‘Enigma Suarez’

5
258
Luis Suarez, foto: Reuters.
Luis Suarez, foto: Reuters.

Že tretji ugriz v karieri izjemnega in za mnoge kontroverznega urugvajskega nogometaša Luisa Suareza, tokrat na tekmi svetovnega prvenstva proti Italiji, je sprožil burne odzive v svetu športa in širše. Oznake kot so kanibal, prebuditev pračloveka in barbarsko dejanje, so le površinski pogled na omenjeni incident.

Pravzaprav so te etikete precej nazadnjaške in zastarele, saj bolj sodijo v znanost 19. stoletja. Takrat je znameniti »dvojček« Darwinove biologije s teorijo selekcije in Freudove psihoanalize z nagonsko teorijo odstiral temine in globine človeškega razvoja in doživljanja, vendar je pri tem spregledal bistveno dimenzijo – odnos kot človeški imperativ sam po sebi. Za razliko od golega zgražanja, so šli nekateri precej globlje in spomnili na Suarezovo težko otroštvo, saj naj bi ga vzgojila ulica, po tem, ko je oče zapustil številčno družino v revščini, kar je precej bolj pomenljivo z vidika relacijske travme. Zato pustimo ob strani primer Suarez, ki lahko predstavlja splošno uganko človeških odnosov, in poglejmo nekoliko širše.

Najprej se zastavlja preprosto vprašanje, zakaj človek samemu sebi vedno znova kompulzivno ponavlja stare zaplete in težka doživetja, ki se zdijo nerazumna? In še bolj »nelogično«, zakaj so npr. zlorabljene ženske, ki iščejo varne in pristne odnose, ponovno žrtve zlorab in nasilja? Človeški nagon je v teh dinamikah v lastni kontradikciji in nima pojasnjevalne moči, zato se zdijo ti afektivni zapleti »nelogični«. Vendar obstaja razlaga v človeških relacijah, saj so odnosi temelj človeškega bivanja in ne zgolj sredstvo za sprostitev abstraktnih nagonov in doseganje bestialnih potreb.

Človeška ravnanja v afektu so bolj ali manj impulzivna in tako svojevrsten katalizator za težke ponotranjene vsebine in nerazrešena psiho-biološka stanja posameznika, ki se vgradijo v telo v odnosih s primarnimi in pomembnimi drugimi (najprej so to starši) ter vodijo posameznika kasneje v življenju v najrazličnejše oblike odnosov in stikov z ljudmi, ki bodo lahko na zunaj sicer povsem drugačni, a bodo notranje (psiho-emocionalno) spominjali na ta zgodnja primarna doživetja.

Pri reakcijah v afektu ni naključij, saj človek reagira v skladu s čutenji, ki imajo organsko podlago (npr. človek, ki je besen, bo imel povišan pritisk v glavi itd.). Pri tem pa ni pomemben zgolj stik s sočlovekom, temveč predvsem odnos, ki prebuja stara občutja. Človek kot odnosno bitje išče odnos s sočlovekom, ki je najbolj domač in varen (četudi je nevaren) glede na njegova pretekla doživetja. Odrasli, ki je bil kot otrok fizično »vzgajan«, bo lahko nasilne in agresivne motive, ki so zaznamovali njegov značaj, odražal pri reševanju problemov in frustracij v sedanjosti ter se morda niti ne bo zavedal, zakaj se mu vse to dogaja.

Izpostavljeni primer zavrženosti in revščine v otroštvu na zunaj sicer lahko ne kaže nobene povezave z navidezno brezskrbnostjo in blaginjo v odraslosti, vendar telo samo od sebe ne pozabi pretekla in travmatična doživetja iz ulice. Sram, ki ga otrok ulice potlači, lahko najmočneje prebudijo kamere, ki so pred očmi celega sveta ujele ugriz nogometnega zvezdnika. Kot da preteklost kreira sedanjost, vendar so relacijske uganke in zapleti, najsi bodo tako krivične in boleče, rešljive, saj je človek kljub temu odgovoren za svoje misli, čustva in dejanja.

Degradacija človeka na raven »rafinirane zveri« sicer obsoja nepremišljena in nesprejemljiva človeška ravnanja, a jih hkrati neizbežno legitimira in dopušča. Kar prizadenejo odnosi, še posebej tisti primarni in relacijsko travmatični, lahko razrešijo samo odnosi, ki bodo drugačni in predvsem bolj čustveno prodorni ter varni.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Ma mi je bil čuden članek. Pa sem ga trikrat prebral. Še vedno čuden. Potem pa pogledam, kdo je avtor. Gregor Greif. Ha! Vse jasno. Ne berem dalje. No comment. Pointless. Članek je pointless. Seveda je čuden.

    • Meni pa tokratni članek od Gregorja Greifa ni čuden. Ni mi sicer vse jasno, ampak v osnovi se mi ne zdi čuden. Zakaj je tebi čuden?

      Strinjam se, da se marsikatero doživetje vgradi v telo. In to potem na nezavedni ravni vpliva na obnašanje, na naša hotenja, itd.

  2. Se strinjam. Ves članek sem čakal, da bo rekel, da je Suarez grizel druge nogometaše zato, ker so tudi njega starši vzgajali tako, da so ga za vsako nepravilnost kaznovali z – UGRIZOM. Pa je tako dolgo zapletal, da na koncu moraš to trditev uganiti.

    Fino bi bilo, če bi ti FDVjevci na F za svoje trditve kdaj linkali kakšne raziskave možganov, linke.
    Da pa je vsak odnos kar ostal v telesu, je pa malo za lase privlečeno.

  3. Napaka: “da bi ti FDVjevci na TF”.

    Drugače pa je res zanimivo, da otroci alkoholikov tudi sami postanejo alkoholiki ali pa da ženske, kjer jih moški tepe, zlorablja, potem poiščejo podobnega moškega.

    Se strinjam, da so odnosi najpomembnejši v življenju. SREČA-n-JE. Bolj ko sem srčen, iskren, resničen, preprost v odnosu, več tudi iz njega rastem. Najpomembnejši odnos je poleg s starši in z zakonskim partnerjem je pa odnos z Bogom.

  4. Enigma dokaj hitro izgine če prevzameš idejo človeka kot socialno bitje z močno razvitimi možgani.
    Da pa bi izboljšali odnose z okolico je pa potrebno razumeti človeka takega kot je, brez nekega poveličevanja nad ostala bitja (tudi to je lastnost ki jo imamo in se jo mnogi ne zavedajo).

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite