Eksperiment CERAR

Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Obnovimo spomin na politično dogajanje zadnjih nekaj let! Po predčasnih volitvah leta 2011 se je zdelo, da se bo zgodilo nepojmljivo, in bo Zoran Janković postal predsednik vlade, vendar se to (najverjetneje tudi zaradi zunanjih pritiskov) ni uresničilo; očitno je levica ocenila, da bi to res pomenilo iti predaleč. Janez Janša je nepričakovano sestavil svojo drugo vlado. Vstajniška histerija (s poulično revolucijo si je levica spet upala nevarno daleč) in KPK sta jo kmalu odnesla, in skoraj po naključju je premiersko mesto prevzela nekdanja visoka uradnica finančnega ministrstva, nekakšna »Janković-light« varianta. Razumljivo je, da pod vodstvom Alenke Bratušek država, ki je do tedaj že globoko zabredla, ni mogla napredovati; njena navidezna zmaga nad Jankovićem je bila v vsem tem le obrobna predstava. Ali pa morda res le vratolomni sprožilec novih predčasnih volitev, ki naj bi napravil pot novi preobrazbi levice, tokrat z Mirom Cerarjem, katerega aduti so sloviti priimek, domnevno krščanstvo in v preteklosti dokaj odmevni nastopi v prid pravni državi. Miro Cerar bledi odkar se poskuša kot politik.

Volivci so 13. julija zelo jasno izrazili željo po novem, a levem obrazu. (Kot že tolikokrat v zgodovini bolj ali manj demokratičnih držav, tudi v tem primeru izbire volivcev niso odražale tistega, kar bi država v tem trenutku potrebovala. Demokracija omogoča, da se volivci motijo.) V Miru Cerarju so dobili nov in tudi vse bolj levi obraz. Mira Cerarja ne moremo kriviti zaradi takšne sestave koalicije, kot se nam obeta – takšno so volivci hoteli. Da v njej očitno ne bo ZAB, je taktična napaka, saj bi ena redundatna stranka več lahko pomagala uravnovesiti tako zelo samozavestnega Karla Erjavca.

Nekoliko drugačna zgodba je bila z NSI. Tudi njena vloga bi bila, številčno gledano, redundantna. Bi pa Cerarju omogočila, da vlado pred Evropo razglasi za levo-sredinsko. NSI je modro presodila, da bi bila v tej vladi odveč oz. le robček v okrasnem žepu Cerarjevega suknjiča. (Navsezadnje naj bi ji na koncu Cerar ponudil le mesti kulturnega ministrstva in ministrstva za Slovence po svetu.) S tem, da se je o morebitnem vstopu v vlado vendarle pogajala je NSI pokazala resnost in kompetentnost, hkrati pa razkrila, da Cerar sploh nima vizije, in da bo program njegove vlade v najboljšem primeru le zlepljenka programov vladnih strank.

Skoraj komični so bili pozivi gospodarstvenikov, da naj NSI vstopi v vlado. Ali naj mala konzervativna stranka določa kurz pretežno levi vladi? Ali ne bi vendarle moral Cerar biti tisti, ki daje smer novi vladi? Pravzaprav ne: ljudje so se zbrali ob njegovem novem obrazu, ne ob njegovem programu izhoda iz finančno-ekonomskega brezna (ki mu še ni videti dna). Naši gospodarstveniki, ki radi razglašajo liberalne gospodarske ideje, so se tokrat morali zavzeti za NSI, a stavim, da je niso volili, ampak v veliki večini spet zvesto podprli levico: tisto levico, ki bi kvečjemu nadzorovano privatizacijo in zgolj popravke pokojninskega in zdravstvenega sistema.

SDS je vse to dogajanje spremljala s pasivnostjo, kakršne pri njej ne poznamo. Je ta pasivnost zavestna odločitev ali sad fizične odsotnosti strankinega predsednika? (Zaporna kazen za Janšo je bil tisti rubikon, s katerim je levica zares šla predaleč; od tod ne bo vrnitve brez cene, ki jo bomo v vsakem primeru plačali v obliki nadaljevanja politične nestabilnosti.) Še kako prav je, da SDS še naprej bije boj za Janševo izpustitev, a pri tem naj skrbi, da bo delovala dostojanstveno in politično; ne sme postati “single issue” stranka. NSI se ji mora pridružiti pri poudarjanju nujnosti korenite reforme pravosodnega sistema in tudi razrešitvi Janševega primera. Stranki se morata usesti in dogovoriti pakt o nenapadanju, o tem kako bosta koordinirali dejavnosti dveh preostalih slovenskih članic Evropske ljudske stranke, obeh v opoziciji. Dejstvo, da je desnica kot celota nazadovala, mora skrbeti tudi SDS. Živimo v danostih, ki jih sicer moramo poskušati spremeniti, a jih ne moremo ignorirati. Model SDS se nikakor ni izkazal za zmagovalnega, relativni uspeh še vedno male NSI pa tudi še ne dokazuje, da ima NSI formulo za povratek desnice. Obe jo bosta morali skupaj iznajti na novo.

Prihodnji mesec naj bi (po nenavadno dolgotrajnem postopku, ki so si ga nespretno zamislili očetje naše ustave) dobili torej Cerarjevo vlado. V najtežjih časih od osamosvojitve dalje so se volivci odločili za eksperiment, pri tem pa Cerarju niso zastavili niti nekaj najpreprostejših vprašanj, kot denimo: Bo proračun zdržal do konca leta? Vemo, da Pravilnik o zaključevanju proračuna, ki ga je pred tedni vsililo Ministrstvo za finance v tem trenutku od proračunskih porabnikov zahteva, da prav za vsak, še tako majhen izdatek pridobi izrecno soglasje ministrstva za finance, za malo večje pa celo samega ministra. Nadalje, kako misli financirati državo v naslednjih dveh, treh letih? Z novim zadolževanjem? Kako daleč lahko, po njegovem, Slovenija še gre z večanjem zadolženosti? Nekateri že cinično govore, da ima nova vlada 2 do 3 leta časa – toliko naj bi nam namreč še manjkalo do kakih 120% zadolžitve, nakar bo vrag vzel šalo in bodo v deželo prišli »hudobni« ljudje iz Bruslja. Najava imena novega finančnega ministra v tej zvezi ne daje upov. Ali bo tedaj iz fragmentov SMC vstal spet novi levičarski ptič feniks, tokrat v podobi zmagovite slovenske verzije Syrize? Kje bosta takrat SDS in NSI?

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.