Elizabeta Škorjanc- Betka: Pri skoraj devetih križih še vedno plava in smuča

0
256

Elizabeta Škorjanc je življenju znala iskati in najti tudi mnoge lepe stvariV tokratni oddaji Sledi korakov smo se sprehodili skozi zelo zanimivo in pestro življenje naše tokratne sogovornice, oseminosemdesetletne Elizabete Škorjanc- Betke. Svoja otroška predvojna leta je v petčlanski družini preživljala v Hrastniku. Zaradi uporniške drže njenega očeta, ki je bil v času rudarske stavke aretiran in poslan v zapor, so težko živeli, saj so bili kar nekaj mesecev brez njega.

Ravno njegovo uporništvo je verjetno botrovalo, da je bila celotna družina avgusta leta 1941 izgnana v Petrinjo na Hrvaškem, kjer so bili vse do konca vojne. Povedala je, da jim v izrazito ustaškem mestu ni bilo lepo, vseeno pa je v dolgih mesecih bivanja v izgnanstvu stkala prijateljstvo s Hrvatico Olgo, s katero sta vse do njene smrti pred nekaj leti ohranjali prijateljske vezi. Kot zanimivost še omenimo, da je bil po vojni njen oče Ferdo Verdaj tudi župan Hrastnika. Njihovo nekdanje stanovanje v koloniji je bilo zasedeno, zato so se preselili na drug konec Hrastnika in kasneje tudi v Trbovlje.

Elizabeta pa se je po vojni pridno šolala. Takrat se je srečala celo s postopki takratne udbe. V neki pisarni v Ljubljani so jo dodobra prestrašili. Kmalu za tem si je z nekdanjim partizanom ustvarila družino. Njun sin Dušan je bil star le nekaj mesecev, ko ji je mož umrl dobesedno na rokah. S sinom je ob pomoči svojcev, ki so ji veliko pomagali, potem živela kot samohranilka.

Trnova pot do statusa žrtve vojnega nasilja

V drugem delu oddaje je povedala tudi, da izgnanci v času nekdanje Jugoslavije niso imeli priznanih pravic, tako kot tudi mnoge druge žrtve vojnega nasilja. Zato je toliko bolj vesela, da se je njihov status vendarle rešil v samostojni Sloveniji. Ponosno nam je povedala tudi, da je tudi njen sin veteran vojne za Slovenijo.

Ne moremo reči, da je imela Elizabeta lepo življenje. Doživela je izgnanstvo, potem zgodnjo smrt svojega moža in očeta. Toda v  življenju je znala iskati in najti tudi mnoge lepe stvari. Življenjsko radost ji je po smrti moža nudil sin Dušan. Danes ji je v ponos vnukinja in zdaj že tudi pravnuka in pravnukinja.

Še vedno pa pri skoraj devetih križih plava, se spoprime s kakšno plezalno steno in večurno turo. Nadvse ljubo ji je tudi smučanje na Rogli, kjer že vrsto let dopustuje s člani svoje družine.

Prijava

Za komentiranje se prijavite