Na praznik dneva Evrope je ameriški veleposlanik v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli, obiskal povojna grobišča v Kočevskem Rogu. Kot je dejal, je bil obisk ganljiv, sprava pa je mogoča le ob medsebojnem spoštovanju obeh vpletenih strani.
Kočevski Rog je ganljiv
Ameriški veleposlanik v Sloveniji Mussomeli, ki je, kot pravi sam, izrazil željo, da bi si ogledal kraje, kjer so se dogajali zločini povojnih pobojev v imenu komunistične revolucije, si je ob strokovnem vodstvu predsednika komisije za reševanje prikritih grobišč, zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana, najprej ogledal grobišče pri Breznu pri Konfinu, kjer so 22. in 24. junija 1945 usmrtili do 200 domobranskih ranjencev iz centralnih zaporov OZNE in škofovih zavodov v Šentvidu nad Ljubljano. Nato se je odpravil proti Kočevskemu Rogu, kjer si je ogledal osrednje grobišče v Jami pod Krenom, kjer v breznih ležijo posmrtni ostanki predvsem hrvaških in srbskih domobrancev in četnikov ter Jamo pod Macesnovo Gorico, kjer je povojno grobišče slovenskih domobrancev. Dežman je ameriškega veleposlanika seznanil z zgodovinskimi okoliščinami povojnih pobojev, mu nanizal nekatera dejstva, kako so se ti poboji odvijali in povedal, da je v grobišču pod Krenom med 4000 in 5000 pobitih ljudi, sicer nasprotnikov komunističnega režima, ki so jih pobili partizani.
Novinarje, ki smo spremljali obisk ameriškega veleposlanika v Kočevskem Rogu, je zanimalo, ali si je Mussomeli načrtno izbral ravno 9. maj, dan Evrope, ko praznujemo začetek vzpostavljanja Evropske unije, ki temelji na svobodi in človekovih pravicah in na temelju spoznanja iz izkušenj obeh svetovnih vojn, da Evropa ne potrebuje medsebojnih delitev in sovraštva, temveč spoštovanje in sodelovanje, je dejal, da je datum čisto naključje. Pojasnil je, da je že nekaj mesecev „težil“ svoji ekipi, da bi si rad ogledal grobišče, vendar so ga vedno zavrnili, češ da je v gozdovih še preveč snega. „Potem pa je prišel današnji dan,“ je dejal Mussomeli in dodal, da se je izkazalo, da je na ta dan tudi pomemben katoliški praznik (praznik Jezusovega vnebohoda, op.a.), česar se po njegovih besedah sploh ni zavedal, dokler ni prišel v Rog. Ob prijetnem sončnem in toplem vremenu tudi ni skrival navdušenja nad lepoto prostranega kočevskega gozda in same pokrajine. Dejal je, da so grobišča lepo urejena, spokojna, skoraj kot nekakšen park. Ta lepota pa po njegovem pokriva grozovita dejanja, ki so bila storjena na tem mestu. Svoje občutke je strnil z besedami, da je prisotnost na teh grobiščih ganljiva in jih primerjal z občutki obiska Hude Jame, kjer je dejal, da se je počutil, kot da bi vstopil v temačnost pekla.
Spoštovanje preteklosti in sprava
Ker je bil glavni namen njegovega obiska, da bi poskusil razumeti razdvojenost slovenskega naroda ter leve in desne politične opcije v državi, ki izhaja prav iz medvojnih in povojnih dogodkov, je na vprašanje, ali in kako mu bo obisk pomagal razumeti aktualno stanje v Sloveniji, odgovoril: „Upam. Sicer pa mislim, da ne more nihče, še posebej pa še tujec, kot sem jaz, popolnoma razumeti tako zapletene situacije v nekaj urah, niti mogoče v nekaj letih. Vendar mislim, da je pomembno in da je celo ena izmed mojih dolžnosti, da poskušam razumeti Slovenijo. To je kraj, o katerem sem v zadnjih nekaj letih veliko slišal. Končno sem imel tudi priložnost, da pridem sem in za to sem zelo hvaležen.“ O samem problemu razdeljenosti slovenskega naroda zaradi povojnih pobojev pa je povedal, da imajo vse države takšne probleme. „Pri Sloveniji je po mojem težava v tem, da se o tem dolgo ni govorilo in ljudje niti niso poznali resnične razsežnosti problema,“ je dejal Mussomeli in dodal: „Mislim, da sta dve bistveni težavi tako na levici kot na desnici. Po eni strani bi radi kar pozabili na preteklost, po drugi pa bi radi še živeli v preteklosti. Oboje ni zdravo. Moramo poznati in spoštovati preteklost, se iz nje učiti, hkrati pa moramo iti naprej. Naprej pa ne moreš iti, če se ne spraviš s preteklostjo. Menim, da se obe strani lahko veliko naučita o tem, kaj se je tu zgodilo in kako naj Slovenija živi za prihodnost.“ K temu pa bi po njegovem prav lahko doprinesla prav lepa urejenost in spokojnost grobišč v Kočevskem Rogu.
Potem, ko si je ameriški veleposlanik v Sloveniji v kapeli v Jami pod Krenom ogledal znameniti mozaik zadnje večerje p. Marka Ivana Rupnika, ki prikazuje Kristusovo zadnjo večerjo pri kateri sodelujejo tudi žrtve povojnih pobojev, njegovo teološko sporočilo pa sta sprava in odrešenje s Kajnovim znamenjem bratomora zaznamovanih oseb tako s partizanske kot domobranske strani in so se svojih zločinov pokesali, in skupaj s svojo ženo pozvonil na zvonec ob kapeli, je beseda stekla o konkretnih možnostih sprave v naši državi. Mussomeli je pojasnil, da ima vsaka država svojo specifiko in težavo. V Sloveniji pa je po njegovi oceni sprava posebno težavna iz dveh razlogov: prvi je, da je Slovenija majhna država, kjer se skoraj vsi med seboj osebno poznamo, drugi pa, da se v zadnjih sedmih desetletjih, ko smo bili pod komunističnim režimom, o tem ni bilo dovoljeno govoriti. Zato so povojni poboji ostali pod površjem, kar prinaša rezultat, da obe strani še danes čutita, da je bila druga stran nepravična. Povedal je, da so tudi v ZDA v preteklosti doživeli državljansko vojno (ta se je med severnimi in južnimi zveznimi državami odvijala v letih 1861 do 1865 predvsem zaradi vprašanja pravic posameznih držav in vprašanja suženjstva, op. a.), a so se Američani že uspeli spraviti med seboj. Poudaril je, da je bil to dolgotrajen proces, ki je trajal približno stoletje: „Zato mislim, da Slovenija tu potrebuje več časa. V Ameriki smo začeli o državljanski vojni govoriti leto po njenem končanju. Bili smo se sposobni poenotiti kaj je bilo prav in kaj narobe. Slovenija ni imela te možnosti. Sedemdeset let ljudje niso mogli govoriti o tem, zato mislim, da bo še potreben čas. Tudi pri nas je trajalo dolgo časa. Jaz sem na primer iz severa, žena je iz juga države. Presenečen sem bil, ko sem ugotovil, da imajo „južnjaki“ legitimne razloge za njihov pogled na vojno. Pa ne gre samo za vprašanje suženjstva, da je ena stran samo dobra, druga samo slaba. To je težje v državi, ki je bila toliko časa pod komunizmom, kjer ni bilo medijske svobode.“ V takšnih primerih ljudje gledajo bolj črno-belo, je pojasnil Mussomeli, to je, kot da je bila njihova stran popolnoma dobra, druga popolnoma slaba. „Ampak del dozorevanja, del zrelosti je razumevanje, da so tako dobre kot slabe stvari na obeh straneh in da so tako dobri kot slabi razlogi za to, da so se določene stvari zgodile. Za to bo še potreben čas, a ob tem, če se bosta tako levica kot desnica spoštovali med seboj, če bodo eden do drugega odprti, mislim, da bo šlo precej lažje.“ Ob tem je dodal, da sam vedno pravi, da je treba častiti partizane zaradi njihovega boja proti fašizmu in ker so svet obvarovali pred nacisti, hkrati pa je treba vedeti, da lahko ljudje, ki so junaški, storijo zelo slabe stvari. Glede domobrancev je poudaril, da so se borili proti komunizmu in želeli ohraniti slovenstvo. To je po njegovem dobra stran, slaba pa, da so nekateri med njimi podpirali fašiste. Mussomeli je jasen: „Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji po tem, ko sedemdeset let ljudje niso smeli govoriti o tem, težko sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena.“
Dežman tudi o komisiji
Predsednik komisije za reševanje prikritih grobišč, zgodovinar, dr. Jože Dežman je ob ogledu pojasnil, da je ameriškega veleposlanika v Sloveniji spremljal že ob ogledu Hude Jame. Dejal je, da so tovrstni ogledi najboljša priložnost, „da mu lahko v živo pojasnimo, da stvari lažje razume, da v Sloveniji poteka intenziven proces soočenja s polpreteklo zgodovino.“ Po njegovih besedah je prav tudi to, da veleposlanik lahko spozna, kako smo v Kočevskem Rogu naredili mesto mrtvih. Dežman je dodal, da pa so kljub vsemu nekatere stvari težke za pojasniti, kot na primer dejstvo, da je na vsakem ovinku v Rogu označen smerokaz do Baze 20, medtem ko je občina Kočevje morala odstraniti oznake, ki peljejo do povojnih grobišč. Na vprašanje o delu komisije za povojna grobišča pod novo vlado premierke Alenke Bratušek pa je dejal, da komisija ta hip deluje nemoteno. V komisiji pričakujejo, da bo letos izveden dodatni razpis za Hudo Jamo in razpis za iznos posmrtnih ostankov iz kraških jam ter dodal, da si želijo, da bi ministrstvo za kulturo in ministrstvo za delo uredili tudi bazo podatkov o žrtvah pobojev.
Kidričeva resolucija in Kardeljeva depeša
Kočevski Rog je sicer eno od 600 evidentiranih grobišč povojnih pobojev v imenu komunistične revolucije v Sloveniji. Osrednje grobišče je Jama pod Krenom. Leta 1942 je bil tu tudi sedež centralnega komiteja komunistične partije ter izvršnega odbora OF in glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Sedež omenjenih organov je vseboval tudi tiskarne in tehnike. V tem času je bila globlje v notranjosti Roga zgrajena Baza 20, to je kompleks skrivnih bolnišnic in manjšega naselja. Danes je ta, z dvema bolnišnicama, turistična znamenitost. A vrnimo se k samim povojnim pobojem. Naročila tovrstnih likvidacij v imenu socialistične revolucijo so iz zgodovinskih virov znana vsaj od znamenite deklaracije o OF z dne 16. septembra 1941. Bila je namenjena samo organizacijam komunistične partije in je bila strogo zaupna. Deklaracija, pod katero je podpisan eden vrhovnih ljudi v takratni partiji, Boris Kidrič, vsebuje šestnajst točk, v katerih je Kidrič do potankosti nanizal, da je cilj OF izvrševanje socialistične revolucije ter opredelil seznam skupin, ki jih je za dosego tega cilja potrebno likvidirati. Kot se izrazi, gre za meščanske elemente v OF, med njimi so tako vsi veleposestniki, kapitalisti, voditelji meščanskih strank, duhovniki, intelektualci, študentje in voditelji različnih gard. Med drugim deklaracija prepoveduje tudi izhajanje meščanskih časopisov. Na tak način je partija preko zločinov likvidacij popolnoma monopolizirala in uzurpirala OF. K temu dodajmo še depešo z dne 25. junija 1945, pod katero je podpisan Edvard Kardelj, znameniti propagandist boja proti kapitalizmu, imperializmu in parlamentarnim demokracijam ter trd zagovornik Stalinove politike takratne Sovjetske Zveze. Namenjena je bila prav zgoraj omenjenemu Kidriču, v njej pa kritizira počasnost „čiščenja“, ki so ga izvajali pripadniki takratne partije.
Spomin in opomin
Grobišča v Kočevskem Rogu so vsekakor eden izmed simbolnih in glavnih spominov na grozovita dejanja, ki so se dogajala po drugi svetovni vojni na naših tleh s ciljem, da bi se izvedla socialistično-komunistična revolucija. Hkrati pa je tudi opomin, da se kaj takšnega ne bi nikoli več zgodilo. Pred tem je leta 1996 opozorila tudi skupščina Sveta Evrope v resoluciji o razgradnji dediščine totalitarnih komunističnih režimov, in sicer z besedami: “Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko žametna obnovitev totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije.” V opomin tudi današnji generaciji državljanov Slovenije, ko smo priča vihranju zastav in simbolov nekdanjega komunističnega režima in vzklikom ter zahtevam po „demokratičnem socializmu“.
Vir: blog erlah.net
