Priznajmo, da smo si v nedeljo zvečer oddahnili, saj je bilo konec letošnjih volitev. Oddahnili smo si, ker nas je kričava volilna kampanja utrudila, siti smo bili vsakodnevnega bombardiranja s strani medijev o tem, kaj ta vlada namerava narediti, kaj obljublja, česa ne bo naredila. Eno samo blebetanje in eno samo kričanje. Izvedenci so nas opozorili, da je bila to najdaljša volilna kampanja, leto dni je trajala. Ponovno se je pokazalo, da politika ni za vsakogar, da je politika predvsem obrt, umetnost možnega, da je v politiki uspešen tisti, ki to obrt obvlada. In zato so nevarni čvekači iz vrst Gibanja petih zvezd dobili po nosu, na cedilu jih je pustil tudi tisti Jug, na katerem so sicer zgradili svojo opotečo srečo.
Da je politika resna stvar, je pokazal na državni ravni tajnik Demokratske stranke Nicola Zingaretti, ki je v miru postavil stranko spet na noge in ji vmil mesto v vsedržavni politiki, mesto, ki stranki pripada. Matteo Salvini je s svojo Ligo požel tak uspeh, ki ga ni skorajda nihče pričakoval, z nevarno politično igro je to storil. Spogledovanje s skrajno desnico in sovražnost do prišlekov sta mu dala uspeh, katerega posledice bomo občutili vsi, najprej seveda njegov partner v vladi.
Evropske volitve so pokazale, da si prebivalci Evropske unije želimo sprememb, a vseeno nismo pripravljeni prepustiti EU nevarnim populistom in nacionalistom. Sedanja nova sestava je pravi mozaik različnih glasov, nobena stran nima večine, potrebna bodo politična dogovarjanja za sestavo organov novega evropskega parlamenta.
Skrb vzbujajoča je izjemno nizka volilna udeležba na evropskih volitvah v Sloveniji, kar kaže na to, da se tamkajšnji prebivalci premalo zavedajo pomena evropskih povezav in prepuščajo drugim, da odločajo o njihovi usodi.
In še nekaj smo lahko ugotovili, če že doslej tega nismo vedeli, namreč to, da nas je vse manj
V naši deželi smo imeli tudi upravne volitve, ki se še kako tičejo naše narodne skupnosti, volilni izidi so pokazali predvsem to, da smo še vedno tradicionalisti, in pa to, da se ne znamo pogovarjati in še manj dogovarjati, ko gre za skupno dobro. Ne nazadnje pa smo lahko tudi dokončno ugotovili, da se Liga vse bolj uveljavlja tudi v naši sredini in v naših občinskih upravah, da so tudi med nami ligaši, ki se požvižgajo na tradicionalne stranke in na vse pozive krovnih organizacij. In še nekaj smo lahko ugotovili, če že doslej tega nismo vedeli, namreč to, da nas je vse manj.
V ponedeljek, 27. maja, na dan, ko se je v Italiji in po Evropi govorilo samo o volilnih izidih, je sveti oče v Vatikanu predstavil svojo poslanico za 105. svetovni dan migrantov in beguncev. V njej velikokrat zatrdi, da “ne gre samo za migrante”. V tisku in medijih je imela malo odmeva, a se vseh nas in še posebno volitev še kako tiče. “Ne gre le za migrante”, kar sedemkrat zapiše v poslanici sveti oče, gre tudi za naše strahove. Zaradi hudobij in grdobij našega časa se povečuje naš strah pred “drugimi”, pred neznanci, potisnjenimi na rob, tujci …T o je posebej očitno danes, ob prihodu migrantov in beguncev, ki trkajo na naša vrata in iščejo zaščito, varnost in boljšo prihodnost.
Res je, strah je upravičen, tudi zato, ker manjka priprava na to srečanje. Težava ni v tem, da imamo dvome in strahove, ampak ti postanejo problem, kadar pogojujejo naš način razmišljanja in delovanja do te mere, da postanemo nestrpni, zaprti, morda celo rasisti. … Ne gre le za migrante. gre za našo človečnost!
Novi Glas LETO XXIV. ŠT. 21
