Po drugi svetovni vojni so bila v Sloveniji večja žarišča tifusa pred vsem tam, kjer ni bila urejena oskrba prebivalstva z neoporečno pitno vodo. Leta 1946 so na državni ravni zabeležili kar nekaj primerov te nalezljive trebušne bolezni; v Novem mestu leta 1946, v Postojni, ko je leta 1948 zbolelo 150 ljudi, v Zagorju spomladi leta 1951 pa je bilo okuženih z bakterijo Salmonella typhi kar 200 ljudi.
Sredi avgusta leta 1951 se je v Kočevju in v nekaterih okoliških krajih razbohotila huda epidemija tifusa. Zbolelo je več kot 250 ljudi in ljubljanska infekcijska klinika je bila takoj polna. Zato so nekakšno izolirnico dodatno uredili še v živinorejski šoli v Kočevju, kjer pa je tudi kmalu zmanjkalo primernega prostora.
Ljubljanski infektologi so v Kočevju naleteli na nerazumevanje ljudi in na organizacijske težave. Nihče jim ni hotel pomagati pri preurejanju šolskih prostorov v bolnišnične sobe. Republiška higiensko – zdravstvena služba je kritizirala občinsko oblast zaradi katastrofalnih higienskih razmer v mestu, kjer so bila številna neurejena stranišča, smeti so občani metali skozi okna, kanalizacija je bila komaj propustna, vse pa se je tako ali drugače stekalo v Rinžo.
Za vir okužbe so razglasili dotrajani kočevski vodovod, ki je bil zgrajen leta 1896, sporno pa je bilo tudi površinsko vodovodno zajetje z minimalno izdatnostjo. Zaradi permanentnega pomanjkanja vode so porabo vode za gospodinjstva omejili na samo pet ur na dan. S tem so v preperelih ceveh povzročili podtlak, ki je v omrežje omogočil vdor fekalij in smrtno nevarnih bakterij tifusa. Najpogostejši vir okužbe je kontaminirana pitna voda, pomembna pa je tudi raven splošne higiene, saj se bakterija širi z direktnim analno – oralnim kontaktom.
Za posledicami akutne okužbe s tifusom je februarja leta 2009 v Tanzaniji nesrečno umrla slovenska novinarka Barbara Potočar.
Foto: erevija
