Enovečerno taborjenje: doživetja, ki jih otroci in očetje ne bomo hitro pozabili

1
254

Enovečerno taborjenje: doživetja, ki jih otroci in očetje ne bomo hitro pozabiliČesa sem se pri svojih 40-tih letih zavedel? Uresničil sem tisto, kar sem pri 25-tih načrtoval. Svoje poslanstvo sem videli v opravljanju poklica. Da z delom poskrbim družini streho nad glavo in vse ostalo, kar, kot moški mislim, da potrebujemo. Na žalost sem to razumel tako, da sem v družini lovec, ki domov prinaša ulov (plačo), žena pa bo poskrbela vse v povezavi z najinimi otroci in hrano.

Otroci rastejo (odraščajo) v natrpanem vsakdanu in me doživljajo kot taksista, ki jih prevaža na obšolske dejavnosti.

In leta minevajo

Na srečo je drugi otrok, ki je bolj avanturistične narave, pred tremi leti predlagal, da bi lahko šla kak dan sama na kak pohod, kjer bi prespala v naravi in sama pripravila hrano.

In sva šla. Eno noč spanja v šotoru in 4 ure pohoda. Ni veliko, je pa bila izkušnja, ki sva jo naslednje leto ponovila. To mi je dalo zagon, da sem enovečerno taborjenje ponovil tudi z mlajšima dvema. Z vsakim posebej in brez pohoda. Čeprav torej ni bilo treba žrtvovati dosti časa in energije, je vsakič bila lepa obojestranska izkušnja.

Žal mi je, da tega z otroci nisem že prej počel. Ob srečevanju z drugimi očeti spoznavam, da nimajo podobnih izkušenj. Večina nas ima izgovore s pomanjkanju časa. Vendar je to lahko tudi izgovor, da se ne premaknemo iz cone ugodja. Kakršno koli je že to ugodje. Otrokom sicer privoščimo, da doživijo čare taborjenje, počitniški delavnic, oratorijev, …vendar so to dejavnosti, kjer sami nismo zraven.

Kako torej sebe in druge očete motivirati, da poskusimo še kako izkušnjo izven naših standardnih con ugodja? Da se bomo drug drugega pri tem vzpodbujali.

Enovečerno taborjenje očetov in otrok

Utrnila se mi je bil zamisel za “Enovečerno taborjenje očetov in otrok”. Se pravi: samo očetje brez mam. Možje in njihovi otroci – to je posledica razmišljanj iz mojih izkušenj na moških odmikih.

Za začetek sem “skiciral” par točk:

  • brez nekega posebnega programa, ki bi se ga morali držati,
  • naj bo samo eno noč (iz petka na soboto), da ne bo izgovorov v stilu: “nimam časa, saj je v toliko za postoriti doma, ker čez teden ne utegnem.” Tako pa lahko rečemo, da tisto noč ne prespimo doma, ampak kje v šotoru, vse ostale sobotne aktivnosti doma pa ne bodo prikrajšane,
    • začnemo v petek po “šihtu”,
    • končamo takoj zgodaj zjutraj v soboto in lahko gre vsak po svoje kamorkoli,
  • na taborjenju naj bodo očetje in otroci (predšolski in osnovnošolski – starejše najstnike več ne uspem motivirati) – brez mam,
  • očetje in otroci prespijo skupaj v šotoru,
  • očetje z otroci postavijo vsak svoj “družinski” šotor,
  • s skupnimi močmi pripravimo taborni ogenj ter sami v gozdu poiščemo palice za peko nad tabornim ognjem,
  • dobro je, da je to na takšnem kraju, kjer je zraven objekt, kateri nam lahko nudi sanitarije in zavetje v primeru, da zaradi nenadnih vremenskih pojavov ne bo možno prespati v šotoru,

Naslednji korak je bil, da sem malo povprašal očete. Večina je bila navdušena. Izgovora s pomanjkanjem časa niso mogli imeti. Otrokom se je seveda zdelo fino, da bodo prespali z očeti.

Otroci ter očetje smo navdušeni

Tako taborjenje smo zdaj izpeljali že trikrat in otroci ter očetje smo navdušeni. Neprecenljivo je, da skupaj ob ognju pečemo hrenovke, twist, koruzo,… in zvečer ob opazovanju zvezd zaspimo z našimi otroci.

V praksi se je izkazalo, da potem, ko se glavna lakota poteši, se otroci že družijo med sabo, najdejo kako igrišče, gredo v nočni gozd, …. vsak oče pa kljub temu, da ni bilo treba nič prinesti s sabo, najde kako pijačo in obsedimo ob tabornem ognju ter medsebojno podelimo svoja razmišljanja. Najmlajši očetje gredo z mlajšimi otroci kmalu spat, tisti s starejšimi otroci pa prebedimo tudi do poldruge ure zjutraj, če je treba – odvisno pač od tega, kako so kaj otroci utrujeni.

Na tem mestu se bi rad zahvalil našim gostiteljem: domu Duhovnosti Kančevci in Zavodu Marianum v Veržeju, ki nam odstopijo taborni prostor, sanitarije ter zajtrk s kavo.

Upam, da vas je taka ideja vzpodbudila, da še sami kaj podobnega organizirate.

Naj vas nagovorijo izjave očetov

“Očetje smo na družinskih druženjih pogosto v senci svojih dragih žen, ki odločajo, kaj bo za večerjo, kdaj gredo otroci spat in kakšen naj bo taboren ogenj. Enovečerno taborjenje je vsekakor dogodek, ki ostane v spominu.”

“Enkratna izkušnja, kjer lahko okusiš stik z naravo in to deliš s svojim otrokom. Vse skupaj poteka v prijetnem vzdušju saj ni prisotnih odvečnih maminih skrbi, ob sekanju in žaganju drv, pripravljanju ognja in pečenju… ”

“Nekako sem kot oče začutil, da bi rad sinu podaril sto procentni čas brez omejitev(mame). Dosti me je nagovorila knjiga Divji v srcu. Žal pa sam nisem podkovan z izkušnjami taborjenja, tudi zame je bilo prvič. Želim si enkrat iti v čisto divjino ali samoto, da si res čisto sam sebi prepuščen. Za prvič pa ste mi prišli nasproti, me tako tudi ni bilo strah, kljub temu da je sin star tri in pol. Bova z veseljem še kdaj taborila, želja je v meni sedaj samo še zrasla.”

1 komentar

  1. Če bo primerno vreme, bomo letos taborili iz 23. na 24. avgust.
    Vabljeni 🙂
    Lahko pa seveda kje po svoje podobno naredite.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite