Eksperiment visokega tveganja

Zadnja vladna in politična kriza je ponovno naplavila vprašanje volilnega sistema v Sloveniji, ki se periodično zastavi vsakih nekaj let. Če je večinski sistem donedavna ponujala predvsem ena stranka z desne sredine, se v zadnjem času zdi, da bi mu utegnili biti naklonjeni tudi na levici.

Večinski sistem je dober, vendar ali je dober tudi za nas?

Takšnega razvoja bi moral biti pravzaprav vesel. Kot sem kdaj že zapisal, sem zasebno namreč zagovornik večinskega sistema in westminstrskega parlamentarnega modela, ki je z njim tesno povezan. Argumentov v prid metodi razdeljevanja sedežev First-Past-the-Post na tem mestu ne bom niti obnavljal. Raje se bom posvetil vprašanju, ali je večinski sistem, če kaže vrsto pozitivnih učinkov nasploh, zares dober, da, optimalen, tudi za slovenske razmere. Jasno je pač, da obstajajo okolja, v katerih se ne obnese. Gre predvsem za države, kjer so regionalne razlike v najširšem smislu te besede zelo velike. V Belgiji, denimo, večinsko razdeljevanje mandatov ne bi niti za ped olajšalo težav te samo še zasilno skupaj zbite državne skupnosti. Nepriporočljiv bi bil tudi za Bosno in Hercegovino ali Južnoafriško republiko, saj bi pomemben del prebivalstva pustil skoraj brez zastopstva.

In regionalni vidik gotovo je eden od argumentov proti uvedbi večinskega sistema na Slovenskem. Od leta 2008 se kaže pri nas izrazita razlika v političnem odločanju med vzhodnimi in zahodnimi deli države. Revnejši vzhod se nagiba na desno, bogatejši zahod bolj ali manj izrazito na levo. Zaradi tega izidi v volilnih okrajih nakazujejo, da pat ne bi bil izključen niti po spremembi načina pretvarjanja glasov volivcev v sedeže. Leta 2008 je namreč SD zmagala v 46 okrajih, kar pomeni večino vsega enega sedeža v parlamentu. Enak dosežek se je tri leta pozneje posrečil Pozitivni Sloveniji. SDS je ostala stabilna, leta 2008 je pobrala 41, tri leta kasneje 40 okrajev. Ostalim je ostal drobiž: 2008 je zmago v enem okraju slavila LDS, medtem ko sta 2011 po enega osvojili SD in SLS. Sicer bi večinski sistem stranke prisilil v sodelovanje ali v združevanje. Potem bi se nam lahko celo zgodil italijanski scenarij, ko je stari proporcionalni model živel najprej pod krinko večinskega, vsekakor pa regionalne razlike ne bi izginile.

Nevarnost večne dominacije enega bloka

Osebno se mi zdi še verjetnejši scenarij in še tehtnejši ugovor proti večinskemu sistemu možnost, da bi slednji zacementiral prevlado enega političnega bloka. Doslej smo se iz slovenske volilne zgodovine že dodobra naučili, kako premaknjeno v levo ali bolje v smer “koalicije nacionalnega interesa” je že po svoji strukturi slovensko volilno telo. Glede na to, da že malenkosten premik v številu glasov lahko ima v večinskem sistemu učinek cunamija, bi to utegnilo pomeniti stalno prevlado te koalicije tudi z minimalno prednostjo v dejansko oddanih glasovih. Po mojem mnenju bi doslej le leta 2004 obstajala določena možnost za večino desno od sredine tudi po večinskem sistemu. Leta 1996, 2008 in 2011, ko so bili izidi razmeroma tesni, bi po moji oceni precej gladko zmagala leva sredina, še posebej, če bi volili po dvokrožnem sistemu, za katerega se vseskozi ogreva SDS. Leta 2000 sploh ne omenjam, saj bi takrat opozicija ob veliki premoči LDS dobila komauj kaj sedežev. Bistveno bolje verjetno ne bi bilo niti na zadnjih parlamentarnih volitvah, ko bi presenetljiva zmaga Pozitivne Slovenije (v prvem krogu, če bi imeli dva) v drugem krogu izrazito motivirala volivce, da glasujejo zanjo, in izrazito demotivirala volivce, denimo, SDS, kakor se je zgodilo v drugem krogu predsedniških volitev, ko Türk še zdaleč ni ponovil niti dosežka iz prvega.  Omenjeno bi Pozitivni Sloveniji zlahka zagotovilo dvotretjinsko večino, če ne še česa več. Ali je Slovenija v stanju, v katerem je, pripravljena na takšno dvotretjinsko večino in ali si jo lahko privošči, se moram vprašati celo jaz kot goreč privrženec britanskega modela parlamentarne demokracije.

Foto: Aleš Čerin