Erika Jazbar: Z demokratizacijo Slovenija postala sprejemljiva in ne več problematična soseda

2
168
Erika Jazbar / Vir: Novi Glas
Erika Jazbar / Vir: Novi Glas

V prvem delu pogovora z novinarko, publicistko in kulturnico Eriko Jazbar smo spoznali njene slovenske korenine, njen pristen odnos do slovenstva v zamejstvu, družbene razmere v času njenega odraščanja in izobraževanja …

Časi, ko so mladi ljudje do svojih zrelih let imeli pokazati že vrsto dosežkov, porojenih iz dobre .vzgoje, temeljite izobrazbe, vestnosti, marljivosti in odrekanja, so minili. A izjeme so še vedno med nami: naša sogovornica, denimo, se lahko s ponosom ozre na bogate sledi, ki jih pušča za sabo na premnogih področjih in so v prid vseslovenski skupnosti.

Od kod izvira vaš rod? Lahko s stavkom predstavite svojo matično družino?

Starša sta rojena v Gorici, kjer smo vedno živeli, moj rod pa zajema nekoliko širše območje. Po mami­ni strani imam povsem briške korenine, po očetovi pa vipavske in idrijske. Jazbarji so doma v Idriji, to je kraj, ki ga obiščem le poredko, a ga čutim zelo blizu.

Sicer pa je z mojo identiteto neločljivo povezana Gorica oz. njeno kulturno-duhovno izročilo, ki ga lah­ko srkaš še danes, pa čeprav se je avstrijska Nica, kot jo je posrečeno označil Karl von Czoernig, skrčila in postala manjše depresivno naselje, žrtev geopolitike dolgega 20. stoletja. Kljub temu ji uspe, da ohranja nekaj prvin mestne kulture, v njej še vedno odmevajo preteklost nekdanjega žarišča, njena slovenska duša in pogled na Dunaj, ki ga nacionalni, ideološki, zgodovinski, politični konflikti in z njimi povezani posegi v ljudi in prostor niso uspeli popolnoma izničiti.

Od kdaj se zavedate slovenskega porekla?

Pri nas doma slovenstvo ni bilo nikoli stvar debate, ne pomnim, da bi kdaj razpravljali o identiteti, saj je ta bila sama po sebi umevna. Pa čeprav smo v glavnem živeli v italijanski soseščini, oba starša sta obiskovala italijanske šole in nato delala v italijanskem okolju. A sta očitno tudi onadva imela pomembne vzornike – duhovnike in laike, ki so omogočili, da se je slovenstvo na našem koncu dobro ohranilo.

Lepoto slovenskih gora sem spoznala že zelo zgodaj,  tudi pristno slovensko dušo, ki je daleč od ostrine in zamorjenosti, ki danes prevladujeta v javnosti. Verjamem, da naš narod ni tak in da je nekje pot nazaj.

Živeti slovenstvo v vaši rani mladosti je bilo lažje kot za časa Lojzeta Bratuža in Čedermacev, a težje, kot je danes …

Po eni strani bo to držalo, saj klasičnih psovk, ki smo jih bili deležni, v Gorici sicer manj kot v Trstu, danes v glavnem ni več. Tudi ni več tako očitnega občutka manjvrednosti, ko someščanu rečeš, da obiskuješ slovensko šolo ali igraš v slovenski ekipi. Po drugi strani je živeti slovenstvo danes težje, ker v mestu nimaš več tako strnjene slovenske skupnosti kot pred desetletji. Manj nas je in bolj komplicirano je vse skupaj, soočati se moraš z večino med nami, ki ni več slovenska kot pred nekaj desetletji, tako da slovenstva v svoji polnosti v mestu ne moreš živeti, stalno moraš biti pozoren na jezikovno, kulturno, zgodovinsko, psihološko in ne vem še kakšno specifiko bližnjega, pogosto tudi, ko si v slovenski ustanovi. Ko je to prisotno v manjših odstotkih, bogati, ko postane večinsko, se svet, v katerem si odraščal, spremeni.

Vsem slovenskim staršem svetujem, da svoje otroke vpišejo na poletni oratorij na Mirenskem gradu, ki je le lučaj od Gorice. Preživeti teden dni s sto otroki, ki vsi govorijo slovensko in so katoličani, je za nas nekaj nepojmljivega. Dobesedno zadihaš.

O stanju danes bova rekla kako besedo še kasneje. Slovenstvo, pravite, pri vas ni bilo stvar razprave, a gotovo poznate »Italijane«, ki imajo ravno toliko slovenske krvi kot vi …

Res ne pomnim, da bi kdaj podvomila, da sem Slovenka. To niti v letih, ko imaš v sebi totalen kaos in so tudi dogme pod vprašajem.

»Italijanov s slovensko krvjo« ne obsojam, vsakokrat me zaboli, ko zvem za koga. Veliko je bilo tega, veliko je tega še danes. Vzrokov je toliko, kolikor je ljudi, vsako življenje je zgodba zase, vsaka izbira je sad spleta okoliščin. V splošni percepciji italijanske družbe biti član slovenske skupnosti v Furlaniji Julijski krajini ostaja še danes nekaj, kar pri sogovorniku ne sproža ne vem kakšne pozitivne reakcije, kot se na primer dogaja za Nemce na Južnem Tirolskem, ki so model odličnosti tudi za italijanski del družbe. Omenjam vzporedje z Nemci, ker smo si kulturno zelo podobni, pa čeprav nimamo njihove številčnosti. A glavne razlike med nami niso v odstotkih, tem-več v zgodovinski danosti. Naša matica je bila socialistična Jugoslavija, njihova pa Avstrija oz. Bavarska. Jugoslavija je od naših ljudi zahtevala, da se vključijo v italijanske stranke, oni so se odločili za zbirno in etnično politično stranko. In še bi lahko naštevala.

