Erik J. Krisch: “Ne nihče, nekdo”

Foto: Radio Ognjišče.
Foto: Radio Ognjišče.

V naši družbi je definicija resnice potisnjena na stran, kajti naš bivši predsednik je rekel, da obstaja več resnic. A da, to je pač njegov miselni domet.

Žal je tako, da se drže svojega dojemanja, ker jih resnica ne zanima. Nimajo želje niti jih ne razganja od intelektualne radovednosti in sprejeli so laž kot edino resnico. Laž kot komunistična resnica pa se je zajedla v vse pore njihove biti in njihovi vzorniki so lažnivi politiki. Vplivni predstavnik teh ljudi je gospod Tit Turnšek predsednik Zveze borcev, ki pomlajuje svojo organizacijo z borci, ki so bili leta 1945 še v plenicah, odnosno se še niso rodili. Njegova organizacija se oglaša ob trenutkih, ko resnica o njihovi vlogi v krvavi državljanski vojni prihaja na dan in vedno več ljudi spoznava to. Borce moti, da resnica neustavljivo prihaja na dan. Strah se je začel pojavljati in ob zadnjem dogajanju okoli Hude jame so čutili potrebo, da se oglasijo in osramotijo pred slovensko javnostjo. Da pa bo njihov strah pred resnico še večji, jim ponujam dokumentiran primer njihovega zločina s seznamom žrtev in imeni njihovih rabljev. Žrtve, pokopane 9. oktobra 2016 v Begunjah pri Cerknici, so bile v času maja in julija 1942 likvidirane s strani 3. čete 1. bataljona Notranjskega odreda. Komandir čete Jože Merlak oziroma Miran Pišlar, politkomisar Albert Kovač oziroma Peter Grčar-Lumpi. Komandant bataljona Tone Vidmar oziroma Luka Suhadolc, politkomisar Mirko Novak-Fric.

Te osebe bi bile danes verjetno v Haagu na vojnem sodišču, če bi jih nekdo pripeljal tja. Ampak mislim, da nihče od njih ni več živ.

V zadnji oddaji »Pogovor« na Radiu Ognjišče je o vprašanju storilcev zločina v Krimski jami spregovoril tudi predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman. “Eni so neposredni morilci, drugi so izvajalci vsaj dvakratnega miniranja, tretji so tisti, ki so metali hlodovino v jamo, četrti so tisti, ki so na žrtve metali mrhovino. Gre za dejstvo skrivanja in potem tudi skrunjenja žrtev.” Te so bile večinoma civilisti, verjetno tudi posamezni partizani. Kot dodajajo strokovnjaki, so bili pobiti iz maščevanja zaradi nestrinjanja s komunistično revolucijo.

Cerkveni pogreb teh žrtev je bil po besedah teologa Janeza Juhanta pomemben korak k spravi. Z njim smo tudi stopili na pot človeškosti. “Svoboda in odprtost nam bosta prinesla mir. Ta svoboda je povezana z odprtostjo do umrlih, do smrti vseh teh, ki so bili nasilno pobiti.” Da bo pokop posmrtnih ostankov žrtev iz Krimske jame šele začetek identifikacijskega procesa, je za naš radio poudaril Dežman. “Zaradi laži in uničevanja, ki so ga zločinci pustili za sabo, smo pred dejstvom, da smo namesto 48 pričakovanih našli 28 žrtev. Šele zdaj se bo sprožil nekajletni proces, da bomo lahko prišli do vseh možnih žrtev. Čeprav bodo posmrtni ostanki pokopani, bo proces srečevanja žrtev in iskanja njihovih družin trajal še nekaj časa.” Po Dežmanovih besedah bo šele to vrnilo človeške odnose med nas in mrtve.

Naša pot do resnice in sprave ne bo hitra, toda z vztrajnostjo tistih, ki so v ta proces iskreno vključeni se bodo po moje temu pridružili tudi drugi, ki želijo, da resnica dobi svoje mesto. To moje upanje je dobilo potrdilo v prispevku Sobotne priloge »Dela« dne 8. oktobra 2016, ki ga je napisal gospod Boštjan Videmšek in krasi prvo stran te priloge.