V petdesetih in šestdesetih letih je tedanja zahodna Nemčija sklenila sporazume o gostujočih delavcih z vrsto južno-evropskih držav (tudi Jugoslavijo), med njimi tudi Turčijo. Podobno so ravnale tudi druge zahodne države, npr. Nizozemska. Kar se je pred petdesetimi leti zdelo kot praktična rešitev demografskih oz. socio-ekonomskih vprašanj, se je pol stoletja kasneje izkazalo kot naivnost in kratkovidnost, ki ni upoštevala, da ne gre le za delovno silo, ampak za konkretne ljudi, od katerih bodo mnogi v zahodni Evropi ostali, z vsemi socialnimi problemi vred.
Pet desetletij kasneje morata takšni gospodarski velesili kot sta Nemčija in Nizozemska priznati, da potomci tistih gostujočih delavcev postajajo pomemben faktor njune notranje politike, zunanje politike in morda celo stabilnosti. Tega si pred petimi desetletji zagotovo niso mogli predstavljati in zagotovo ne želeli, tekom petih desetletij pa – kljub temu, da je bil “posel” ekonomsko obojestransko koristen – premalo storili za njihovo resnično integracijo.
Minuli teden, le nekaj dni pred volitvami, se je premier Rutte ob grožnji populista Wildersa moral pokazati za močnega in odločnega. (Zdaj, ko so se volitve izšle njemu v prid, bo odnose s Turčijo pač potrebno nekako sanirati.) Toda nevarnost, da bi domača politika postala tako odvisna od zunanjih dejavnikov je bila za Haag (in Dunaj, Stockholm, Koebenhaven…) strašljiva. Ne samo to: protesti tamkajšnjih Turkov (v veliki večini že državljanov) so pokazali na problem lojalnosti ali lepše rečeno, na problem šibke vezi med novimi državljani in njihovo novo domovino. V nekem trenutku, pod določenimi pogoji in zunanjimi pritiski lojalnost do prejšnje domovine (katere mnogi izmed njih ostajajo formalni državljani) prevlada nad lojalnostjo in občutkom pripadnosti “gostiteljici”, ki jim je najverjetneje bila čustveno hladna mati, medtem ko so sami odraščali v varnem družinskem zavetju pred-moderne kulture in si te mačehe tudi niso posebej želeli.
Seveda ni namen mojega pisanja, da bi spodbujal nezaupanje ali celo sovraštvo do migrantov (takšnih ali drugačnih – tudi islamskih ne), tudi ne, da bi kritiziral ravnanje nizozemskih oblasti: ravnale so pravilno, ko so preprečile zlorabo lastne državnega prostora za kampanjo pred problematičnim tujim referendumom (drugo vprašanje je, ali so pri tem ravnale povsem v skladu z diplomatskimi uzancami in taktom.)
In seveda ne gre le za islam. Ob zahtevah nekaterih pripadnikov narodnosti nekdanje Jugoslavije pri nas po drugačnem ustavnem statusu se lahko tudi v Sloveniji vprašamo, ali aktualne vlade politike – poleg integracije – zagotavljajo ustrezno raven socialne kohezije, vezi vseh državljanov z državo. Ali pa bi se lahko tudi pri nas nekoč zgodilo, da bi nerešena vprašanja med Slovenijo in drugimi državami nekdanje Jugoslavije, ali celo notranje politični razvoj v teh državah in odnos Slovenije do tega razvoja, spravil na ulice slovenske državljane, ki so po narodnosti iz katere od drugih držav nekdanje SFRJ, torej potomce nekdanjih ekonomskih migrantov. Ali torej lahko Srbija (sukcesija, interpretacija vojne v nekdanji Jugoslaviji, “izbrisani”), Hrvaška (mejno vprašanje, slovenski vikendaši in turisti) in celo Bosna in Hercegovina (varčevalci LB) posegajo v slovensko notranjo politiko?
Predsednik Erdogan si je želel za svoj sporni predlog sprememb ustave pridobiti glasove volivcev – državljanov, ki živijo v tujini. Voditi volilno kampanjo v drugi državi je že samo po sebi problematično. Toda poleg tega se ni bilo moč izogniti vtisu, da ministri, ki jih je kot odposlance razposlal na volilne shode po zahodni Evropi, nimajo le značaja voditeljev volilne kampanje. Zazdelo se je, da gre za nekaj več: za manifestacijo, kako lahko že sedaj močni Erdogan poseže v notranjo politiko in stabilnost zahodnih demokracij.
