En dogodek, dve Španiji

24

Za nami je nov cerkveni “dan mladosti”, kot je tovrstne dogodke pred leti posrečeno poimenoval Tone Hočevar. Čeprav je v tako razkošni izvedbi potekal že enajstič, so se ob njem mogoče celo bolj kot ob predhodnikih odprla stara vprašanja.

Kolikšna je cena za papeževo mladost?

“To je papeževa mladost,” so ob več priložnostih vzklikali mladi po Madridu. In se veselili vsakega nasmeha na obrazu ostarelega pontifeksa, ki je sicer v bistveno boljši kondiciji od svojega predhodnika v isti starosti. Skeptiki se seveda niso hoteli odreči spraševanju, kolikšna je cena za to, da se nemški papež v svoji častitljivi starosti za nekaj dni počuti mladega.

Dejansko opazovanje množične manifestacije, kakršna je bila madridska, lahko zbuja nelagodje. Morda se pojavi pomislek, ali se papežev prihod na Cuatro Vientos med vzklikanjem množice, ko varnostniki neusmiljeno odrinejo majhnega otroka, ki je bil tako blizu temu, da bi Benediktu podal roko, res tako zelo razlikuje od kakega drugega prihoda kakega posvetnega vladarja na kak drug stadion ali letališče.

Tam, ampak tudi tukaj

Že v naslednjem trenutku misel na neljube vzporednice zasenči misel na osupljivo izkušnjo tišine med nekajminutno adoracijo. Na ganjene, solzne obraze mladih. Da, morda je protislovnost Cerkve v njeni razpetosti med tam in tukaj. Ampak če je tukaj, na način, razumljiv temu svetu, ne bi bilo, ne bi opravljala svojega poslanstva. Seveda pa je skušnjava, da takšen po tosvetnih merilih pripravljeni spektakel ostane samemu sebi namen, vedno navzoča. In je gotovo bila tudi v Madridu.

Povest o dveh Španijah

Še posebej resno je bilo potrebno takšne dvome vzeti v sedanjem španskem trenutku. Niti ni treba biti goreč nasprotnik Cerkve, da ne bi zavihal nosu nad intenzivnim množičnim veseljačenjem sredi hudih gospodarskih težav in množične brezposelnosti in nad za takšne prireditve sicer samoumevnim brezplačnim javnim prevozom za mlade ravno v dneh, ko se je slednji za povprečnega Madridčana podražil za polovico.

In čeprav so bili protesti proti svetovnemu dnevu mladih glede na svojo številčnost kar preveč navzoči v medijih, kot bi namesto nekaj tisoč udeležencev šla na ceste domala vsa Španija, ob njih ni moč zgolj zamahniti z roko. Pričajo o globoki razpoki v španski družbi. Pravzaprav je položaj v njej podoben kot v Sloveniji. Ob katoliški preteklosti, brez katere si velike države na Pirenejskem polotoku ni mogoče zamisliti, so se kopja začela lomiti že globoko v 19. stoletju, nedvomno predvsem zaradi dotedanje skoraj popolne in ne vedno posrečene katoliške dominacije. Z vso latinsko silovitostjo sta dva svetova, zdaj vedno bolj vsaksebi, trčila med špansko državljansko vojno. Njene rane se do danes niso zacelile – in se niso mogle  zaceliti. Preveč osebnih usod je bilo uničenih na obeh straneh.

Poravnavanje računov

Za nameček si je sedanja Zapaterova vlada menda za svoj poglavitni cilj zastavila poravnavo starih računov, ki v marsičem daleč presega potrebno in nujno soočenje s stranpotmi Francovega režima. Z neusmiljenim kulturnim bojem, ki se je kazal ob vprašanjih porok istospolnih parov, splava, ločitve, verouka, financiranja Cerkve in celo človekovih pravic za šimpanze, je ob hkratnem izkoriščanju regionalnih napetosti v državi spravljala katoliško skupnost in konservativne kroge v obup, tiste pa, ki povračajo že ob misli na zatohlo katoliško Španijo, v ekstazo. Tako je dediščina socialistične sedemletke izjemno težka, posebno, ker ob vseh “naprednih reformah” pušča državo pred predčasnimi volitvami v gospodarskem razsulu.

Odločitev za svetovni dan mladih v tako razgretem ozračju je bila tvegana in priča o izjemnem zanimanju vrha Katoliške cerkve za nekdanjo katoliško velesilo. Ne glede na to, kako mlad se je v ponedeljek počutil Benedikt XVI., je lahko z delom videnega zadovoljen. Katoliška polovica španskih pljuč – predvsem zaradi številnih mladih moči iz Latinske Amerike – diha precej živo. A hkrati ne gre za vsa pljuča.

Foto: Reuters

24 KOMENTARJI

  1. Pri oceni zgodovinske vloge katolištva v Španiji je treba biti pravičen in objektiven: Španci so pod zastavo katolištva in pod njegovo inspiracijo ogromno dosegli (osvoboditev celega polotoka izpod mavrske oblasti, združitev države, kolonialna osvajanja v Novem svetu). Hkrati pa so zaradi njega utrpeli tudi ogromno škodo (in jo še vedno trpijo): vsa bogastva iz kolonij so šla v gradnjo pompoznih cerkva in samostanov, inkvizicija je neusmiljeno preganjala vse svobodomiselne, zaradi verske nestrpnosti so izgnali podjetne Žide ipd. Nič čudnega, če so Španijo že konec 16. stoletja razvojno začele prehitevati ne le protestantske države, ampak tudi sosednja Francija, ki je bila formalno sicer katoliška, a na precej sproščen način …

  2. To so znana zgodovinska dejstva, o katerih je bilo že veliko napisanega. Prav tako kot je ogromno znanega in napisanega tudi o skrajno negativnem vplivu rimskega katolicizma na razvoj slovenstva. Vajin zloben cinizem je pa povsem odveč: ker nista sposobna argumentirano oporekati ad rem, sta se spravila name (ad personam). Bedno do konca!

  3. Haha, znana zgodovinska dejstva? Joj, kolk si ti užaljen. Nikar tako vehementno, Beno. V nobeni zgodovini nikjer na svetu ni govora o “pompoznih cerkvah”, tako da si kar zatakni nekam svoja dejstva! Vred z negativnim vplivom na razvoj slovenstva.

  4. BENO, ne jezi se, saj s teboj ni mogoče argumentirano razpravljati ad rem.

    Recimo, tvoja teza o negativnem vplivu rimskega katolicizma je popolna neumnost, vendar si tega ne boš pustil dopovedati in boš, če bo treba, poklical na pomoč vse teoretike gnilega komunizma na čelu s samim Marksom, Leninom, Stalinom, Titom in še kom.

    Takoj, ko em ugotovil, da se mi vedno stoži po inkviziciji, ko spregovoriš, se mi je zdelo preveč sebično, da tega rapoloženja ne bi delil še z drugimi poštenimi komentatotrji.

  5. Beno se je učil iz komunajzerskih učbenikov, zato pa tako lažejo.

    In spet. Kakšen del sveta je špansko govoreč in kako je uspešen in kakšen francosko in kako uspešen?

    Skoraj cela Latinska Amerika je španska, torej je jasno, da jim ni šlo slabo.

  6. PRJATLI: beno nastva drzave v 16 stoletju, ki jih sploh se ni bilo! Bnu niti priblizno ni jasna zodovina!
    Padec Spanskega imperija pripisuje RKC, kar je spet neumost, vemo kje in kdaj je ta imperij izgubil svojo moc in se zrusil!
    In vemo v kaj je Spanija vagala vse bogastvo! Bogastvo, ki so ga potopili!
    Pa ne Nelson, pirati!
    In vemo kolonija koga je bila Francija tedaj

  7. Celo ena sama razvita država. Saj sem in tja kakšna kolonija je tudi še primerljiva z latinsko Ameriko. V glavnem so pa to nerazvite afriške države.

  8. V skladu z večdesetletno indokrinacijo se je našim medijem zopet zdelo potrebno v glavnem poročato le o nekaj dest ali nejaj sto protestnikih, na pa o samem dogodku, ki se ga je udeležil papaež, njajvečja svetovna moralna avtoriteta, in stotisič glava množica mladih ljudi z vsega sveta.

    Kot da je kak problem kadarkoli spraviti skupaj nekaj dest ali nekaj sto glavo ruljo, ki bo za pivo in klobaso pripravljena početi, vse se ji bo naročilo.

    Kakor je bilo vidti na posnetkih, se protestov menda ni udeležila kaka španska elita.

    V našem mestu je naprimer ista bozga, ki je leta 1941 vzklikala Hitlerju ob prihodu nemške soldateske, leta 1945 pozdravljala tudi “osvoboditelje” z na pamet naučenimi ovacijami.

  9. Sam sem prepričan, da so protesti, ki so stalnica vsakega papeževega obiska, nepogrešljivi del. Nobena druga verska skupnost, nobena druga cerkev, jih ni deležna, ki ima ravno toliko skupnega s proteskniki kot RKC. Tudi Jezus je imel opravka z njimi, šlo je za zle duhove.
    Isto velja za proteste glede denarja, ki je nesmortno porabljen. Tudi to je samo varianta judove lažne srbi za reveže.
    Torej, če ne bi bilo teh vsporednih manifestacij, bi bil sam zelo zaskrbljen, da je RKC na napačni poti, da priča zgolj o sebi

  10. Ne strinjam se, da je Zapaterova vlada izvajala kulturni boj. Vsaj ne sistematično ali načrtno. Izenačitev istospolnih porok je bila v programu socialistov že pred volitvami 2004 in je bila izvedena takoj in po črki programa. To je presenetilo mnoge (tudi podpornike), ker je šlo za nedvoumno izpolnitev volilne obljube. S splavom je drugače, čeprav je potrebno povedati, da so sedanjo ureditev podprle tudi nekatere stranke konservativne provenience (katalonska CDC in baskovska PNV, ki je prav gotovo bližja krščanskodemokratski tradiciji kot Ljudska stranka). Kar pa se tiče regionalih napetosti: te so skušali socialisti (precej neuspešno) rešiti. Ves čas jih je izkoriščala Ljudska stranka, ki neprestano podžiga medregionalno in nacionalno sovraštvo in je tudi resnični krivec za obujeni kulturni boj. Ni naključje, da v deželah, kjer Ljudska stranka in njena medijska mašinerija nimata skoraj nobenega vpliva (npr. Katalonija, deloma Baskija) kulturnega boja na liniji katolicizem-sekularizem tako rekoč ni čutiti.
    Kar se tiče pa odnosa do frankistične preteklosti: tu Zapatera popolnoma podpiram in bi si želel, da bi tudi pri nas glede dediščine komunističnega režima sprejeli podobni zakon kot španski “Zakon o zgodovinskem spominu”. Pri tem nikakor ni šlo za “solo” igro socialistov, ampak so se zelo trudili, da bi upoštevali tudi pripombe vseh ostalih strank, ki so bile zainteresirane za sprejem zakona (Ljudska stranka se je od samega začetka izločila iz soodločanja z argumenti, ki na las spominjajo na naše post-komuniste). Nazadnje so zakon podprle vse stranke, razen Ljudske stranke in Katalonske republikanske levice.

  11. Luka, morda sem se glede izrabljanja regionalnih razlik res nekoliko nerodno izrazil. V mislih sem imel pač predvsem to, da je Zapaterova stranka volitve 2008 dobila, ker je pridobila veliko volivcev regionalnih strank v Baskiji in Kataloniji. Popolnoma se strinjam tudi glede soočanja s frankizmom. Druga stvar pa je, da se mi še vedno zdi, da je skušal Zapatero – eklatantno drugače kot pred njim Gonzales – poravnavati stare račune daleč preko nujnega obračuna s frankistično dediščino ravno s stalnim izzivanjem Katoliške cerkve. Pri vseh ukrepih se je sicer veliko “posvetoval”, ampak nikoli ni kaj preveč upošteval mnenja katoliških sogovornikov. Sem se ob tem tudi sam spraševal, zakaj sta ga CiU in PNV pri tem vedno podpirali. Vsekakor pa se je lahko Zapatero naslonil na precej široko podporo med ljudmi.

  12. Glede španskega katolicizma pa mislim, da je kar nekaj resnice v resigniranih besedah, ki jih je ob izbruhu državljanske vojne v svoj dnevnik zapisal španski katoliški filozof Unamuno: “V grobem in surovem španskem tradicionalnem katolicizmu ni skoraj ničesar krščanskega.”
    Ne bom trdil, da je še vedno tako, ampak Španija ni Italija z njenim živim, raznolikim katoliškim življenjem, ki se odraža v vsakdanu in v izjemno zanimivih in spodbudnih “grassroots” gibanjih. Po mojih, čisto osebnih opažanjih je špansko katolištvo reducirano na pompozni in okosteneli ritualizem: večinoma je to zgolj simpatična fasada, ki gre z roko v roki z izjemno razširjenim sekularizmom (to velja za celotni jug); v manjšini primerov (predvsem v Kastilji in med visokim srednjim slojem) pa je vezan na socialni konformizem in (ultra)konservativno ideologijo … Elitizem Opus Dei je, paradoksalno, pri vsem tem še najbolj pozitiven fenomen.

  13. Seveda je razlika med Gonzalezom in Zapaterom velika. Lahko bi rekli, da je prav zato, ker je bil Gonzalez resnični socialdemokrat, Zapatero pa v bistvu levi liberalec, slednji moral igrati bolj na strune sekularnega liberalizma, ker je v ekonomski politiki (ob butastem populizmu) sledil predvsem liberalnim modelom. Koliko je provociral Cerkev … ne vem, mislim, da je bolj zapleteno. Če primerjamo z Italijo: v Italiji obstaja visok družbeni konsenz v prid katoliški cerkvi in določenemu (bolj “soft”) razumevanju sekularizma. Španija je dosti bolj sekularizirana dežela, desetletja pa je zakonodaja in praksa za tem eklatantno zaostajala. Enostavno in preprosto je obstajala določena družbena zahteva, ki jo je PSOE pod Zp uresničil in špansko zakonodajo “updatal” s socialno realnostjo. To je od njega zahtevala njegova družbena baza in Zp ji je to dal: tudi zato, ker ji kaj drugega tudi ni moral/znal dati. Namesto, da bi napadala te spremembe, bi se lahko Kat. cerkev v Španiji vprašala, zakaj je v zadnjih 30-ih letih izgubila toliko družbene podpore … Ampak žal ima šp. katolicizem žalostno etatistično tradicijo in je vajen, da ji država ščiti interese in privilegije, ki nimajo podpore v družbi. Glede tega je to neprimerljivo z recimo Slovenijo na eni ali Poljsko in Italijo na drugi strani. Je pa treba povedati, da je pri vsem tem PSOE pač zgolj spreminjal zakonodajo in nič drugega: kakršnegakoli verbalnega napada na Cerkev ali zaostrene laicistične retorike nisem zaznal.
    Kar se tiče regij imaš prav: l. 2008 je PSOE zmagal zaradi Katalonije (zdaj jih čaka tam polom najbrž epohalnih razsežnosti).
    CiU ima dve krili in pri “ideoloških” vprašanjih volijo krščanski demokrati (UDC) ponavadi drugače kot liberal-konservativci (CDC), PNV pa je znana kot ultra-pragmatična stranka, ki spominja na našo predvojno SLS.

  14. Luka,

    Iz tvojega pisanja je videti kar precejšnjo levičarsko pristranskost. Ni za vse konflikte kriva kar desnica in odsotnost tega.

    Tudi vse gledaš s strani leve perspektive.

    Marsikaj je Zapatero naredil iz očitno čiste provokacije. Večina ljudi tam je še danes proti gejevskim porokam in posvojitvam.

    Drugače pa – po ekonomski plati. Zapatero ali Blair, Schroeder, so le sledili realnosti. Socializem ne deluje tudi v bolj blagi različici, zato so vsi prisiljeni delati spremembe v smeri svobodnješega kapitalizma.

Comments are closed.