Etapna zmaga, ki je v bistvu pat

15
Foto: Flickr
Foto: Flickr.

Lahko bi rekli, da je izid grškega referenduma tako rekoč najslabši od vseh možnih. V prvi vrsti je obdržal nad vodo dvojec Cipras-Varufakis in njuno ekipo, hkrati pa še zdaleč ni plebiscitaren, kot so si v Sirizi morda predstavljali in želeli. Vsekakor je bolj venezuelski kot sovjetski, ko bi predlog ljubljenega vodje moral dobiti 98 odstotkov. Vsaj.

Vsi so v škripcih

Toda zavrnitev predloga upnikov je vseeno dovolj izrazita, da bo močno povečala prestiž omenjenega dvojca med njunimi pristaši doma in še bolj v tujini. Grška kriza je pač že zdavnaj postala ena izmed tistih, o kateri ima vsakdo mnenje izdelano že vnaprej. Grki so bodisi  žrtve v glavnem tujih neoliberalnih pošasti bodisi žrtve lastne razvajenosti in populističnih, za nameček pa še tatinskih domačih politikov. Za obe tezi se da navesti cel kup argumentov, ki skoraj vsi sfrčijo drug mimo drugega. Zato bo tudi Ciprasovo referendumsko hazardiranje pri velikem delu opazovalcev obveljalo za kot solza čisto demokratično junaštvo. Ne glede na to, da je bil epilog na vrat na nos sklicanih referendumov in volitev v dvajsetem stoletju, od Schuschniggovega do Hitlerjevih in Stalinovih, tako rekoč brez izjeme klavrn.

Tudi modreci iz Evropske unije so po referendumu v nezavidljivem položaju. Nekaj več kot tri petine glasov je ravno dovolj, da bo iz jader izginilo precej tistega vetra, ki ga je vanj nebrzdani populizem grškega premierja ob prekinitvi pogajanj in napovedi, da bo besedo predal ljudstvu. Za nekaj kratkih hipov se je celo zdelo, kot bi bila užaljenost voditeljev Unije močnejša od paničnega strahu, kaj pravzaprav prinaša toliko opevani Grexit, ki je bil dotlej najmočnejši zaveznik atenske vlade. Ob razmeroma prepričljivo izraženi ljudski volji bo znova teže zaloputniti vrata za nadaljnje iskanje rešitve in se izpostaviti očitkom, da je prav ta “ne” dokončno pahnil zibelko demokracije in njene ljudi v  brezno.

Toda če je bil Cipras včeraj etapni zmagovalec, se je še enkrat več pokazalo, kako razdeljena je pravzaprav Grčija. Za svojim gurujem, kot sem že zapisal, nikakor ne stoji kot en mož.  Navsezadnje je Siriza tudi na januarskih volitvah dobila 36, ne pa, kot morda kdo dobi kdaj občutek, 85 ali 90 odstotkov glasov. Poleg tega je karta referenduma zdaj uporabljena. Če jo bo skušal mladostni premier čez nekaj mesecev ob kakšnem podobnem zapletu odigrati znova, bo njena prepričljivost precej manjša.

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


15 KOMENTARJI

  1. “Toda če je bil Cipras včeraj etapni zmagovalec, se je še enkrat več pokazalo, kako razdeljena je pravzaprav Grčija.”

    Razdeljena je tudi Evropa in vsak dan bolj bo razdeljena, ko ko končno potrebno sprejeti odločitev, ki bo še bolj razdelila, kajti zapitek bo grenak tako za Grčijo, kot Evropo.

  2. Zelo čudni, vsekakor pa nepredvidljivi časi čakajo Evropo, če bojo podobno kot Grčija v ( skrajno) levo krenile Španija, Portugalska, morda celo Italija in se bo obenem gospodarsko uspešnejši sever Evrope vse manj opredeljeval proevropsko in vse bolj sledil nacionalnemu egoizmu. Žal vidim oba trenda in prav nič mi nista všeč.

    To bi verjetno pomenilo konec paradigme, ki se je začela med Monnet-jem, Schumanom, Adenauerjem po WW2 in ki je Evropi, vsem ki so k njej pristopale, prinesla dolgo obdobje miru in rasti blagostanja. Sicer lahko tudi iz prehodne krize in nove paradigme izzide kaj pozitivnega. Ampak osebno raje izvolim ziheraštvo. Če hočete, status quo. Dobrih reči se ne menja.

    • IF: “Zelo čudni, vsekakor pa nepredvidljivi časi čakajo Evropo, če bojo podobno kot Grčija v ( skrajno) levo krenile Španija, Portugalska, morda celo Italija … in ki je Evropi, vsem ki so k njej pristopale, prinesla dolgo obdobje miru in rasti blagostanja.
      =================

      Vse te države so še pred kratkim imele svoje valute in bile istočasno čalanice EU. Pa se ne spomnim, da bi zaradi tega bile vojne? Rešitev je samo ena, v evro območju samo države, ki se držijo kriterijev.
      Ko se kar naprej govori o potrebnih spremembah:
      Ja, potrebna sprememba bi bila (bi, ker dvomim, da jo katera socialistična politika želi izvajati). Izvajanje fiskalnega pakta oz fiskalnega pravila za vse države evrskega območja.
      Se je že kar nekako pozabilo, ker je trenutno šibka gospodarska rast.

      IF: “Ampak osebno raje izvolim ziheraštvo. Če hočete, status quo. Dobrih reči se ne menja.”
      =============

      To je verjetno šala: “Dobrih reči se ne menja”. Ni dobro, če se tolerira finančna nevzdržnost, kar prej ali slej privede do kolapsa. Za tak status quo glasujejo ziheraši?

      • Nisem nikjer napisal, da se ne strinjam z izvajanjem fiskalnega pakta. Samo naj spomnim za blago relativiziranje, da se je pred dobrim desetletjem celo Nemčija skozi vlekla, brez nekih ukrepov proti njej, s stalnim prekoračevanjem 3% proračunskega primanjkljaja.

        Sicer sem drugje že zapisal podobno, mnogo bolj restriktivno stališče glede pristopanja držav v monetarno. Se strinjam, da so bile hude napake. Problem zdaj je, da ni predvideno, da bi nekdo iz euro območja izstopil. Nimam pojma, kako bojo izvedli vrnitev Grkov na drahmo, če bo tak dogovor. Kaj bi šele bilo ob odhodu vsaj 10 krat močnejšega gospodarstva iz evro skupine, to je italijanskega.

        Po mojem odhajanje držav iz evro območja ne bi pomenilo vračanje na stanje recimo v 90. letih. Bojim se, da bili priča težko obvladljivim dezintegrativnim procesom, rastočim socialnim, mograntskim, terorističnim in drugim problemom.

        Namesto, da bi Evropa postala, kot je bilo predvideno, gospodarski in politični velikan in svetilnik sveta, bi se cela zgodba razblinila. Evropa torej, ki še za sebe ne bi znala dobro poskrbeti, kaj šele za svet. Za svet bo pa skrb kdo? Tudi ZDA od Obame naprej očitno nočejo. Kdo torej? Verjetno komunistična Kitajska… Res lepa perspektiva 🙁

        • IF: “Nisem nikjer napisal, da se ne strinjam z izvajanjem fiskalnega pakta. Samo naj spomnim za blago relativiziranje, da se je pred dobrim desetletjem celo Nemčija”
          =============

          Standardni izgovor, to, da se kaže na Nemčijo. Fiskalno pravilo se naj bi uvedlo zaradi držav, ki težko vračajo dolgove in imajo kljub vsemu proračunski deficit. Npr. Nemčija zaenkrat z lahkoto servisira svoje dolgove, Slovenija pa zelo težko.

          Ne vem zakaj bi morala EU skrbeti za cel svet. Naj za začetek omejijo priseljevanje beguncev.

          • Val beguncev Evropo preplavlja ( in jo bo še bolj preplavljal v bodoče, če bo to hotela ali ne) ravno za to, ker ne zna skrbet tudi za svet v svoji neposredni okolici. Oziroma, ker je v nedavni preteklosti “poskrbela” na način, da je pomagala vzpostaviti kaos na svojih južnih vratih.

            Očitno tega nekateri niste sposobni priznati, če prav je očitno in čeprav smo kot nacija ob podobnem, a po obsegu manjšem problemu pred manj 20 leti unisono klicali Evropo in Nato, zakaj že enkrat ne vzpostavita reda na Balkanu.

            Soodgovorni smo kot Evropejci za red na svetu. Posebej še v evropski soseščini.

          • IF: “…, ker je v nedavni preteklosti “poskrbela” na način, da je pomagala vzpostaviti kaos na svojih južnih vratih.”
            =========

            Afričani so si za svoj kaos krivi predvsem sami. Kaos se izkazuje mnogo let po tem ko so se evropski kolonizatorji umaknili in so se afriške države hvalile s samostojnostjo. Ne more EU prevzemati krivdo za naslednjih 1000 let naprej.
            Problem beguncev bi se lahko reševal po Avstralskem vzorcu, potem ne bi bilo več stotine mrtvih v morju. Zdravi, dobro prehranjeni mladi moški naj se za svobodo borijo v svoji državi. Kdor od teh beži iz svoje države si je ne zasluži, pa Evrope tudi ne. Islamizacija EU je dosti večja nevarnost za EU kot pa ena Grčija.

          • Evropa nima šanse, da se izolira kot Avstralija. Tudi če bi hotela. Kakršnakoli pregrada tu bo vedno porozna. ( Razen morda, če se za to ne organizira poraba BDPja, ki je na ravni vojaške porabe v vojnem stanju). Vprašanje, če bo Avstralija vzdržala pri takem načinu preprečevanja, kot ga zdaj prakticira. V nekaterih aspektih, ki nelojalni do drugih držav in so kršitev mednarodnega prava, gotovo ne bo mogla.

            Sicer pa, kdor tišči glavo v pesek, da to, kar je bilo v preteklih letih storjeno v Iraku, potem Libiji in vključno s Sirijo, s strani Zahoda, tudi VB in Francije, ni prinesli katastrofalnih posledic, mu ni pomoči.

            Mimogrede, največji delež k islamizaciji Evrope zaenkrat prispeva razkristjanjenje. Ne begunci. Tudi ti so v velikem delu, čeprav črni ( subsaharska Afrika), prav kristjani. Nekateri med njimi novodobni mučenci.

  3. Sicer, kot ponavadi, Aleš Maver, zelo dobro piše in nezaletavo, umirjeno ocenjuje.

    Še komentar na tole njegovo misel: “Grki so bodisi žrtve v glavnem tujih neoliberalnih pošasti bodisi žrtve lastne razvajenosti in populističnih, za nameček pa še tatinskih domačih politikov.” Mislim, da ne gre za ali- ali. Če izvzamemo besedo pošasti ( ki je seveda pretirana, vsekakor pa neprimerna), gre po mojem za fenomen in-in, ne ali-ali.

  4. ALEŠ MAVER: “Lahko bi rekli, da je izid grškega referenduma tako rekoč najslabši od vseh možnih. V prvi vrsti je obdržal nad vodo dvojec Cipras-Varufakis”
    ================

    Zgrešenost celega tega komentarja se vidi že v tem, bil je pisan preden je odstopil Varufakis.

  5. A ni Cipras obljubljal, da če bodo volilci izglasovali “NE”, da bo naslednji dan letel v Bruselj in podpisal sporazum z EU?

  6. “Odločitve, ali bo Grčija ostala v evroobmočju ali ne, ne moremo prelagati mnogo dlje kot 48 ur,” je dejal grški minister za gospodarstvo Georgios Statakis.”
    ==============

    Priznanje, da nimajo več tujega denarja. Zakaj niso tega povedali volilcem pred referendumom?

Comments are closed.