Ne vem, če so Erdoganovi odposlanci izvajalci njegovih sanj o morebitni islamizaciji Evrope; takšna razmišljanja so najverjetneje le pretirana. Bolj verjetno gre (poleg turške notranje politike) za poskus vpliva na Evropo, ki pa je zares ranljiva tudi na ravni idejnega in identitetnega: še tako pred-moderne ideje islama so lahko močno orožje proti post-moderni Zahoda. Praznota Zahoda namreč postaja tako grozeča in celo njegova humanistična dediščina tako izvotlena ter brez strastnih zagovornikov, da – sicer za enkrat le na skrajnih robovih te družbe – abotni, z izkrivljenim islamom navdihnjeni terorizem sproža občudovanja posameznikov, ki so se pripravljeni podati v boj za Islamsko državo. (Kdo bi si namreč danes na Zahodu upal umreti za humanizem in liberalno demokracijo? Boj zanju v Iraku in Afganistanu smo razglasili za križarske vojne, za vsiljevanje vzorcev nedosegljive in za ta del sveta neprimerne zahodne politične kulture.) Koliko lažje se je torej podati na rotterdamske ulice kot protestnik proti domnevno fašističnemu odnosu Evrope do muslimanov.
Z dogodki v Rotterdamu si je Erdogan seveda še dodatno oddaljil perspektivo turškega članstva v EU – če bi si ga Turčija sploh resnično želela. A za to bi morala tako radikalno poseči v svoj ustavni ustroj in v svojo zunanjo politiko, da bi si celo v idealnih razmerah turško članstvo v EU težko predstavljali prej kot v nekaj desetletjih. Za tisto, kar Erdogan od EU resnično želi (prosti vstop na evropski trg in brez vizumski režim) je dovolj že vloga Turčije kot tamponske cone za Evropo pred “divjim vzhodom”, pred njegovimi vojnami in migranti.
Sovražen odnos Evrope bodo morda nekateri muslimani prepoznali tudi v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, da lahko v nekaterih primerih delodajalec zahteva od delavca, da ne nosi vidnih verskih simbolov. A tudi to ni nekaj, kar bi ustavilo domnevni islamski pohod na Evropo. Bojim se, da je sodba le še en izraz evropske skrajne politične korektnosti, ki se v konkretnem primeru – sicer v zadovoljstvo prestrašenih ali ksenofobnih Evropejcev – usmerja zoper islamske naglavne rute, se pa bo prav tako lahko uporabila tudi zoper krščanske verižice s križem.
A kot rečeno: ne gre le za Turčijo in ne gre le za islam. Gre za vprašanje socialne kohezije. In tu se vračam v, na prvi pogled nepovezan slovenski kontekst: le v Sloveniji, živeči v utvari, da nas globalno dogajanje zaradi majhnosti pravzaprav ne zadeva, lahko slovenska ultra levica vnovič predlaga spremembe družinske zakonodaje. Ne bom govoril o domnevni ali dejanski proti-krščanskosti teh sprememb – tudi strahovi naše katoliške srenje so večkrat preveliki. Tisto kar bi moralo vsako sekularno državo pri tovrstnih vprašanjih skrbeti je vprašanje socialne kohezije, torej, kaj še država lahko in česa ne sme storiti, da bi ustvarila pogoje v prid socialni koheziji, torej v prid skupnostim, ki bodo kot varne mreže v težkih časih v družbeni, narodni in nacionalni skupnosti zadržale najširši krog ljudi. Poseben pomen tradicionalne družine (ob hkratnem obstoju drugih oblik družin, ki jih tudi kristjani ne bi smeli tako a priori demonizirati) ni vprašanje vere, ampak našega obstoja kot državne skupnosti.
In v širokem loku še nazaj k migrantom: dejstvo, da je naivna (ali tudi sebična) socio-ekonomska in migrantska politika v Zahodni Evropi v drugi polovici prejšnjega stoletja, podprta z enako naivno ideologijo multi-kulturnosti v veliki meri sokriva za sedanje težave Evrope še ne pomeni, da ne bi smeli biti – v razumnih, obvladljivih okvirih! – solidarni in odprti tako za begunce kakor tudi za ekonomske migrante. To posebej velja za kristjane. Seveda lahko tudi kristjani brez kančka slabe vesti od države zahtevamo varnost, spoštovanje lastnih tradicij in nasploh razumno ravnanje države. Toda načeloma zavračati migrantske centre ni krščansko – tudi na tem področju ne bi smeli Jezusovega nauka po svoje prilagajati in tudi tu potrebujemo jasen glas pastirjev.
