Emigracija danes

3

Vir: blog Jože Bartolj. Na srečanju sošolcev iz osnovne šole sem bil v teh dneh. Zanimivo je, da se skoraj 20 let nismo videvali, zadaj pa že tretjič v petih letih. Očitno je tako, da mora miniti določen čas in potem se ljudje, ki so skupaj gulili šolske klopi, spet radi vidijo… Naj bo to zgolj uvod.

Tokrat je najbolj odjeknila novica, da se nekdanja sošolka z družino seli v Avstralijo. Pravzaprav so prav danes odleteli. Za vedno.

Kaj bi se meni moralo zgoditi, da bi ravnal tako radikalno? Da bi se zavestno odločil za življenje na drugi strani zemeljske oble? Da bi zbral na kup vse kar imam, vse prodal, oddal odpoved v službi, izpisal otroke iz šole, se poslovil od prijateljev in nato pognal korenine drugje? Ne vem, če bi šlo…

Avstralija ima dodelano emigracijsko politiko. Izdajajo dovoljenja za vselitev, spodbujajo priseljevanje predvsem družin, marsikaj storijo, da bi dobili res najboljše ljudi. Sošolkin primer je pravzaprav že drugi za katerega vem. Država pa natanko ve, koliko je teh primerov. Globalizacija je take selitve še olajšala. Greš pač tja, kjer ti nudijo boljše pogoje. Če ti jezik in kulturne spremembe ne delajo preglavic, potem se lahko odločiš za tisto, kjer imaš ti največ od tega. In kjer te najbolj cenijo. In kjer vedo, da je vsak človek v sistemu pomemben.

Za stanje doma, tukaj v Sloveniji, zdajle, 21 let po osamosvojitvi, lahko z gotovostjo trdimo, da o tem nimamo pojma. Neke daljnosežne strategije, kaj bi radi na tem zelenem končku Evrope, nimamo. Prav gotovo se ne zavedamo, kaj pomeni izselitev cele družine iz države. Ne zavedamo se, kaj pomeni, da je naravni prirastek (pre)majhen, da bi omogočil dolgoročno preživetje naroda, njegovo kulturno identiteto, jezik, navade…

Mi trenutno razmišljamo parcialno. Vidimo do prvega vogala. Ko pridemo do tam, bomo razmišljali naprej, pravimo. Ali je to prav? Kje pa so tisti ljudje, ki znajo na situacijo pogledati iz višine? Ki lahko vidijo, da za tistim vogalom ni ničesar in se je zato še pred njim treba obrniti drugam? Kje so slovenski Mojzesi, ki bodo iz naše države naredili obljubljeno deželo in ne teritorij za plenjenje? Kje so tisti, ki bodo ugotovili, da so zadovoljni domači ljudje največje bogastvo in ne finančni dobiček nekega povzpetnika, prosule banke ali politične stranke?

Če bi bil jaz na tako odgovornih mestih v državi, da bi na tem področju lahko kaj naredil, potem na naši prihodnosti prav gotovo ne bi varčeval. Povsod drugod da, pri prihodnosti ne… Kajti prav lahko se zgodi, da bo prihodnost »kilova« ali pa ne bo govorila besed, ki jih razumemo.

Zbogom, Irena…

3 KOMENTARJI

  1. In kako je z “uvozom” novih državljanov pri nas?
    Razen izjem, so je naša država sprejemala predvsem osebe iz balkanskih iz vojn na ozemlju bivše Jugoslavije, ki prepogosto niso bile žrtve, temveč osebe nečistih rok in ne ravno evropskega načina razmišljanja.
    Takšen, pogosto tudi kriminalen način razmišljanja, je dodobra “prekvasili” slovensko družbo.

  2. Berem: “Če bi bil jaz na tako odgovornih mestih v državi, …” in spodbujam: “Gospd Jože, kandidirajte! Imate moj glas!”

  3. Da imam vsaj 10 let manj bi jaz tudi spokal in se odkotalil iz te Yukojebine. Slovenija je iz dneva v dan manj. Pač udba in KOS počasi in sigurno realizirata jugoslovanarski plan. Bartolj, če imate manj od 40 ne razmišljajte niti minute in se pridružite prijateljici. V nasprotnem primeru pa imate tudi moj glas!

Comments are closed.