Ekumenska prizadevanja ljubljanskega škofa Tomaža Hrena

1
172

Ljubljanski škof Tomaž Hren (1557–1630) je bil ena vidnejših osebnosti protireformacije v avstrijskih dednih deželah. Manj znano pa je, da si je škof Hren v skladu s svojim aktivistično-reformatorskim duhom med drugim prizadeval tudi za zedinjenje s pravoslavnimi Uskoki, ki so bili pretežno naseljeni v tako imenovani habsburški Vojni krajini. Uskoki pa so živeli tudi v Beli krajini, v Miličih pri Črnomlju, v Žumberku na južni strani Gorjancev in v vaseh na severovzhodni strani Gorjancev, kot sta Črneča vas in Oštrc. 

Ljubljanski škof Tomaž Hren sodi med najpomembnejše osebnosti protireformacije. V slovenski narodni in literarni zgodovini so sodbe o Hrenu pretežno negativne, kar je pristransko, saj so mnogi avtorji povsem prezrli njegove številne pozitivne dejavnosti, kot so:prizadevanje za edinost in neokrnjenost katoliške vere, njegovezasluge za izboljšanje morale, za ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani in njegova prizadevanja za izdajanje slovenskih knjig.

Med drugimi dejavnostmi škofa Hrena so bila tudi njegova prizadevanja za zedinjenje s pravoslavnimi Uskoki. Razloga za tovrstno prizadevanje sta bila dva: prvi, ekleziološki, ki temelji na velikoduhovniški molitvi, pri čemer mu je šlo za eno Kristusovo Cerkev, in drugi, politični razlog, kjer je Hren v edinosti vere videl najboljše poroštvo za uspešno obrambo proti Turkom.

Uskoki kot krščanski branitelji v habsburški Vojni krajini pa so ljudem nemalokrat povzročali veliko težav, saj so tako kot Turki ropali imetje slovenskim kmetom. Škof Hren se je zavedal, da proti shizmatičnim Uskokom, uradnim branilcem dežele, ne more nastopiti s silo, kot je storil proti protestantom. V njem je zorela misel, da bi med Uskoki izbral zgledne mladeniče, jih teološko izobrazil, posvetil v duhovnike in jih poslal v pastoralo nazaj med Uskoke, saj ti ljudje niso imeli katoliških duhovnikov in so živeli v stalni smrtni nevarnosti.

Napredne ekumenske ideje škofa Tomaža Hrena

Iz Hrenovih pisem pa je razvidno, da je vsem težavam navkljub v gornjegrajskem semenišču izšolal dva Uskoka: Gregorja Aliića in Ivico Toma, ki sta bila doma v Žumberku. To pa še ni vse. Znano je, da je škof Tomaž Hren v Gradcu na svoje stroške šolal tudi Petra Domitovića, poznejšega zagrebškega škofa (1618–1628), in Martina Dubravčića, poznejšega zagrebškega kanonika. Oba sta bila zelo agilna pospeševalca apostolata med Uskoki. Ta dva pa sta kasneje podprla škofa Simeona Vratanja, ki je postal prvi uniatski škof. Pohvale je škof Hren za svoja prizadevanja za pastoralo Uskokov prejel tudi od patra Metoda Terleckega, duhovnika rutenskega obreda, ki je kot poslanec ruskega patriarha dobro poznal verski in človeški položaj Uskokov.

Na pobudo škofa Hrena naj bi jezuitska rezidenca v samostanu Pleterje postala neke vrste misijonsko središče za »shizmatične Uskoke«, ker je bila v neposredni bližini Vojne krajine, kjer so bili ti naseljeni. Voditelj te pastorale naj bi postal pater Metod Terlecky. To je upošteval tudi nadvojvoda Ferdinand in pobudo 5. aprila 1615 tudi uresničil. Prepričan je bil, da bo edinost v veri ublažila nasprotja med Uskoki in prvotnimi prebivalci teh krajev, hkrati pa utrdila odpor proti Turkom. Žal pa iz neznanih razlogov jezuiti v nekdanjem pleterskem kartuzijanskem samostanu niso kazali nobenega zanimanja za tovrstno pastoralno dejavnost.

Ljubljanski škof Tomaž Hren ni dočakal uresničitve svojih načrtov. Tako so njegove za tisti čas izredno napredne ekumenske ideje šele mnogo pozneje postale dediščina njegovih sobratov v škofovski službi.

(Vir: Bogoslovni vestnik št.1 / 1981, fotografije so iz spleta)

1 komentar

  1. Dobro bi bilo, če bi se avtor dejansko pozanimal o Hrenu in reformnem po-tridentinskem katolištvu, če že piše o teh temah. Opisovati Hrenovo prizadevanje za vrnitev pravoslavnih Uskokov v Katoliško cerkev kot “napreden ekumenizem”, preprosto nima nobenega smisla. Hrenov ekumenizem ne predstavlja popolnoma nobenega preloma v razmerju do starejšega katoliškega prizadevanja za ponovno zedinjenostjo s pravoslavci. Skozi ves srednji vek so tekla taka in podobna prizadevanja. Npr. koncil v Firencah sredi 15. stoletja doseže de jure ponovno zedinjenost, a večina pravoslavja tega potem ne sprejme in shizma se obdrži. Že prej podobno koncil v Lyonu, a z manjšim uspehom. Konec 16. stoletja v t.i. “Uniji iz Bresta” pride do združitve pravoslavnih škofov v poljsko-litovski državi s papežem, pri čemer slednji obdržijo svojo liturgično tradicijo. Le-ta nasploh nikoli ni predstavljala posebne ovire pri teh prizadevanjih. Da naštejem le nekaj najpomembnejših poskusov.

    Skratka, zakaj bi Hrenova prizadevanja zato imenovali kot “napredna”, ko pa so bila popolnoma v skladu z njegovim časom in tedanjim katoliškim etosom? Hrenu bi se sam koncept “naprednosti”, na katerega so številni katoličani danes tako ponosni, zdel nesmiseln, če ne celo krivoverski. Zanj je bila bistvena zvestoba Kristusu in Njegovi Cerkvi, ne pa kakršnakoli “naprednost” in hoja v “duhu časa”. S tem, da ga danes skušamo ukalupljati v sodobne modernistične če ne celo sekularne koncepte, kot je npr. “naprednost”, Hrena istrumentaliziramo ter tako pačimo njegove vrednote in delovanje. Iz tega stališča so bolj pošteni liberalni/levičarski pisci, ki ga kritizirajo. Ti Hrena in druge katoliške reformatorje po Tridentu vsaj jemljejo resno ter v skladu z njihovimi resničnimi prepričanji.

Prijava

Za komentiranje se prijavite