Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu …

14
1022

 

Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu pogosto odpoveSlovenija že desetletje postaja raj za politično in gospodarsko korupcijo. Nerazumljivo je predvsem to, da je korupcija postala privilegij in vrlina ljudi z visoko ali celo akademsko izobrazbo. Ti praviloma zasedajo vodilne položaje v naši mladi državi in so zrcalo njenega uspeha ali neuspeha.

Elita naroda nekaznovano ropa državljane in državo

V Sloveniji je šolstvo državno, kar pomeni, da je brezplačno. Izobraževanje, od osnovne šole pa vse do visoke izobrazbe, financiramo preko davčnih dajatev, torej za šolstvo prispevamo finančna sredstva prav vsi državljani. Tudi tisti z najnižjimi dohodki, ki se skozi celo življenje soočajo s slabo plačanimi delovnimi mesti. Brez njih in njihovega prispevka še tako visoko izobražena družba ne more uspevati. Zato je »ropanje« delavcev in države, kar počnejo visoko izobraženi ljudje, ki naj bi bili elita in ponos naroda, največji kriminal in njihova osebna sramota.

Če vlada in državni organi tega ne bodo zaustavili, se bomo kmalu znašli v položaju »oskubljene (okradene) kure«. In to zgolj zaradi nesposobnosti v vrhu vladne in državne politike ter sodne veje oblasti, ki jemljejo korupcijo za uspeh in ne kot kriminal.

Kot državljan se že desetletje sprašujem in ugibam, zakaj imamo v Sloveniji na pomembnih in odgovornih položajih v državnih službah ljudi, ki po večini obolevajo za globoko »demenco – pozabljivostjo«. Oprostite! Svojo bolezensko stanje, že desetletje, na zaslišanjih pred raznimi parlamentarnimi komisijami, sodišči sami potrjujejo pred vso slovensko javnostjo, ko se ničesar ne spominjajo. So se pa lahko nekoč brez težav odločali o milijonih in milijardah denarja, ki so odtekali iz državne blagajne.

Samo tega se še dobro spominjajo, da so delali, v dobro države, po zakonih in svoji vesti. Zanimivo? Vest je čut vsakega posameznika. A žal, kot je mnogokrat vsem vidno, je številni nimajo oz. se njihova vest nekoliko drugače odziva. Zato pri njih izobrazba, ki naj bi bila pogoj za zasedbo tako odgovornih delovnih mest, ni pomembna. In ne odigra vloge zaupanja.

Odgovorne za slabo upravljanje države, ki so izgubili spomin, je potrebno odstraniti s položajev

Ne glede na vse povedano, mislim, da bi se morala država, kot delodajalec, do teh visokih uslužbencev obnašati v skladu z njihovo boleznijo. Po njihovem priznanju, da so ostali brez spomina, kar pogosto brez sramu priznajo pred izvoljenimi predstavniki ljudstva, bi jih morali takoj odstraniti s tako odgovornih mest, da se prepreči nadaljnjo škodo.

Ker so ti ljudje z visoko izobrazbo »cvet« našega naroda, svoje zdravje pa so izgubili (tako vsaj se da razumeti) med opravljanjem državnih nalog, bi jih morali poslati na zdravljene v poseben »sanatorij«. Tako bi preprečili širjenje okužbe s to, očitno zelo nalezljivo boleznijo. Da povsem slučajno ne bi prišlo do epidemije pozabljivosti belo-rdečih ovratnikov. Njihovo bolezensko (pozabljivost) stanje pa je potrebno priznati za poklicno bolezen. Tako bi jih doživljenjsko odstranili z odgovornih delovnih mestih v državnih službah in njenih ustanovah.

Žal se naša vlada vede, kot da se ne zaveda te nevarnosti, saj ljudi z tako visoko demenco premešča iz enega do drugega odgovornega vodilnega delovnega mesta v državni administraciji. Pogosto se celo dogaja, da se obolele z visoko demenco postavlja na vedno bolj odgovorna mesta. Zdi se celo, da se znanje in vedenje o dejavnostih, na katero se jih imenuje, nič ne upošteva. Pomembno je zgolj to, da so iz pravega političnega gnezda. Tako državna klika belo-rdečih ovratnikov lahko nadaljuje s svojim vplivom in pomaga vladajoči politiki, da se proces korupcije ne prekine.

Vodilne politike, ki so se s prevaro povzpeli na sam državni vrh, že grabi epidemija pozabljivosti

Je pa to skregano z vsako zdravo logiko in strokovnim upravljanjem države. Še posebno s politiki, ki so s predvolilno prevaro odstranili relativnega zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev. Na sam vrh državne uprave in njenih gospodarskih družb so se postavili brez potrebnega znanja in drugih sposobnostih upravljanja.

