Etične vrednote – up za prihodnost

3
327

PREJELI SMO. Predavanje Jožeta Trontlja na srečanju treh Slovenij na Svetih Višarjah.

Spoštovani!

Hvala prirediteljem za povabilo, da povem nekaj misli ob današnjem romanju treh Slovenij: romarjev iz naše sedanje domovine, iz zamejske Slovenije in izmed Slovencev po svetu. Geografski okvir mojega nagovora bo spričo tega tako lokalen kot globalen.

Peta božja zapoved ukazuje, da govorimo resnico. A pomembno je tudi, kako jo povemo. Naj to osvetlim s kratko zgodbo. Mlad grešnik pride k spovedi, pa si ne more kaj, izrabi priložnost in duhovniku ukrade uro. Na povabilo, da se izpove, reče: »Prečastiti, še najbolj me je sram tatvine. Ukradel sem uro.« »Upam, da si jo vrnil,« reče duhovnik. »Še ne,« je bil odgovor. Spovednik ga strogo opomni: »Uro moraš brez odlašanja vrniti!« Grešnik odgovori: »Prav, prečastiti. Jo lahko izročim kar vam?« Spovednik se začudi: »Kaj ti pade na pamet? Kaj naj jaz počnem z ukradeno uro? Vrni jo lastniku!« In grešnik odvrne: »Saj sem jo hotel, pa je noče vzeti nazaj!« In reče duhovnik: »Če je tako, ti dam odvezo, uro pa lahko obdržiš.« S to zgodbo, spoštovani, sem hotel povedati, da smo pogosto prevarani, ne da bi vedeli. Novinarju ali politiku ni treba lagati. Dovolj je, da spretno izbere in razvrsti dejstva.

Živimo v času velikih sprememb. Spremembe pogosto pomenijo nekaj dobrega za ene in nekaj slabega za druge. Za vse pa pomenijo negotovost. Naenkrat opazimo, da se ne moremo več zanesti na stvari, ki so se zdele stabilne, ki so pomenile neko stalnost, neko varnost. Pa čeprav je to bila, denimo, samo menjava letnih časov, bolj ali manj napovedljivo vreme brez izrednih ujm, varno naložen prihranek v banki, zaposlitev za nedoločen čas. Dolge stalnosti pa ni bilo nikoli ne v naravi ne v družbi. A konec je bilo vedno boleče presenečenje. Rušilen potres je človek vedno dojemal kot nekakšno izdajalsko dejanje narave. Sedanjo krizo doživlja kot posledico izdajalskega ravnanja nekaterih posameznikov in delov človeške družbe, tako v svetu kot pri nas doma. Vzroki potresa so v ogromnih globinah podzemlja, pa tudi korenine krize so globlje, kot lahko seže odgovornost posameznika ali posameznih skupin. In to je zdaj bolj ali manj jasno vsem.

Kljub temu so ljudje globoko prizadeti in jezni. So razočarani nad tem, kako človeštvo ravna s svetom in s samim seboj. Težko sprejemajo, da se je naenkrat, v manj kot letu dni, sesula splošna vizija neke razmeroma varne ali vsaj napovedljive prihodnosti. Že danes, še bolj pa malo pozneje bo posebej težko sprejeti dejstvo, da je civilizacijsko krizo začela spremljati še kataklizma, v katero drvi narava. Vsaj na naravo smo se ljudje vse doslej zanašali kot na nekaj razmeroma stabilnega, samostojnega, neodvisnega od človeškega početja. Komaj verjetno se nam zdi opozorilo, da pred našimi očmi zaradi nas izumirajo množice živalskih in rastlinskih vrst, da je to izumiranje 100- do 1000-krat hitrejše kot v preteklih podnebnih krizah.

Vse to se marsikomu zdi kot hude sanje. Posebno tistim, ki so jih posledice kriz zadele že neposredno, osebno. Te omenjam najprej, ostali pa še čakamo. Omenjam tiste, ki so izgubili premoženje, zaposlitev, pričakovanje varne starosti. Seveda so izgubili tudi zaupanje v državo, v mehanizme družbe. Zato ni presenetljivo: ljudje se odzivajo z vse bolj masovnim begom od razuma, ki naj bi bil podlaga današnji civilizaciji, pa tudi od tega, na kar današnja družba stavi: od znanosti. Ta dvojni beg, od pameti in znanosti, traja že nekaj časa, a se širi. Dovolj je, da pogledate televizijske in radijske programe s prerokovanjem iz kart, astrološkimi nasveti, priporočili sleparskega alternativnega zdravilstva. Polagoma je postalo poljubno, kaj človek verjame in česa ne. Ljudje lahko izbirajo med množicami goljufivih ali čudaških prepričanj, na tržišču se pojavljajo tudi nevarni novi kulti. Nekdaj splošnega zaupanja vredni naravni zakoni se podobno kot zgodovinska dejstva relativizirajo. Čisto normalni ljudje, tudi izobraženi, si privoščijo popolno zanikanje splošno priznanih dejstev in pričakujejo, da bo to sprejeto kot njihova osebna, legitimna resnica. Beg od znanosti in razuma bo prej ali slej pospremil tudi beg od vrednot.

Vsekakor je današnji človek zbegan skoraj tako kot ob začetku velike vojne. Predvsem zaradi negotove prihodnosti. Večina nas še ni dosegla tistega trenutka v življenju, ko nam ne bi bilo treba več skrbeti niti zase ne za otroke ali vnuke, ne za druge najožje svojce. Redko kdo ravnodušno, brez zaskrbljenosti in strahu pričakuje, kaj bodo prinesli meseci in leta pred nami. Zato se ljudje oziramo naokrog, iščemo oporo, ob kateri bomo bolj pripravljeni pričakali in sprejeli tisto, čemur ne moremo uiti. Govorim o izhodu iz krize, ki nas bo postavil v znatno slabši položaj, kot smo ga bili vajeni doslej. Seveda, dodajamo sami pri sebi, če se bo kriza iztekla za nas neugodno. In na tihem upamo, da se ne bo. Vendar lahko z gotovostjo pričakujemo vsaj to, da se bo treba, vzeto v povprečju, sprijazniti s precej bolj skromnim življenjskim slogom, kot smo ga bili vajeni doslej.

To velja za ves razviti svet. Zdaj se že večina ljudi zaveda, da velik del človeštva že desetletja živi, kot rečemo, nad svojimi razmerami. Prekoračili smo tako imenovano nosilnost planeta. Zemlja je prenaseljena z ljudmi, ki zahtevajo zase več dobrin, kot jih lahko odvzamejo živi in neživi naravi brez trajne škode. Če želimo spodobno preživeti, ne da bi trpeli lakoto in raznovrstna pomanjkanja, potrebujemo novo svetovno ureditev. Globalizacija po njej naravnost kliče.

V času, ko se že dogajajo in se bodo še naprej dogajale drastične spremembe, je nedvomno še bolj kot prej potrebna solidarnost in dobrodelnost. Ne bo se nam smelo zgoditi, da bi zaradi sebičnega pehanja za čim boljšim lastnim preživetjem žrtvovali ti dve vrednoti. Še manj bomo smeli zaradi kratkovidne pohlepnosti popustiti pri pravičnosti in poštenju. Oboje se v slabih časih dogaja v obilni meri. In naposled, vse bolj škodljivo, neumno in neetično bo, če bomo še naprej hoteli pridobivati stvari, ki jih pravzaprav ne potrebujemo. Prav želja po materialnih rečeh je zasužnjila človeka, ga spremenila v ubogljivega porabnika in ga vpregla v sistem, ki je moral voditi v krizo. Čeprav tega pogosto ne ve, mu je prav ta želja vzela dobršen del sreče. Še več – tej želji na ljubo se je marsikdo odrekel svoji moralni in etični doslednosti. To pa ni majhna stvar.

Zdajle bom povedal nekaj besed, ki zagotovo ne bodo zvenele politično korektne. A od človeka, ki zastopa ustanovo, kot je SAZU, ne pričakujte, prosim, v prvi vrsti politične korektnosti. Izrazil bom svoje zgražanje nad tem, kar opazujemo že nekaj mesecev. Varnostni svet OZN je zaman skušal ustaviti zločinske pomore civilnih prebivalcev Sirije, za katere je odgovoren režim Basharja Al-Assada. Trikrat zapored sta sprejetje resolucij o ustavitvi tega norega hudodelskega pobijanja, celo klanja moških, žensk in otrok z vetom preprečili Rusija in Kitajska. Razlogi za varovanje superzločincev so strateške in materialne koristi. Če mislimo z boljšim jutrišnjim svetom resno, bi morali nemudoma uvesti sankcije proti imenovanima državama. A deležni nista niti besednega neodobravanja.

V nadaljevanju bom ponovno odstopil od politične korektnosti. Sprašujem se, kako si bomo v globalni družbi delili omejene planetarne vire, če niti od daleč nimamo podobnih etičnih standardov, na primer glede varovanja planetarne narave. Samo za primer: Skrajno neetično je zlorabljati stisko in naivnost revnih Afričanov in za smešen denar kupovati od njih obdelovalno zemljo, na kateri že zdaj s težavo pridelujejo svojo skromno hrano. Znano je, da to počnejo Kitajci. A moralne moči, da bi to preprečil, Zahod nima. Preveč podobnega ima na vesti iz ne tako davnih časov kolonializma, preveč ima tudi današnjih grehov. Spomnimo se na naglo rastoče nove farme za pridobivanje biodizla na škodo pridelave hrane. Ta pa postaja vse dražja in najrevnejšim lačnim vse teže dostopna.

Zakaj govorim slovenskim romarjem o svetovnih zadevah, na katere nimamo vpliva? Ker se mnogi počutimo kot ljudje, ki želimo ravnati prav, pa smo se znašli znotraj velikih združb, ki jih ni niti strah niti sram početi hudodelstva. Že samo s pasivno navzočnostjo smo del sistema, ki dela grde stvari. V današnjem globalnem svetu to velja še bolj.

Morda bi morali začeti graditi na skupnih zdravih temeljih. Nekaj jih je, in to so moralne vrline, to je spoštovanje, ki ga ljudje vseh ras, religij in kultur že skozi mnoge rodove, skozi tisočletja gojimo do teh vrlin.

Odnos do etičnih pravil je lahko tudi racionalen. Takrat ne pomeni več kantovskega nezmotljivega notranjega nagiba, da se človek opredeli v skladu z etičnim zakonom in da tako tudi ravna. Racionalne opredelitve ne temeljijo na nagibu, ampak na razmisleku. Tam pa je vedno prostor tudi za drugačne, vzporedne razmisleke, kot je tale, češ, saj drugi ne bodo opazili, če bom malo poskrbel tudi za lastne koristi.

Le na videz je vseeno, kaj je motiv za pravo ravnanje. Ali je to notranja etična nuja, ali je religijska zapoved, ali je zakonska regulativa, ali je strah pred kaznijo. Od teh štirih motivov sta notranja potreba po etičnem vedenju in versko prepričanje zagotovo več vredna, bolj vseobsegajoča in bolj trajna kot spoštovanje zakona in strah pred kaznijo. Eno pa je gotovo res. Brez poprave vedenja na ravni posameznika, naroda in svetovne skupnosti je sedanja civilizacija obsojena na konec. Konec, ki bo s seboj potegnil tudi dobršen del planetarne žive in nežive narave.

Logika nereguliranega svobodnega trga, brezobzirna tekmovalnost in vgrajena zakonitost kapitalističnega sistema, ki terja vse hitrejši gospodarski razvoj v nedogled, nedvomno vodijo proti katastrofičnemu koncu. Ni videti, da bi kdo že imel pripravljen moder, splošno sprejemljiv in uresničljiv odgovor na ta eksistenčna svetovna vprašanja.

Ko na tak odgovor še čakamo, pa je pametno že ravnati, kot da ga imamo. Na ravni posameznika in celo naroda so stvari preglednejše, kot so globalno. Tu pa ni veliko ugibanja: vložiti je treba nov napor, morda kar v vse štiri prej navedene motive za pošteno ravnanje. Še največ morda lahko naredimo na podlagi prvega: to je večanje zavesti o nujnosti etičnega vedenja.

Za to sta dve možnosti. Ena je samovzgoja in pospeševanje etične kulture med ljudmi. To je naloga, ki jo danes vse več ljudi jemlje resno. Etična vprašanja vse bolj prodirajo v javno razpravo. Drugo pa je vzgoja otrok in mladostnikov v spoštovanju etičnih in humanističnih vrednot. Dolgoročno lahko naredimo največ pri otrocih. Dovolite mi nekaj besed o tem.

Na SAZU že nekaj časa razmišljamo o potrebi po nacionalnem projektu za vrnitev vzgojnih in etičnih prvin v slovenske šole. Znano je, da so bile te prvine v šolstvu skozi desetletja zanemarjene, celo namerno izločene. Medicinska in psihološka opazovanja razvoja otrokovih spoznavnih in drugih duševnih sposobnosti so pokazala presenetljive zakonitosti. Prikrajšanje za potrebne vzgojne izkušnje v kritičnih obdobjih razvoja in odraščanja dobesedno poškoduje otrokove možgane. Govorim o odmiranju neuporabljenih nevronov in izginjanju mednevronskih povezav. Ne enih ne drugih pozneje ni več mogoče na noben način obnoviti.

Prvo kritično obdobje je doba dojenčka, prvi dve leti življenja. Če je v tem času otrok brez ljubečega stika s pravima ali nadomestnima staršema in s spodbudnim okoljem, bo zaostal v gibalnem, razumskem in čustvenem razvoju. Lahko bo vse življenje neobčutljiv za stiske soljudi, lahko bo oropan sposobnosti za empatijo, etični pohabljenec. V najzgodnejšem otroštvu je vloga družine še posebno dragocena, je nepogrešljiva. Družbe, ki želijo vlagati v srečo prihodnjih rodov, bodo veliko storile s podaljšanjem porodniškega dopusta. Mati naj bi bila z otrokom vsaj skozi prvi dve leti.

Druga vrsta sporočil mora doseči otrokove možgane v predšolski dobi. Tedaj se mora otrok srečati z omejitvami svobode, z oziranjem na soljudi, s potrebo po sočutju, s prvimi etičnimi nauki, ki jih že tisočletja sporočajo basni in pravljice. V naslednji, tretji dobi, v času osnovne in nato srednje šole, je treba otrokom privzgojiti občutljivost za razločevanje med dobrim in zlim in sprejemanje dobrega. A še tedaj se vzgoja in pouk te vrste ne smeta končati. Študentje na univerzi se morajo naučiti bistvenih prvin poklicne etike, kandidati za doktorje znanosti pa morajo spoznati ključne zakonitosti etičnega pridobivanja in uporabe znanstvenih dognanj. Vsega tega moramo dati otrokom in mladim v prihodnje veliko več, kot so dobivali doslej.

Nalog torej ne manjka, od dobe dojenčka, prek vrtca, osnovne in srednje šole do univerze in doktorskega študija. Začeti pa je treba, kot je samo po sebi razumljivo, pri starših in učiteljih. Staršem je treba dati ne samo dobro orientacijo, ampak tudi dovolj priložnosti, da izpolnijo svoje starševske dolžnosti. Delodajalci, ki preobremenjujejo svoje zaposlene s pogosto nepotrebnim nadurnim delom, morajo vedeti, da kradejo njihovim otrokom čas in priložnosti za vzgojo, nekaj neprimerljivo pomembnejšega, kot so delodajalčevi delovni načrti, nekaj, česar pozneje ni več mogoče nadomestiti. Učiteljem pa je treba vrniti ugled. Imamo vsaj eno zamisel, kako se to stori. Povečati je treba njihovo samostojnost, vrniti jim priložnosti, da uveljavijo svojo ustvarjalnost. Obnoviti je treba njihovo avtoriteto. Samo tako bo učitelj lahko izpolnjeval svoje drugo pomembno poslanstvo: biti zgled, ob katerem se oblikujejo osebnosti mladih ljudi.

Kar sem rekel prej o prikrajševanju dojenčkov in predšolskih otrok pri času, ki ga z njimi prebijejo starši, velja tudi za čas, ki ga lahko posameznemu otroku v vrtcu namenijo vzgojiteljice in vzgojitelje in velja v šolski dobi za učitelje. Še več. Ta zakonitost seže prav do univerze. Pred leti so primerjali mlade zdravnike, ki so pravkar končali študij na mali, a elitni univerzi Cornell v državi New York z diplomanti večjih medicinskih šol. Pokazalo se je, da so oboji imeli približno enako temeljito medicinsko znanje. Velika razlika pa je bila opazna pri odnosu do stroke in do bolnikov. Novi zdravniki s Cornella so imeli svoj poklic pomembno bolj radi, do bolnikov pa so imeli veliko boljši odnos kot kolegi z večjih kolidžev. Raziskovalci so razlike pripisali velikosti letnikov. Na Cornellu so letniki majhni, študentje imajo veliko več učiteljev in tutorjev, kar 9 na enega študenta. Zanimivo bi bilo raziskati, ali velikost skupin v vrtcih in velikost razredov v osnovni in srednji šoli kaj vplivata na odnos otrok do osebnega poštenja in etike, posebej pa na sposobnost empatije, vživljanja v kožo drugega. Da ne bom napačno razumljen: govorim o razvitem delu sveta nasploh, ne le o položaju v Sloveniji.

Kako pomembna je že predšolska vzgoja, je prva zares zgovorno pokazala Perryjeva raziskava na dveh skupinah afroameriških otrok iz 60. let prejšnjega stoletja, ki so jih potem opazovali skozi več desetletij. Ena je hodila v vrtec, druga pa ne. Razlike v nadaljnjem razvoju so se pokazale že v otroštvu in adolescenci: šolski uspeh je bil veliko boljši pri skupini iz vrtcev. Višja je bila tudi raven inteligentnosti! Razlike so se pokazale tudi v odrasli dobi: Skupina iz vrtcev je imela boljše službe in večji zaslužek, do 40. leta je doživela bistveno manj aretacij. Dober vrtec je torej pomembno izboljšal intelekt in življenjsko uspešnost, povečal pa je tudi poštenje v odrasli dobi.

Moja stroka, nevrofiziologija, je prispevala k spoznanju o nenadomestljivosti učenja v zgodnjih obdobjih življenja. Za nekatere prvine vzgoje je človek dojemljiv samo v majhnem časovnem oknu. Okno je lahko res presenetljivo ozko – od nekaj tednov do nekaj mesecev ali let. To velja za prav raznovrstne stvari: denimo za razvoj vida. Če novorojenčke pustite prve tedne življenja v temi, bodo vse življenje slepi. Prikrajšanje za dražljaje iz okolja in učeče izkušnje v kritičnih obdobjih lahko dramatično okrni temeljne sposobnosti gibanja, jezik in govor, pa tudi sposobnost empatije, čustveno inteligenco – in še malo pozneje tudi sposobnost za sprejemanje vrednot. Tu ne moremo računati na poznejše, nadomestno vseživljenjsko učenje. Pomen tega spoznanja je preprosto neprecenljiv. Od tega, kar bomo storili za vzgojo otrok od prvih tednov, mesecev in let naprej do odraslosti, bo odvisna ne samo njihova usoda, ampak tudi usoda naroda, če pogledamo globalno, tudi človeštva.

Dr. Kristjan Musek Lešnik in Marjan Musek sta pred šestimi leti izdala knjigo z naslovom Odraslim Slovenije. To je knjiga risb, misli in sporočil, ki so jih otroci namenili odraslim. Knjigo bi morali vzeti v roke vsi, ki imajo otroke ali so vpleteni v njihovo vzgojo. Velik del teh spontano nastalih pisemc razkriva otroške želje, da bi starši z njimi prebili več časa, da bi se z njimi igrali, da bi bili prijazni do njih in med seboj, da bi bili več doma. Pisemca in risbice nas pretresejo, še bolj, ker nam nastavljajo zrcalo. V njem smo mnogo manj lepi, kot sami mislimo. V njem uzremo tudi hrepeneče oči otrok, ki jih prikrajšujemo ravno za tisto, kar najbolj potrebujejo – za naš čas, za našo čustveno toplino. Kot da ne vemo, da je samo v ljubeči vzgoji mogoče srečno otroštvo in uspešno odraščanje v zrele ljudi, ki bodo tudi sami znali dobro vzgajati svoje otroke, ko pride njihov čas. Sedanja slovenska in svetovna ureditev tega ne podpirata. Kapitala ne skrbi sreča prihodnjih generacij.

Rastočo vlogo naravoslovnega znanja, umeščenega v sistem humanističnih vrednot in odgovornosti, ki naj bi jih privzgojili otrokom in mladim ljudem, spoznavajo misleči posamezniki in znanstveni forumi po vsem svetu. Naj omenim UNESCO, Odbor Sveta Evrope za bioetiko, EGE-etično svetovalno telo predsedniku Evropske komisije, evropske in svetovne akademije znanosti. Ponovno je treba dati veljavo znanstveno utemeljenemu pogledu na svet. Gotovo je treba povečati razumevanje delovanja človeške družbe. A posebne pozornosti mora biti deležno naravoslovje. Tu je namreč največ ključnih dejstev, ki jih mora človek upoštevati v novi situaciji globalnih kriz. Pouk o dejstvih pa mora biti pospremljen z vrednostno oceno, sicer bo učinek boren. Potrebna je torej humanistična orientacija. Ne enega ne drugega ni mogoče podati drugače kot v obliki neke skupne, kolikor mogoče zaokrožene in uravnotežene podobe o svetu. To smo nekoč imenovali dobra splošna izobrazba. Pozneje se je Evropa žal od tega koncepta oddaljila, ko se je odločila, da bo zavrgla priporočila Unescove komisije pod vodstvom Jacquesa Delorsa. Izbrala je drugo načelo: izobraževanje podrediti čim zgodnejšemu usposabljanju za delo. Cilj je bil čim večja konkurenčnost, čim hitrejši gospodarski razvoj. A prav ta cilj vse več mislečih ljudi spoznava kot bližnjico v gospodarsko in podnebno krizo. Brez pomišljanja lahko dodamo: tudi v krizo našega dojemanja vrednot.

Kako smo pravzaprav mogli zabresti tako globoko, se sprašuje marsikdo. A krize niso prišle kot popolno presenečenje. Na področju podnebnih sprememb so se napovedi kopičile že dolgo prej. Na neizogibnost gospodarske in vrednotne krize pa so prav tako opozarjali modri ljudje že pred desetletji. Filozof Erich Fromm je ti dve krizi napovedal že pred tridesetimi leti. Spoštljivo omembo si zasluži že zato, ker je kot eden redkih podal tudi nasvete, kako spremeniti cilje človeške družbe. Predvsem v delu Imeti ali biti, pa tudi v drugih, je vrsta dragocenih navodil, kako vzgojiti novega človeka za novo, srečnejšo družbo, ki bo znala živeti v ravnovesju sama s seboj in s svetom okrog sebe.

Za tako ravnovesje je treba razviti drugačne ambicije, drugačne cilje. Odpovedati se bo treba pohlepu, razsipnosti in dirki za materialno blaginjo, ki presega potrebe. Nekateri ste me že slišali navajati Aristotela in Kanta: etični cilj človeka naj bi bil dobro življenje z drugimi in za druge v pravičnem redu. Krščansko resnico pa tudi poznate: teže bo spraviti bogataša v nebesa kot kamelo skozi šivankino uho. No, pravilnejši prevod ne govori o kameli, ampak o sidrni vrvi.

Prvo pa je neizkrivljeno razumevanje sveta, ki ga je treba vsaditi v osebni svetovni nazor. Za to potrebujemo dobro splošno izobrazbo – dovolj temeljito znanje, a umeščeno v sistem vrednot.

Spoštovani, o nečem ni treba dvomiti. Več etike med ljudmi pomeni več sreče. Ljudje so spoznali, in takih je po nedavni oceni že blizu devet desetin, da za srečo niso bistvene materialne dobrine. Največ srečnih ljudi so nedavno našli v Nigru, revni afriški državi, polni pomanjkanja, lakote in bolezni. Pojem blaginja mora imeti tam drugačen pomen. Nekateri so pred dobrim desetletjem predvideli, da se bo beseda etika v novem stoletju slišala pogosteje kot kdaj prej. Napoved se je uresničila. Pri Slovencih je že več let zaznati pravo lakoto po etičnih razpravah, in to velja tudi za javnost, tudi za sredstva javnega obveščanja. Kolegi v Mednarodnem odboru za bioetiko pri Unescu mi povedo, da je za etiko marsikje po svetu bistveno manj zanimanja. Ni pa dovolj o etiki samo govoriti. Upamo, želimo in pričakujemo, da bo govorjenju sledilo drugačno razmišljanje. Temu pa drugačno vedenje. Dejanja, ki bodo pomagala Slovencem sedanjega in prihodnjih rodov k večji sreči. Dejanja, ki bodo pomagala reševati globalne probleme človeške prihodnosti.

Naj sklenem z ugotovitvijo, da potrebujemo nov načrt sonaravnega, odgovornega in zdržnega razvoja Slovenije, ki ne bo več temeljil na spodbujanju gospodarske rasti, niti na kraji dobrin našim otrokom in vnukom. Prevara, kakršno je uporabil tatič spovednikove ure, nas ne bo opravičila pred potomci. Govorim o dragoceni naravi, ki smo jo prejeli zgolj v začasno upravljanje od očetov in dedov, pa smo jo v svoji požrešnosti že hudo prizadeli in jo bomo razvrednoteno predali naslednjemu rodu. Med prednostnimi cilji morajo biti trajnostna samozadostnost, na nov način pojmovana blaginja in ustvarjalen odnos med ljudmi in do sveta.

Ni treba, da bi bili povsem črnogledi. Lahko se zanesemo na dvoje. Prvič, kljub opozorilom, ki sem jih izrekel v tem nagovoru, je tudi res, da se je med ljudmi nabralo že kar veliko modrosti. Narašča število takih, ki se ne pustijo indoktrinirati, manipulirati in zlorabiti. In drugič, lahko računamo na biološki samoohranitveni nagon, ki bo pogubno vedenje znal ob pravem času ustaviti.

