Ne vemo še, ali se Erjavec vrača na ples zgolj kot Karl ali tudi kot Viktor (zmagovalec). Vrača se na tisti ples, ki ga udeleženci pogosto zapuščajo sramotno, kar je brez najmanjše sence sovražnega govora oznanjal Jože P. Damijan. Koliko časa bo reinkarnirani politik plesal in kaj vse bo dal za novih pet minut (ali več) slave, lahko samo ugibamo, prepričani pa smo, da za njegove hlačke ne bo zanimanja. Njegovega dokončnega slovesa od politike je bilo konec tisti hip, ko ga je globoka država poklicala na barikade.
Prepričani smo lahko tudi o tem, da nove priložnosti, da kaj postori za upokojence, tudi to pot ne bo izkoristil. Klin se s klinom zbija, domnevno neprimerna ideologija pa s primerno (rdečo) ideologijo. Tako preprosta in zgolj to bo Erjavčeva naloga, upokojenci pa bodo še naprej žrtve leporečja.
Desus-ova četrtletna inventura
Še preden je Erjavec znova postal politik, je v javnost natresel kopico nesmislov, ki jih mediji dosledno in uslužno širijo med državljane. Nikakor ne gre prezreti Erjavčeve ocene, da zdravstveni minister Gantar dela dobro, medtem ko je delo vlade slabo. Mar je Gantar minister marsovske ali slovenske vlade? Kaj pa je zdravstveni minister naredil dobrega? Predvsem si je nakopal veliko objektivno ter tudi subjektivno odgovornost za epidemiološko stanje v državi.
Je to dobro, gospod Erjavec? Morda pa je dobro to, da se je mesece ukvarjal predvsem z likvidacijo predsednice svoje stranke in ministrske kolegice. To delo je opravil z odliko, zaščitil je lesarsko mafijo in stranko spet močno zasukal v levo. Kaj je še dobrega naredil? Z ministrstva je nagnal dva sekretarja in skoraj je že brcnil tudi aktualno sekretarko. O vzrokih za izgon iz ministrskih soban se pri prvih dveh ni kaj dosti govorilo, Bregantova pa naj bi mora spokati, ker ni dovolj sestankovala. Tako se namreč glasi ministrova izjava. Ni dovolj sestankovala, ampak je preveč delala!
Poznavalci vedo povedati, da sekretarka Bregantova nima več ministrovega zaupanja, ker je dregnila v mafijo, ki ima ekskluzivno pravico pri presojanju kakovosti in akreditaciji bolnišnic. Predlagani novi sekretar (četrti v devetih mesecih!) bi prav gotovo veliko sestankoval, in to z zelo pozorno izbranimi partnerji.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
Karel Erjavec in njegovi nahrbtniki
Erjavec dosedanje politične kariere ni kronal samo s prestižnim avtom, ob katerega so se po naročilu iz umazanega političnega ozadja mediji spotikali z namenom, da spotaknejo tisti trenutek motečega politika. Lastništvo avta je mačji kašelj v primerjavi z vsemi nahrbtniki, ki si jih je bil naložil znova oživljeni politik in jih nosi v današnji dan, pa jih večina medijev sploh noče videti.
Kot minister za okolje je moral Erjavec zaradi neodzivnosti na zahteve Računskega sodišča odstopiti. Pri legendarnem poslu s patriami kot obrambni minister menda ni vedel, kaj je podpisoval. Vso odgovornost je prevalil na svoje podrejene in premiera. Tako se je zmazal brez ene same praske. Neizmerna hvala za to gre seveda neodvisnemu sodstvu!
Kot zunanji minister se je še posebej izkazal. Gojil je tesno prijateljstvo Slovenije z Rusijo, bolje rečeno hlapčevski odnos, od katerega ni niti piškavega oreha. Svet je pokal od smeha, ko se je ponudil za posrednika v mirovnih pogovorih med Rusijo in Ukrajino. Predvsem pa se je proslavil s svojo nečastno vlogo pri arbitraži o slovensko-hrvaški meji. Nikoli ne bo dokončnega odgovora, ali so stvari tekle tako zgolj zaradi neumnosti ali je bilo še kaj hujšega.
Vsekakor je bilo diletantsko telefonsko komuniciranje in blebetanje na lokalni televiziji usodno za Slovenijo, za Erjavca pa, kot kaže, ne.
Iz nahrbtnika štrli tudi Marjan Šarec
Zelo radi in upravičeno kritiziramo prejšnjega predsednika vlade Marjana Šarca. Poskusimo se vživeti v njegov težek položaj, v katerega je seveda rinil sam. Bil je tamlada v skupnem gospodinjstvu s kar dvema zlobnima taščama (Bratuškovo in Cerarjem, bivšima predsednikoma vlade), s prevejanim stricem Erjavcem in razvajenim mulcem Mesecem. Ne samo lepa Nataša in bližajoča se epidemija, tudi neprestani družinski prepiri, pri katerih Erjavec nikakor ni stal ob strani, so botrovali pobegu Šarca z Gregorčičeve.
Lumparijo v navezi Erjavec-Ermenc in z njo povezano interpelacijo bi že skoraj pozabili, če se rahločutni Erjavec njuni žrtvi pred enim mesecem ne bi opravičil dobesedno tako: “Karlu Viktorju Erjavcu kot bivšemu ministru je žal za krivico, ki se je zgodila Mihi Škerbincu.”
Tudi kratkotrajna predvolilna poroka z Jankovićem, za katero mu je danes žal, dodatno dokazuje, kaj in koliko Erjavcu lahko verjamemo in zaupamo.
O liku nepogrešljivega politika Erjavca bo slika skoraj popolna, ko/če bo odgovoril na vprašanje o tragični usodi svojih gorenjskih prednikov in belgijski ekonomski migraciji očeta. To vprašanje mu je že drugič zastavil zgodovinar Jože Dežman, pa odgovora še ni.