Odnos Italijanov do Slovencev, odnos do zamolčanega slovenstva za nekatere »Italijane s slovensko krvjo« se je začel spreminjati, ko je Slovenija postala del zahodnega sveta. Osamosvojitev Slovenije v tem smislu ni bila tako bistvena, kot je bila bistvena demokratizacija Slovenije, ki je v devetdesetih letih postala sprejemljiva in ne več problematična soseda.

Moja vprašanja izhajajo iz naravnanosti, s katero vse bolj izstopate na slovenskem nebu: ne prepuščate se tokovom, pač pa se orientirate glede na resničnost. Ste tako držo dobili v družini ali ste jo oblikovali sčasoma?

Ha, tako me vidite. K sreči nas ni tako malo »naravnanih«, nekateri so manj izpostavljeni, ker delajo v ozadju in ne nastopajo, a držijo »hišo pokonci«. Da se ne prepuščaš tokovom in najlažji izbiri, ki ti jo ponujajo, so me naučili že zelo zgodaj. Doma, prav gotovo. A tudi v slovenskih katoliških krogih, v katerih sem odraščala. Razmišljati s svojo glavo. Tudi če zaradi tega ostajaš sam, kot se mi je na primer dogajalo v mladih letih med neskončnimi debatami o politični vlogi Edvarda Kocbeka, ki me s svojo držo ni nikoli prepričal, in sem v svojih izvajanjih ostajala vedno sama. No, nič tragičnega ali blazno resnega, da bi zaradi tega vsi trpeli, kot se dogaja »na Kranjskem«. Latinski Slovenci, kar smo mi, tudi po najhujši diskusiji gremo ali se prisilimo, da gremo skupaj na pijačo.

Šolska vertikala do univerze je bila slovenska: koliko vam je bila pri formiranju v pomoč? Kaj vam je dala, kaj ste pogrešali?

Šola v slovenskem jeziku je temelj našega obstoja. Nekateri, zaenkrat le sramežljivo, trdijo, da bi tudi pri nas, spričo deleža šolarjev, ki niso Slovenci, uvedli dvojezični model. Kar bi bilo za našo skupnost pogubno. Šola ti daje podlago vsega, kar Slovenci smo: jezik, književnost, zgodovino. Na tebi je, če in v kolikšni meri to podlago nato nadgradiš. Če in v kolikšni meri utripaš z matico. Če te podlage ni, je katerakoli slovenska zgodba težka.

Naša šola je del sistema italijanskega javnega šolstva, ki ima svoje prednosti in manj pozitivne plati. Učni kader je kot povsod: srečal boš odlične pedagoge in take, ki nimajo tega poslanstva; take, ki te bodo veliko naučili, in take, ki te bodo naučili, kako moraš odbirati vsebine. Razmišljati me je naučil profesor filozofije, ki je bil čisti marksist; da je jezik resna stvar, profesor latinščine, ki je bil duhovnik, in preden smo se lotili sklanjatve rosa-rosae, smo dva meseca pilili slovnico in se na novo učili temeljev skladnje; nemški »r« v izgovarjavi mi je med odmori popravljala odlična učiteljica, ki je logopedijo obvladala v letih, ko je še ni bilo.

Kako gledate na te iste šole danes, ko so v njih že vaši otroci?

Učiteljem in profesorjem ne zavidam, poučevanje danes ni enostavna zadeva. Veliko je birokracije, premalo javnega denarja, preveč je arogantnih staršev, preveč je pričakovanj in iskanja neke odličnosti, ki je iztirila. Skoraj bogokletno je reči, da si za svojega otroka želiš predvsem to, da bi rasel normalno, kar pomeni v normi, in da bi ob koncu šolske poti vsaj približno razumel, kam ga vodijo zanimanja.

Naši šolniki so prepogosto tudi sami, ko morajo posredovati znanje v razredu, kjer je veliko neslovenskih dijakov, in najti neko vmesno pot, da ohranijo šolo še naprej za Slovence, pa tudi da Neslovenci čim več razumejo in odnesejo. Dilema, če Prešerna lahko še vedno nazivamo »naš največji pesnik« ali mora postati »največji pesnik slovenskega naroda«, je poenostavljeno vprašanje, pred katerim so številni šolniki. V mojih šolskih letih so bili med sošolci v glavnem Slovenci. Danes je slovenskih dijakov, ki imajo oba starša Slovenca, 30 odstotkov.

SE NADALJUJE!

Pogovor je bil najprej objavljen v mesečniku za Slovence po svetu Naša luč, letnik 67. številka 2 (februar 2018)

2 KOMENTARJI

  1. “Z demokratizacijo Slovenija …”

    Voditelja opozicije pred volitvami v zapor! Pa še kaj bi se našlo, kar “sodi” v demokracijo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite