V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja so poznali mikro-časovno enoto. Imenovala se je kardelj in je bila definirana kot čas, ki ga povprečen Slovenec potrebuje, da vstane iz kavča in spremeni televizijski kanal, če se je na zaslonu prikazal Edvard Kardelj. Ta čas se je drastično zmanjšal z uvedbo daljinca.
Morda je čas, da Kardelja prepustimo zemlji in enoto preimenujemo. Kandidatov ne manjka: ali, mubarak, gadafi in še koga bomo dobili, predno bo mesec naokrog. Tudi definicijo bi veljalo spremeniti. Predlagam čas med trenutkom, ko diktator na televiziji pove, da ne bo odstopil in njegovo upokojitvijo: v obmorsko vilo, tujino, zapor ali kar naravnost pod zemljo.
Velikodušno prelivanje (tuje) krvi
Gadafi se bo boril do zadnje kaplje krvi. Žal bodo zaradi te njegove izbire kri prelivali najprej in predvsem državljani. Res pa je, da prej ali slej tudi generali in polkovniki pridejo na vrsto. Če že je kakšna razlika med tem generalom in onim samodržcem, se kaže le v številu žrtev, ki jih pahnejo pred seboj ali potegnejo s seboj v podzemlje.
Zanimiv je paradoks demokracije, za katero velja, da je ves čas v krizi, hkrati pa je izredno stabilna. Pri diktaturah je nasprotno: navzven dajejo vtis trdnosti, ko pa pritisk naraste do kritične točke, eksplodirajo kot dolgo speči vulkan. Kdo bi si lansko leto mislil, da se bodo severnoafriške in zalivske države iz turistične meke čez noč spremenile v bojno polje? Kdo bi si leta 1988 mislil, da bosta tri leta pozneje obstajali samo še dve komunistični državi?
Za razliko od kolegov na obalah Rdečega in Sredozemskega morja našim predsednikom in ministrom ni treba s strahom opazovati televizijske zaslone in ulice. Verjetnost za revolucijo je minimalna, toliko bolj, dokler sindikate in upokojence vodijo strankarski tovariši vladajoče koalicije, mladih pa tudi ni zadosti, da bi postali kritična masa. Zaradi nesposobnih in pokvarjenih elit v Sloveniji ne bo tekla kri. Čaka nas drugačno Rdeče morje: povodenj deficitov, v kateri bosta tonila prihodnja dva rodova davkoplačevalcev.
Med zdravo kmečko pametjo in rajem pod zemljo
Izkušnja demokracije pritrjuje realističnemu (in tudi katoliškemu) pogledu na svet, da je življenje na našem planetu v svojem bistvu nepopolno, nepredvidljivo in ranljivo. Najbolje jo odnesejo tisti kmetje in investitorji, ki vedo, da dobremu vremenu vedno sledijo nevihte in potresi; tisti politiki in državljani, ki so odporni na skušnjave po “idealnem družbenem redu” in podobnih sanjah, ki vodijo v globoko komo, sužnost, revščino in nasilno prebujenje nekaj deset let pozneje.
Da bi bila demokracija stabilna, mora menjava oblasti biti realna, ne le navidezna. Družba mora imeti vsaj dve ekipi politikov, gospodarstvenikov, učiteljev in novinarjev, ki se redno izmenjujeta oziroma se dopolnjujeta. Državni uradniki, sodniki, policisti in preostali aparat morajo biti profesionalni: neodvisni od politične moči in denarja ter v službi skupnega dobrega.
Življenje je ranljivo in nepopolno. Družba je najbolj uspešna takrat, ko z majhnimi koraki gradi boljši svet, v katerem država in gospodarstvo pripadata državljanom in ne političnim elitam. K metodi majhnih korakov sodi tudi institucionalizirana refleksija, popravljanje smeri in redne menjave na odločilnih funkcijah. Kdor pričakuje odrešenika, naj se čim prej zamisli, da je odrešenik že bil na svetu, a se ni pustil izvoliti za kralja. Vsi drugi, ki so prišli za njim pod plaščem mesijanstva, so ovce praviloma poklali.