Da je prišlo do epidemije demence pri velikem številu ljudi na v državnih službah, bi morali v glavah vodilnih politikov zvoniti vsi alarmi. Pa ne!

Ob današnjem političnem stanju se zdi, da so vodilni politiki, ki so se s prevaro povzpeli na sam državni vrh, že otopeli ali pa tudi njih že grabi epidemija globoke države. Da se jim to po dobrem letu vladanja že dogaja, kažejo dogodki zadnjih tednov. Med javnimi nastopi se vedno bolj opirajo na izmišljene dogodke, ki jih nikoli ni bilo. To očitno počnejo zgolj zato, da bi utišali (oblatili) vsakogar, ki si drzne s prstom javno pokazati na visoke državne uslužbenca, ki so kljub hudi »demenci« še vedno tam, kjer se upravlja in nadzoruje državno premoženje.

Kdor ni z nami, je proti nas, je razmišljal že pokojni Josip Broz. Njega še vedno častijo številni politiki, ki nas vodijo po razburkanem morju, brez začrtane smeri in jasnih ciljev v prihodnosti.

Upam si trditi, da je v Sloveniji »demenca« belo-rdečih ovratnikov prerasla v stanje, ki zahteva takojšno ukrepanje. In to pri ljudeh na najbolj odgovornih državnih funkcijah. Kdo bo to storil, pa je vprašanje za vse nakradene milijarde evrov.

Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu pogosto odpove

Z vsem spoštovanjem do vsake bolezni, še posebno do poklicnih. Naša država resnično potrebuje poseben sanatorij, kamor bi odlagala dementne državne uslužbence. Le tako bi lahko preprečili vedno nove bančne luknje in druge finančne malverzacije.

Da ima država pozabljive politike, vemo. Zato se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da nam politiki lažejo. Podrobneje si poglejmo, kaj se dogaja s predsednikom Vlade RS. Šarec je že nekajkrat povedal resnico, ob tem pa pogosto pozabil, kaj je o isti vsebini govoril nekaj dni pred tem. Torej predsednik ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu pogosto odpove.

Tudi sicer je naš vrli predsednik silno previden in nikoli ne pove kaj »državniškega«, kar bi moral, kot predstavnik oblasti, vedeti in znati. Zna pa toliko bolj temeljito okrcati opozicijske poslance, ko ga v državnem zboru sprašujejo o raznih ukrepih. Takrat se mu spomin vrne, saj jim vedno odgovarja v svojem slogu, sedaj že nekoliko ponarodelem slogu. Po njegovo opozicija ne misli dobro za državo in državljane. Opozicija ga blati zgolj zato, ker njegova vlada dela dobro. Da je je v življenju pač tako, da dan ni vedno enak prejšnjemu dnevu, kot tudi njegova vlada ni enaka prejšnji, je pa sicer eden bolj običajnih Šarčevih razmislekov, ko obišče Državni zbor.

14 KOMENTARJI

  1. Čestitke g. Feltrin, res dober zapis!
    Oblast, ki je predolgo na tej poziciji, pravijo da se skvari.
    Če kje, imamo pri nas živ dokaz za to.

  2. Gospod Feltrin,
    sicer imate popolnoma prav, ampak! AMPAK! Volivci to odobravamo, zato je vas prispevek nepomemben.

  3. Danes pred preiskovalno komisijo, Čufer in Bratuškova.
    Čufer je izkazal dokaj slab spomin, vendar so bili od njega mnogi še dosti dosti slabši.
    Značilno je, da spomin “opeša” vedno kadar pride do “kritičnih” vprašanj.
    Npr. bom dal primer:
    Človek ki se je vrnil z dopusta na katerem je izgubil denarnico s 500€, čez tri leta pa bi odgovarjal na vprašanja o tem dopustu. In bi npr. na vprašanje koliko je plačal za trajekt brez problema odgovoril z neko številko, npr. 23 €, na vprašanje pa ali je na dopustu res izgubil denarnico kot se je govorilo, pa bi rekel, da se ne spominja tega.
    Sedaj se že da sestaviti neke vrste slovar “nespominjanja”.
    “Tega se ne spominjam”:
    Zasliševanec ne želi odgovoriti, ker se boji krivde. Ker pred komisijo ne sme lagati, ker je to kaznivo, se pač zateče v tak “zapik”, ker tega, da se ne spominja se res ne da dokazati, razen s poligrafom, ki pa ne šteje za dokaz.
    “Tega se pa res ne spominjam”:
    Zasliševanec nam je s tem sporočil, da, ko je do takrat odgovarjal z “Tega se ne spominjam” se je lagal in se je tega zavedal, s tem pa ko je poudaril svoj odgovor z “res ne” pa nam je pustil dve možnosti. Prva, da se mogoče res ne spominja, druga pa, da se laže kot pes teče, ker gre za delikatno vprašanje, ki bi ga lahko spravilo v zapor.
    Skratka, večino tistim, ki so na veliko število vprašanj odgovorili s “slabim spominom” bi se dalo zelo pomagati s kakšnim preiskovalnim zaporom. V katerem bi pregledali njihovo zdravstveno stanje glede spomina.