Začeti pa bo treba z vzgojo k drugačni miselnosti. In s ponovnim negovanjem etičnih vrednot.

akad. prof. dr. Jože Trontelj
predsednik SAZU

Vir: Tiskovni urad SŠK

Foto: Wikipedia


3 KOMENTARJI

  1. S vsem spoštovanjem do napotkov gospoda akademika, pa vseeno ne najdem v njih konkretnih rešitev za trenutno katastrofalno stanje v Sloveniji.
    Hvalevredni so njegovi napotki, ko poziva starše in celotno družbo, da naj začno vzgajati že dojenčke in nato naj vzgoja spremlja odraščajočega vse do diplome in celo doktorata.
    To je hvalevredno,vendar ob spoznanju, da je naša družba popolnoma zavozila, da se odraslih ne da uspešno prevzgojiti in jim privzgojiti poštenja,delvnosti,humanosti, čuta za varovanje narave in podobnih lastnosti, bo ob napotkih cenjeneha akademika, slovenska družba trpela vsaj še 20 let, ob pogoju, da že jeseni začnemo z vzgojo dojenčkov.
    Žal rabi Slovenska družba katarzo takoj.
    Kako pa to doseči je temeljno vprašanje sedanjega trenutka.
    Mislim,da bi morale pametne glave stopiti skupaj in na simpoziju posvečenem moralnim vprašanjem naroda izkristalizirati ideal, ki naj bo cilj novi družbi.
    Danes se prepiramo o idelaih. Bivši predsednik republike je celo izjavil: obstaja več resnic. Mar je to napotek za bodočnost družbe? Prav gotovo obstojajo norme, ki so večne, ki jih mora družba spoštovati in te morajo preiti v kurikulum, še prej pa v zavest vseh državljanov.
    Sedaj pa je družba podobna majhnemu otroku,ki med dvema staršema išče potuho. Zdaj se zateček enemu, potem k drugemu. Če sta sprta, lahko izrablja njune medsebojne spore in se dobrika enemu, potem drugemu. S tem pa leze v nepoštenje.
    Mar ni razkol družbe ploden humus za podobne mehinacije, ki jih uganjajo naši tajkuni.
    Enkrat so levi, pa potem desni in vedno iščejo potuho, jo najdejo v razklanosti družbe.
    Pogoj za prekinitev takšnega pogubnega stanja je sprava.
    Za spravo ne najdemo in ne najdemo moči.
    Prepričan sem, da bi ob moralnem propadu prav vseh nacionalnih inštitucij od predsednika države, do vlade, parlamenta, univerz , humanitarnih organizacij, cerkve, sodstva in še marsičesa, morala vajeti v roke vzeti akadamija. Spoštovani predsednik se je sicer z esejem podal na pravo pot, vendar je ta pot predolga.V naslednjih 20 letih lahko pogubimo državo in narod.
    Nisem sicer za bližnjice, vendar menim,da je potrebno ukrepati takoj. Na vrata nam trkajo biriči, ki bodo prevzeli oblast, zgubili bomo suverenost. To je sramotno!

  2. VIDITE , takšni kot je g. TRONTELJ bi naj govorili izbranim množicam, ne pa ideološki izprinjenci ! Tudi pred RUSKO KAPELICO , bi omenjeni gospod izbral primerne besede , ki ne bi bile nikomur v spotiko !

  3. Gospod akademik ni nakazal le skupne niti, ki vse te družbene “napake” povezuje. Vse do zadnje se natančno navezujejo na — komunizem! Vse so te pomanjkljivosti o katerih govori so komunisti spodbujali in vsak poskus storiti kaj drugače so onemogočili. Kdo naj zdaj vrne učiteljem ugled, ki jim ga je komunizem poteptal?!
    Tako da gospod Trontelj, žal se vam pozna da ste delali na Univerzi Edvarda Kardelja in da se vam to ni zdelo nič narobe. Učili ste kardeljeva izbrana dela in niste nikoli izkazali nobenega dvoma v njegove nauke. Vedno ste bili politično korektni in nikar se zdaj ne hvalite da niste.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite