Kriza vrednot v današnji družbi.
Pa poglejmo sedaj vprašanje vrednot v današnji družbi, v kateri se pogosto zatrjuje, da gre za krizo vrednot. Problem nastane ob vprašanju, ali sploh vemo, katere vrednote imajo v mislih tisti, ki zagovarjajo, da gre za krizo vrednot in drugič, ali se tisti, ki načeloma zagovarjajo določene vrednote, v svojem delovanju teh vrednot tudi držijo.
Ker pa sem sama realist in se zavedam, da mnogi ljudje sploh ne vedo, kaj so vrednote, ker se o tem niso nikoli razumsko vprašali in po drugi strani tudi vem, da mnogi, ki na načelni ravni zagovarjajo (po mojem prepričanju) čisto prave vrednote, dejansko po njih ne živijo.
Kako potem rešiti problem, ki mu pravimo kriza vrednot v današnji (ali katerikoli družbi). Menim, da se odgovor skriva v ravnanju, ki smo ga že velikokrat prepoznali v zgodovini človeštva. Gre za to, da bolj etične družbe nikoli niso ustvarjale množice ljudi, ki bi se kar naenkrat zavedle, kako narobe ravnajo in bi se kar naenkrat spreobrnile in začele ravnati drugače. Etične družbe tudi ne ustvarjajo sicer zelo sposobni in razumni ljudje, če niso zraven še modri in resnično etični ali lahko bi jim rekli tudi duhovni ljudje.
Bolj etične družbe se v zgodovini ni nikoli naredilo s tem, da so bile popravljene vse pretekle krivice, ker to niti teoretično nikoli ni bilo mogoče.
Bolj etično družbo so v resnici vedno ustvarjali ljudje, ki so bili bolj etični in modri od ostalih, kar pa se je kazalo v njihovem praktičnem življenju. To so bili ljudje, ki so poznali prave vrednot in so se po njih tudi ravnali.
Zato je verjetno iluzija, če pričakujemo, da ljudje, ki so v preteklosti ravnali zelo neetično in tudi v modrosti niso posebej zrasli, da se bodo kar naenkrat spreobrnili in začeli ravnati popolnoma etično. Edino upanje bi bilo, da bi tisti ljudje, ki so duhovno na višji stopnji in so prišli do določenih spoznanj o tem, kaj je prav in kaj so vrednote, to tudi živeli. S tem bi s svojim osebnim zgledom in delovanjem tudi druge spodbudili k bolj etičnemu ravnanju.
Pa še en čisto krščanski dodatek. Pomen odpuščanja in to brez če, je ob tem tudi zelo nujen. Ne moremo namreč od neetičnega človeka pričakovati, da se bo kar naenkrat spremenil. Spravo in boljšo družbo delamo s tem, da mi njemu odpustimo in sami ravnamo boljše. Velika spodbuda k temu je knjiga Preživela, da pričujem. To knjigo je napisala ženska, ki je doživela genocid v Ruandi in je kljub vsem krivicam, ki so se ji zgodile, ugotovila, da je edina možnost rešitve za vse, tako tiste, ki so krivice delali, kot tiste, ki so jim bile narejene, odpuščanje.