    Bratuškova je danes povedala sledeče:
    “Naštela bom samo 6 največjih krivcev, tistih nad 100 milijonov, podatki so danes zelo natančni”
    Zvon1 164 mio
    Vegrad 153 mio
    T-2 131 mio
    Zvon2 122 mio
    Merkur 107 mio
    Sava 101 mio
    “In dobro se ve kateri trije kam pripadajo”
    Spraševalec:”Kam in kateri trije?”
    Bratuškova: “Zvon1, Zvon2, T-2, pripadajo Cerkvi”

    No do 5 milijard je še daleč, vendar ne mine priložnost, da se glavnega “razrednega sovražnika” žigosa.

    Ker smo pred kratkim imeli debato o tem, in je nek Shity vztrajno trdil, da gre za 1000 milijonov (milijarda), ti trije imajo skupaj delež 417 mio, vse skupaj z ostalimi pa je znašalo 445 mio. To pa je manj kot je znašala stečajna masa prenešena na DUTB. Bratuškova tega ni navedla. V primeru Pro banke in Factor banke pa je šlo za denar pokrivanje brez nadomestila v kakšni stečajni masi:
    “Probanko je država za izvedbo nadzorovanega postopka likvidacije dokapitalizirala v višini 176 milijonov evrov. Dokapitalizacija Factor banke pa je obsegala 269 milijonov evrov. Država je takrat Banki Slovenije izdala tudi poroštvo za zagotavljanje likvidnosti (490 milijonov evrov za Probanko in 540 milijonov evrov za Factor banko).” Torej skupaj za 445 milijonov €, kot pri Cerkvi vendar, od katerih jih bo mogoče prišlo nazaj samo manjšina preko prodaje slabih kreditov preko DUTB.

  4. Ta demenca se dotika tudi kulture državnega in političnega delovanja, ki vpliva tudi na vsa druga področja države.
    Kulturi državnega in političnega delovanja je tuje:
    – laž, zavajanje, nepoštenost, nepravičnost, netransparentnost, izmikanje odgovornosti…

  5. Glede izobrazbe pa smo v Slovenji dokaz, da izobrazba res ni tako pomembna na vodilnih funkcijah. Kajti ko strokovne poštenosti ni več, potem je vsa izobrazba zaman.
    Tudi “strokovno vodenje države” je nekaj kar ne obstaja. Utopija ali suženjstvo. To je eden od temljenih Kardeljevih postulatov in seveda zmot. Prav on je vpeljal tako super izobraženo državno upravo, ki bi naj uresničevala “znanstvene zakonitosti družbenih odnosov”, ki so se razsuli v našo današnjo podobo. Kmalu, če že zdaj ni tako, bodo za okenci državnih organov delali diplomirani pravniki.

  6. Ali se vlada ne zaveda velikega pomena državne kulture za slovenski narod in slovensko državo?

    Vlada opozarja le na sovražni govor, ki je največkrat v narekovajih. Tiho pa je o nepravičnosti, nepoštenosti, neresnicoljubju, neodgovornosti. Zakaj ne sprejme določene ukrepe s katerimi bi uresničevala te civilizacijske in ustvarjalne standarde?!

  7. Državna oblast mora dati jasne signale, v katero smer spodbuja državni razvoj:
    – ali v rast državnih vrednot, ki so pogoj kulturne in gospodarske rasti
    – ali pa v nasprotje tega razvojnega cilja.

  8. Državna oblast spremlja le statistične kazalce o gospodarski in drugi materialni rasti.

    Ignorira pa druge pomembne kazalce razvoja, ki zadevajo stanje na področju pravne države in kulture…

    • Demenca med volivci? Ali pa ateizem, kjer ni več razlike med Dobrim in zlim? V ateizmu pravzaprav ta dva pojma ne obstajata. Sicer pa počakajva na gospoda Shityja, da bo on to potrdil.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite