. Nič novega tudi zato, ker so evropska sredstva po pravilu povezana z velikopoteznimi izjavami in opevanimi razlogi za neučinkovito črpanje. Vsaj pri nas kot pogreta juha zapleteni bruseljski labirinti in nacionalne birokratske ovire že kažejo na »mitološke« razsežnosti, daleč od bolj dejanskega stanja stvari.

»Bruselj« je namreč bolj »predalpski« kot si mi mislimo. Posebnost proračuna EU je ta, da se večinsko napaja z nacionalnimi prispevki. Nacionalni vidik je (še vedno) odločilen tudi, ko gre za t.i. skupne politike kot sta kohezijska in kmetijska, saj so pogajanja za kos proračunske pogače v veliki meri pogojene z nacionalnimi spretnostmi, pritiski in interesi, čeprav se formalno postopki sprejema odvijejo med EU institucionalnimi akterji (Komisija, Evropski svet, Svet EU, Parlament). Države imajo vsekakor svoje račune, kako dosegati zmagovalno pozicijo tudi v skupnih politikah EU ter se s tem boriti za ugodno neto pozicijo.

Poleg 3,5 % proračunskega reza iz 994 milijard evrov za obdobje 2007-2013 na 960 milijard evrov za obdobje 2014-2020 »preseneča« popuščanje Komisije (ki je še najbolj »evropska« institucija) pri konkurenčnosti, čeprav bo to področje realno precej pridobilo glede na iztekajočo se perspektivo, precej na račun največjih porabnic kohezije in kmetijstva, kjer je razviden upad razpoložljivih sredstev. Interes držav na teh dveh mega politikah je logičen, saj je v okviru sicer formalnega deljenega upravljanja sredstev s Komisijo, dejansko upravljanje v domeni posamezne države članice. Izvajanje teh dveh politik tako poteka skozi nacionalne okvire, medtem ko se področje t.i. notranjih politik izvaja centralno s strani Komisije.

Vendar nove usmeritve za obdobje 2014-2020 obetajo veliko več nadzora nad vsebinsko realizacijo dogovorjenih ciljev v državah članicah. Precejšnja je bila namreč kritika na račun neuspele Lizbonske strategije, ki se je iztekla leta 2010 in katere cilj je bil, da EU postane najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu. Novi proračun 2014-2020 se je tako naslonil na novo strategijo Evropa 2020, ki bi naj bila s formulo »trojne rasti« (pametna, vključujoča, trajnostna) bolj obetajoča, a se ob tem poraja pomislek, da gre le za »cesarjeva nova oblačila«.

In kaj se obeta Sloveniji? Realnost je takšna, da bo ob 4,2 milijardi razpoložljivih sredstev iz 2007-2013, razpoložljivih »samo« še 2,9 milijarde za perspektivo 2014-2020. Vendar je realnost tudi to, da so zahodne statistične regije razvite nad povprečjem EU. Hkrati ne gre pozabiti, da se perspektiva 2007-2013 še ne izteka tako hitro, saj se bodo projekti in finančna povračila iz Bruslja izvajali še do konca leta 2015. Priložnost za politične in druge akterje je, da bi se iz tega obdobja kaj naučili. S tem mislim, da se ne bi vrteli samo okrog številk, koliko smo počrpali iz proračuna EU, saj je ta podatek presplošen, da bi omogočal bolj resne zaključke. Takšen medijski in javni (npr. parlamentarni) diskurz o problemu črpanja je sicer legitimen, vendar toliko bolj samemu sebi namen, kolikor bolj konkretno ne zadeva vprašanja institucionalne usposobljenosti, ki se nanaša celo na nekatere kritike same (npr. parlament). Medtem pa Komisija »toži« nad slovenskimi makroekonomskimi neravnovesji.

Dvom, ki se zastavlja pri porabi sredstev je, da država takšnih zneskov ni zmožna »pogoltniti«, tako skozi prizmo dodeljevalca (država uprava) kot skozi prizmo prejemnikov. Pomemben razlog počasnejšega črpanja, kar še ne pomeni nujno izgubljenega denarja, so nedvomno razmere v zasebnem sektorju (stečaji podjetij, boji preživelih gradbincev za pridobitev posla s pritožbeni postopki ter ugotovljene nepravilnosti). Če k temu dodamo še vse javne kritike na račun državne administracije, potem imamo krivca na eni in na drugi strani, s problemi lokalne in globalne dimenzije. Pritiski (npr. lokalni in interesno parcialni) pa se ne zdijo najboljša pot za izboljšanje razvojnih razmer.

Ob vsem tem ni zanemarljivo dejstvo, da se je slovenski proces črpanja prepletel in utrdil skozi svoj specifični pravno-administrativni okvir, tako da vzpostavljanje tega procesa pravzaprav ne bi moralo biti bistveno drugače, vsaj ne v danih okvirih. Medtem pa bruseljske milijarde (ki so tudi slovenske) še vedno ostajajo sinonim za čarobno kroglo, v katero pogled zaradi vseh razsežnosti odseva zadržanost in negotovost. Nemara celo neobvladljivost, kdo ve? Ali je ta odsev v krogli sami ali v tistih, ki jo gledajo? Zmerno in realno, torej?

*Kohezijska politika

**Politika razvoja podeželja in ribištva

Foto: ec.europa.eu

 

1 komentar

  1. Če bi EU vodila levica, najbrž ne bi imeli zmanjšanega proračuna. 😉

    Sam navijam za prenos pristojnosti z nacionalnih držav na EU, kar je v mojem sektorju – znanosti edino smiselno. Le na ravni EU dosežemo v znanosti kritično maso in smo primerljivi z dvojcem ZDA-Izrael (in Kitajsko ter še kom). Le odločitve na ravni EU ne spodbujajo vrtičkarstva v znanosti.

    Razumem, da se vi osredotočate na drugo za širši krog zanimivo področje konkurenčnosti. A teh področij je še več. Okoljevarstvo je skoraj nesmiselno kot zasebna odločitev posameznika… Globalne klimatske so obvladljive le, če jih napademo “divizije nacionalnih držav skupaj”.

Comments are closed.