Etiopija

14

etiopijaPred nekaj dnevi sem se vrnil iz Etiopije, kjer sem imel priložnost od blizu videti, komu so namenjena in kako se razdeljujejo sredstva, ki se zbirajo v okviru projekta Etiopija-botrstvo. S pobudo pomoči otrokom v Etiopiji je pred nekaj leti začel profesor na Slovenski gimnaziji v Celovcu, salezijanec mag. Jože Andolšek. V Sloveniji je v verigo botrstva zaenkrat vključenih okoli 300 posameznikov, botrov, ki s svojimi prispevki lajšajo stiske etiopskih otrok in družin.

Etiopija, obraz revščine

Revščina ima sto obrazov. Tudi pri nas. Vsaka oblika revščine je boleča, ponižujoča, nepravična do tistih, ki so pahnjeni vanjo. Revščina v Etiopiji je drugačna, ljudi resnično sili ne le čez rob osebnega dostojanstva, ampak dobesedno čez rob preživetja. Za ilustracijo razmer v Etiopiji navajam le nekaj številk, ki so same po sebi dovolj zgovorne.

Po podatkih Svetovne banke znaša povprečni letni dohodek na prebivalca v Etiopiji le 390 dolarjev, kar jo uvršča med pet najrevnejših držav na svetu. Za primerjavo: povprečni prihodek drugih podsaharskih držav na prebivalca znaša 1165 dolarjev. Etiopija je druga najgosteje naseljena država podsaharske Afrike. Pričakuje se, glede na podatke Centralne etiopijske statistične agencije iz leta 2007, da bo ob letnem 2,8-odstotnem porastu prebivalstva le-to iz takratnih 74 milijonov do leta 2020 narastlo na okoli 100 milijonov. 84 % prebivalstva živi na podeželju. Prebivalstvo je mlado, 33 milijonov prebivalcev je mlajših od šestnajst let. V obdobju od 1980 do 2011 se je povprečna življenjska doba Etiopijcev povečala za 15,3 leta – s 43,9 na 59,2 leta. O resnični revščini ljudi priča tudi podatek, da kar 39 % prebivalcev zasluži manj kot 1,25 dolarja na dan.

Revščina je opazna dobesedno na vsakem koraku: težke bivalne razmere v slumih brez osnovne infrastrukture, bolezni, zlasti aids, v prestolnici je tudi tuberkuloza, težak dostop do izobraževanja, slabo urejen javni zdravstveni sistem, pomanjkanje pitne vode, težke razmere za kmetovanje, sploh na severu države, kjer suša dobesedno uniči ves pridelek in kjer so bivalne razmere pri 52 stopinjah na meji znosnega.

Po drugi strani so Etiopijci ponosen narod z bogato večtisočletno zgodovino. Etiopija je zibelka človeštva s slavno Lucy, ki jo je moč videti v Narodnem muzeju. O kraljici iz Sabe, ki se je z darovi odpravila h kralju Salomonu, da bi se prepričala o njegovi modrosti, pripoveduje celo Sveto pismo (prim. 2 Krn 9). Etiopija je tudi prva afriška država, ki je pridobila neodvisnost. 

Afrika v živo

V Afriki sem bil prvič. Ne turistično. Doživel sem živo Afriko oziroma doživel sem Afriko v živo – utrip prestolnice Adis Abebe, socialne razmere, barvitost pokrajine južno od prestolnice, slume v prestolnici, blatne in razmočene ceste ter na drugi strani množico prijaznih ljudi, ki so odprli vrata svojih domov in svojega srca.

Z Jožetom sva se veliko srečevala z domačini. Mladi so izredno zaupljivi. Srečevala sva jih zlasti v mladinskih centrih, kjer številni preživijo célo svoje otroštvo in mladost. Na voljo imajo varno okolje, kjer se lahko igrajo, začnejo z osnovnim učenjem, salezijanci jim zagotovijo tudi dva obroka dnevno – kosilo in popoldansko malico.

Izredno zanimivo je zastavljen projekt uličnega dela. V prestolnico Adis Abebo namreč vsak dan pride veliko mladih s podeželja v upanju, da bodo v mestu našli kos kruha in priložnost zase. Pogosto se skrijejo na tovornjake in se tako pretihotapijo v mesto. Toda mesto do njih, ko so enkrat tam, še zdaleč ni tako prijazno, kot je videti iz razdalje tisoč kilometrov. Ker navadno nimajo sorodnikov ali prijateljev, se jim zgodi, da po dnevu, dveh, zaradi lakote in pomanjkanja pristanejo na drugi strani zakona. Zaradi lakote začnejo krasti ter iskati načine, kako na hitro zaslužiti kakšen denar. Kakšne in katere so možnosti za hiter zaslužek otrok in mladostnikov v sedemmilijonskem velemestu, ki so prepuščeni ulici, pa žal, vemo … K tem mladim pristopajo ulični delavci s preprostim vprašanjem: „Si zadovoljen s tem, kakor živiš?“ Tiste, ki jim je življenje na ulici všeč, pustijo pri miru, druge, ki jim je bivanje na ulici v breme, povabijo, da se v naslednjih dneh oglasijo v njihovem dnevnem centru. Nekateri pridejo, drugi ne; številni pripeljejo s seboj tudi svoje prijatelje. Takrat, v trenutku, ko mladi odgovorijo na priložnost, ki jim je bila ponujena in so pripravljeni za spremembo tudi kaj narediti, se začne večleten program postopnega vključevanja v proces šolanja, socializacije in priprave na življenje. Ključno je, da se mladi dobro izšolajo in usposobijo za poklic: edino to jim lahko dolgoročno zagotavlja samostojno in dostojno življenje. Imajo priložnost, da se izučijo različnih poklicev. Lahko postanejo mizarji, mehaniki, tiskarji, kovinarji, zidarji, peki, kuharji, izdelovalci pohištva iz bambusa, učijo se kmetovanja in reje živine. Program uličnega dela je resnično šola, ki mlade celostno pripravi na odgovorno in samostojno življenje. Kako ravnajo mladi pozneje, je seveda njihova stvar, njihova odločitev.

Posebej globoko so se mi v dušo vtisnila srečanja z družinami, katerih otroci so že vključeni v program botrstva. Najprej bivalne razmere, v katerih ti ljudje živijo. Njihove hiše v slumih oziroma barake iz mehke kovine so si med seboj zelo podobne: majhna, nekaj kvadratov velika domovanja, brez oken, s skromno, najnujnejšo opremo v kuhinji, mogoče kakšen stol in postelja.

Zgodba vsake družine, ki sva jo obiskala, je na svoj način tragična: mlada mama samohranilka brez dohodkov in dela s tremi otroki; oče samohranilec s petimi otroki, žena mu je umrla na četrtem porodu, potem ko je rodila dvojčka; dve deklici, za kateri skrbi babica – njen sin, njun oče, je v zaporu, njuna mama je, potem ko so moža zaprli, zapustila otroke in izginila neznano kam …

Za družine, ki sva jih obiskala, je mesečni dar botra praktično edini redni prihodek, ki ga imajo. Dar resnično rešuje golo eksistenco teh otrok in jim omogoča, da se šolajo. Glede na socialne razmere, v katerih živijo, je prav to ključen trenutek, popkovina na prihodnost, ki jim bo lahko omogočila, da se bodo nekega dne postavili na svoje noge.  

Dajati ribe ali učiti loviti ribe?

Ves čas bivanja v Etiopiji me je preganjalo vprašanje, ali pravzaprav ljudi s tem, ko jim nekaj dajemo, ne ohranjamo še naprej v določeni obliki odvisnosti, da se zanašajo na pomoč nekoga tretjega. Ali jim ni pomoč morda celo v potuho, da se sami bolj ne potrudijo in se ne aktivirajo na način, da bi pač zvozili sami? Reči moram tudi, da sem kar nekajkrat zaznal neki njihov – ne vem, če ga imenujem pravilno – „kolonialistični“ refleks: ljudje so nam, belcem, dali vedeti, da pričakujejo, da jim bomo kaj dali, podarili. Karkoli, kar tam, takoj, na kraju samem.

Gre torej za vprašanje, ali in kaj tistih 18 € na mesec sploh rešuje oziroma k čemu ta denar v resnici pomaga. Eno je gotovo: ta denar, ta mesečni dar botrov ne rešuje strukturnih problemov Etiopije, še manj strukturnih problemov Afrike. Po drugi strani pa drži kot pribito – o tem sem se prepričal na lastne oči –, da ta denar pomaga ohranjati golo eksistenco otrok, ki ta sredstva prejemajo, jim zagotavlja temeljno varnost in zagotavlja okolje za minimalno osebno dostojanstvo. Ohranja jim sedanjost ter jim odpira obrise prihodnosti.

Dejstvo je, da vedno, ko začnemo razmišljati o vprašanju revščine, in pri tem izhajamo iz konkretnih stisk konkretnih ljudi, dregnemo z vso njeno večplastno problematiko v Pandorino skrinjico neetičnega ustroja sodobnega sveta. O strukturnih spremembah in dejanski vključitvi principa solidarnosti v delovanje „globalne vasi“ je potrebno in nujno razpravljati preko politike, gospodarskih, ekonomskih in socialnih ukrepov, toda hkrati je potrebno pomagati ohranjati življenje in dostojanstvo revnih otrok tu in sedaj. Mednarodne konference o zmanjšanju revščine, ukrepih na področju redistribucije dobrin v svetovnem merilu, dostopu revnih do pitne vode, ukrepih za zajezitev aidsa ipd. so potrebne, dialog ne sme biti v tej točki nikoli končan. Toda izgovor na strukturne zablode svetovne družbe in sklicevanje na nujnost strukturnih ukrepov ne nasiti lačnih ust otrok niti ne povrne leska v otroške oči. Eno preprosto ne izključuje drugega: medsebojna pomoč in solidarnost med ljudmi ne odvezuje politikov pri iskanju boljših rešitev na globalni ravni, ki bodo odpravljale neenakost in revščino, in narobe.

Kakšen smisel ima torej posvojiti enega otroka v Etiopiji in za to nameniti 18 € na mesec? Bruno Ferrero je v eni od svojih knjižic (Stara violina, Salve 2005) zapisal tudi tole zgodbo. Mogoče se v njej skriva odgovor na zastavljeno vprašanje …

Na morju se je razdivjal strašen vihar. Leden veter se je silovito zaganjal v vodo in dvigal visoke valove. Kot veliko kovaško kladivo so udarjali ob obalo, kot jeklen plug so orali po dnu morja. S seboj so brez usmiljenja odnašali majhne živalce, lupinarje in mehkužce, in jih puščali daleč na obali.

Vihar se je polegel tako hitro, kakor je prišel. Tudi morje se je umirilo. Na obali je ostalo veliko blata z morskega dna, v blatu pa se je v agoniji zvijalo na tisoče morskih zvezd. Bilo jih je toliko, da je obala spremenila barvo. Postala je rožnata.

Dogodek je pritegnil radovednost številnih ljudi z vseh koncev obale. Prišle so celo televizijske ekipe, da bi posnele nenavaden dogodek.

Morske zvezde so nemočno umirale.

Med množico, ki je prišla past radovednost, je bila neka majhna deklica. Z očmi, polnimi žalosti, je opazovala bolečino majhnih morskih zvezd. Opazovala je tudi ljudi: vsi so gledali, nihče pa ni nič naredil. Deklica je nenadoma sunkovito spustila očetovo roko, se sezula ter stekla po obali. Sklonila se je in s svojimi drobnimi ročicami pobrala tri morske zvezde. Z njimi je stekla do morja, jih vrgla v vodo in se vrnila nazaj na obalo. Nato je vse skupaj ponovila še enkrat. In še enkrat. In še enkrat.

Neki mož ji je zaklical izza betonske ograje: »Kaj vendar počneš, otrok?“

„Morske zvezde mečem nazaj v morje, drugače bodo vse pomrle na obali,“ je med tekanjem odgovorila deklica.

„Ampak na tej obali je vendar naplavljenih na tisoče zvezd. Ne boš mogla rešiti vseh, preveč jih je!“ je zaklical mož. „Poleg tega so pa tudi druge plaže vzdolž obale prekrite z morskimi zvezdami. Toka dogodkov pač ne moreš spremeniti!“

Deklica se je nasmehnila, se sklonila k morski zvezdi, jo zalučala v morje in dejala: „Za tole sem spremenila tok dogodkov!“

Mož je ostal nekaj trenutkov tiho. Nato se je sklonil, se sezul in odšel na obalo. Začel je pobirati morske zvezde in jih metati v morje. Nekaj trenutkov pozneje sta se mu pridružili še dve dekleti, čez minuto jih že bilo petdeset, dvesto, tisoč. Vsi so metali morske zvezde v morje.

Na koncu so bile rešene vse morske zvezde.

Da, drži: mnogi sanjajo, da bi spremenili svet. Dovolj je, da nekdo, pa čeprav otrok, zbere pogum in začne …

Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje.Več: stopinje.si

Foto: Branko Orasche.

 


14 KOMENTARJI

  1. osebno sem zelo PROTI nenehnemu dajanju. Ko sem bila otrok, smo zbirali denar za dedke in babice teh otrok, ki jih je sedaj obiskal Martin. In moji pravnnuki bodo verjetno še zmeraj zbirali denar zanje.
    Veste, to, da živiš na tuj račun, psotane način življenje. Ne le v Etiopiji, tudi pri nas. Ali v Angliji, kjer država podpira s socialnimi prejemki že tretjo generacijo istih družin.
    Pa še to: moje izkušnje ob takšnih obiskih so, da postanejo obdarovani tudi nasilni dob elega človeka.
    Katerega zelo malo cenijo, še manj spoštujejo.
    Beli človek jim pomeni ”premikajoč bankomat”, ki daje denar zato, da lahko živijo. Četudi slabo.

    Da le ni treba delat.

    • Podobno je v Združenih Državah, kjer so cele generacije črncev na socialni pomoči. Ko punčko vprašajo, kaj boš, ko boš velika, pove, da bo na socialni pomoči tako kot samohranilka mama, samohranilka babica in … Takšni problemi so seveda strukturni in jih samo s socialno pomočjo ni moč presekati. Potrebno se je bolj potruditi. Tako je bil praktično čudež, ko je med Clitonovim predsednikovanjem brezposelnost padla pod 4%.

  2. Pred nekaj dnevi pod postom Matije Gabrovška nisem mogel objaviti dokaj krutih razmišljanj o človeški naravi.

    Danes pa mi ne uspeva pod vašim postom.

  3. Mene ne skrbi toliko, da bi moj prispevek bil slabo porabljen. Bolj me skrbi, da bi s pomočjo pomagal pri povečevanju števila prebivalcev Etiopije in s tem k povečevanju lakote in problemov.

    Do podobnega razmišljanja mojemu so matematiki prišli ob modeliranju problema aidsa v Afriki. Ugotovili so, da polovičarski pristop k reševanju problema, le ta še poveča. Konkretno zdravljenje obolelih za aidsom podaljša njihovo življenjsko dobo, a obenem zelo poveča tudi število ljudi, ki jih zdravljeni okužijo. In se smrtnost poveča.

    Priznam, da ob interpretaciji zgornjih razmišljanj hitro padeš v rasizem.

    Najbrž nimam prav glede Etiopije. In je Etiopija dovolj velika, da bi z ustreznimi znanji (ne le o poljedelstvu, tehniki in zdravstvu pač pa tudi o medsebojnih odnosih v vse bolj kompleksnem svetu) pridelala dovolj hrane za svoje bodoče prebivalce. A nič ni narobe, če jim pomagamo. Čeprav so jih svetovni finančni tokovi obšli in tako kot prebivalci Republike Srpske delujejo bolj revni in nebogljeni, kot dejansko so. A jim že z za nas relativno majhnim zneskom, lahko veliko pomagamo pri vključevanju v svetovno zakladnico znanja in blagostanja.

    • Gospod Igor,
      bodite previdni s tistim vašim matematičnim modelom,še v isti sapi morate ponuditi en praktičen način reševanja tega problema, ki bo diametralno nasproten od onega, ki se ponuja kar sam od sebe!

      • Ne poznam matematika, ki o sebi meni, da lahko sam reši svet. 🙂

        Optimizerji so ob reševanju modela širjenja aidsa napovedali, da se bo epidemija po Afriki veliko hitreje širila, če bomo bolne zdravili, kot če jih pustimo umreti.

        Seveda etično ovrednotiti rezultate modela ni v domeni matematike. Optimizer lahko reši problem le, ko je namenska funkcija znana.

        Moja naloga kot matematika je, da preprečujem zablode. Pogosto se ljudje za aktivnosti odločamo v pričakovanju povsem drugačnih učinkov od tistih, ki jih že z elementarnim logičnim razmišljanjem lahko napovemo.

  4. Pred leti sem dobil veliko verižnih e-mailov, a poučne zgodbice o deklici, ki sproži plaz za pravilen odnos do velikih problemov, se pa ne spomnim. Hvala. 🙂

  5. Ko sem se maloprej zbudil, sem se najprej spomnil vašega pisanja o Etiopiji. In ugotovil, koliko je svete hinavščine. Oprostite, ker ne poznam ustreznega izraza za opis tistih, ki hlinijo vero, a jih ob prvem pozivu na akcijo zlahka razkrinkaš.

    Podobno takoj opaziš na Časniku, kjer je veliko klicev k spodobnosti do mrtvih belogardistov. In nešteto zagrenjenih komentarjev. A ob pozivu, da bi z 18 evri na mesec rešili enega še živečega “črnogardista” iz Etiopije, vsi pišemo le odklonilna mnenja.

Comments are closed.