En ideolog velja deset politikov

1

Pojem ideologija je v Slovenji skoraj tako na slabem glasu kot pojem politika. Še več, nekateri mnenjski voditelji nas želijo prepričati, da bi se politiki morali odreči ideologijam, če želijo pridobiti zaupanje ljudstva. Kot antipod ideologiji je politikom ponujena univerzalna strokovnost.

Namesto v tekmovanje ideoloških konceptov naj bi se politična tekma spremenila v tekmovanje “pokaži, kaj znaš”. Namesto med podobami ideologij naj bi volivci izbirali med podobami kompetentnosti.

Izvor predsodkov do ideologij in ideološkega

Slab ugled pojma ideologija v Sloveniji se napaja iz treh virov. Prvi je v 20. stoletju splošno uveljavljen predsodek, da je ideologija ovira za racionalno razmišljanje in odločanje. Pri tem je bila zanemarjena naravna potreba velike večine ljudi, da se svobodno odrečejo nenehnemu racionalnemu odločanju in se svobodno pridružijo skupinsko uveljavljenim prepričanjem (ideologiji).

Drugi vzrok za slab glas ideologije so totalitarne ideologije, ki so s silo zahtevale in vzpostavljale pripadnost posameznika in s katerimi ima dober del državljanov slabe osebne izkušnje.

Tretji vzrok pa je značilno slovenski. Od vzpostavitve demokracije se namreč poskuša v javnosti omalovaževati konkurenca na političnem trgu. Strankarstvo naj bi bilo slabo in nestrokovno, nadstrankarstvo pa dobro in strokovno. Ker so ideologije tiste, po katerih naj bi ločili stranke med seboj, in ker sta razločevanje in izbiranje slabi, so slabe tudi ideologije.

Ponudba se prilagaja povpraševanju

Prezir do ideologij je definiral slovenski politični trg in preferencam porabnikov so se prilagodili tudi ponudniki – politiki. Profil uspešnega politika pri nas je ali ves čas politično korekten leporečnež ali učinkoviti kompetentnež, ki svoje kompetence dokazuje na pazljivo izbranih nalogah. Ker nobeden od teh dveh tipov politika nima jasnega ideološkega profila, ne more konsolidirati svoje volilne baze, da bi si pridobil legitimnost za kakršenkoli korenit ukrep ali reformo.

Ideologije, ki interpretirajo sedanjost, zrejo v prihodnost in vzpostavijo skupinsko prepričanje dovolj velikega števila oseb, so nujne za učinkovito politično delovanje.

Odnosa politike do davčne prerazporeditve prihodkov in premoženja, do privatizacije, do vloge države v gospodarstvu, do spodbujanja konkurence, do vloge zasebnikov pri gradnji infrastrukture in zagotavljanju zdravstvenih in izobraževalnih storitev ne more definirati stroka, odnos do teh vprašanj bi moral biti del ideološkega profila strank.

Ker se na gospodarskem področju stranke ne želijo ideološko profilirati in menijo, da bodo vse dileme prekrile z videzom kompetentnosti in strokovnosti, ostanejo volivcem na izbiro le ideološki profili strank iz arzenala slovenskega kulturnega boja.

Kakovostna ponudba lahko ustvari novo povpraševanje

V večinskem volilnem sistemu potekajo ideološki boji znotraj strank. Le izjemoma se stranke v tem sistemu v pravi volilni boj podajo z radikalnimi stališči. A ker je razlikovanje med ideološkimi koncepti pomembno, v razvitih demokracijah vlagajo ogromno energije v oblikovanje in oglaševanje novih ideologij. Tako smo dobili: čudovito družbo (Great Society), sočutni konzervativizem, tretjo pot …

Proporcionalni sistem je bolj naklonjen jasnemu ideološkemu profiliranju strank, saj je uspeh na volitvah (vstop v parlament in članstvo v vladajoči koaliciji) bolj odvisen od tega, kako stranka nagovori ideološko bolj izoblikovan del volivcev. Je pa potem koalicija bolj ideološko pisana in je za učinkovito ukrepanje potreben kompromis med sorodnimi ideološkimi stališči.

Tudi če se slovenski volivci še niso naveličali fraz o trajnostnem razvoju in blaginji za vse, pa da lahko le jasna volilna podpora določenemu ideološkemu profilu legitimnost resnim reformnim ukrepom.

Kako naj si stranka zgradi ideološki profil? Teoretično je to preprosto. V zvezi s pomembnimi gospodarskimi vprašanji družbe naj interpretira sedanjost in predstavi vizijo za prihodnost. Poglejmo, kako se to lahko naredi na področju javne porabe.

Pravna država proti socialni koheziji

V javnosti in politiki obstaja soglasje, da je v Sloveniji javna poraba prevelika. Ali je težava sistemska (da ima država preveč nalog in stroškov) ali pa je to le trenutna posledica gospodarske krize, je vprašanje interpretacije sedanjosti in prvi korak k definiranju ideološkega profila stranke.

V zvezi z načelno vizijo je spet presenetljiva enotnost. Delež javne porabe v BDP naj bi bil omejen na 45 odstotkov. (No, resnici na ljubo obstaja spor o tem, kdo se je te omejitve prvi spomnil.) A vizija, ki se zadovolji le s takim ciljem, ne zadošča za oblikovanje jasnega ideološkega profila.

Denimo, da omejitev javne porabe res uzakonimo in da rast BDP ne omogoča prihodkov, ki bi zagotavljali javno porabo v želenem obsegu. Možni sta dve rešitvi, da zmanjšamo največje proračunske izdatke (plače v javnem sektorju, socialne transferje in transferje v pokojninsko blagajno), ali da prekršimo sveže sprejeti zakon. Opredelitev do dileme med pravno državo in tako imenovano socialno kohezijo po slovensko pa že bolje določa ideološki profil stranke.

Vir: Finance

1 komentar

Comments are closed.